Konča se z nama, filmska predelava istoimenske knjižne uspešnice Colleen Hoover, je prišla v kinematografe. Glede na prve odzive bo film vsekakor finančni uspeh, saj ima za seboj predano in številčno občinstvo. In bolj kot je neka reč priljubljena, bolj v oči bode njena kvaliteta ali odsotnost slednje. Knjiga, za katero je avtorica črpala iz mamine izkušnje, je berljiv kliše, po katerem v zadnjih letih posegajo premladi bralci, ki v večini ne zmorejo predelati tehtnosti tematike družinskega nasilja. Od tu tudi tiha kontroverznost knjige, ki se ji avtorica ne uspe izogniti niti v preostalih delih. Kako pa to uspe filmu Konča se z nama?
Konča se z nama ni odličen film, ampak …
Zgodba filma sledi Lilly Bloom (Blake Lively), ki želi po smrti očeta življenje začeti na novo. Kmalu potem, ko spozna prelestnega nevrokirurga Ryla Kincaida (Justin Baldoni), izpolni svoje življenjske sanje in odpre cvetličarno. Njena vez z Rylom hitro preide v ljubezen, a takrat Lily spozna njegovo temačno stran, ki jo spomni na razmerje njenih staršev. Ko v njeno življenje vstopi še najstniška ljubezen Atlas Corrigan (Brandon Sklenar), ugotovi, da se bo mogla zanesti na lastno moč.
Verjetno romantična drama ni ravno najboljši opis filma, a ker ima določene primesi romantike (in velik poudarek na toksičnih razmerjih), bo tja uvrščen po difoltu. Po romanu Colleen Hoover, ki je v slovenščini izšel pri založbi Učila oziroma Felixu, je scenarij ustvarila Christy Hall. Slednja stoji za naslovi Daddio in I Am Not Okay With This, verjetno pa je pri celotnem ustvarjanju najbolj pomemben člen, da film ni katastrofa. Režiser filma je tudi glavni igralec Justin Baldoni, ki ga mnogi poznajo iz serije Devica Jane (Jane the Virgin), režiral pa je filma Brez dotika (Five Feet Apart, 2019) in Clouds (2020). V preostalih vlogah še Jenny Slate kot Lilyjina najboljša prijateljica in Rylova sestra Alyssa, Hasan Minhaj kot njen mož Marshall, Brandon Sklenar in Alex Neustaedter kot odrasli in mladi Atlas, Isabela Ferrer kot mlada Lily, Amy Norton in Kevin McKidd pa njena starša Jenny in Andrew.
Blake Lively kot svetla zvezda povprečnosti
Daleč največji adut filma je Blake Lively, čeprav se delno izgubi podatek, da je v zgodbi Lily stara triindvajset let, a s tem istočasno popravi nekaj jasnih težav iz knjige in ustvari nove. V knjigi Lily prebira svoj dnevnik iz najstniških dni, ko je spoznala Atlasa. Že to dejstvo pomeni, da bo film težko prenesel predelavo, saj mora nenehno skakati v preteklost in upati, da s tem ne uniči svojega tempa. To mu delno uspe, a je film s 130 minutami še vedno precej dolg za take vrste dramo.
Verjetno se bo film najpogosteje uvrstil nekje v bližino 50 odtenkov sive, Prvič in 365 dni. O vseh omenjenih smo že pisali, brez kakršnega koli dvoma pa lahko zapišemo, da gre za bistveno boljši film od vseh omenjenih. Še vedno pa se zdi, da film v svoji izvedbi ni dovolj prepričljiv, da bi navdušil tudi izven svojega ciljnega občinstva. Razen, če bi si na vse pretege želeli gledati nekaj podobnega romantični drami, saj je ta v hudem pomanjkanju. V tem primeru gre lahko za podoben hit kot decembrski Samo ne ti (Anyone But You).
Kemije med igralcema načeloma ni, kar pripomore k drugi polovici filma, trpi pa tista prvotna odločitev o njuni zaljubljenosti. Ko k temu prištejemo trenutno govorice o dogajanju med snemanjem, je pomanjkanje kemije logično. Morda je nekoliko bolj opazen stik med Atlasom in Lily, ko sta mlada, a je treba tu močno pogledati skozi prste tega razmerja – v knjigi Atlas namreč vestno pričakuje, da bo Lily dopolnila šestnajst let (v filmu sta istih let). Pogosto so ti skoki v preteklost namenjeni ljubiteljem Nicholasa Sparksa, pri čemur se je treba vprašati, kam so izginile filmske predelave njegovih filmov.
Je film slabši od knjige? Nikakor, težavo ima le zaradi obsežnosti dogodkov, ki jih je težje prenesti v dve uri trajajoče gibanje slik. Ali je boljši? Da, čeprav ne dobimo take globine v njene premisleke in tistega kontroverznega opravičevanja moževega nasilja. Obenem pa je prav zaradi tega lahko boljši. Pomembno pa je tudi vedeti, da knjiga preprosto ni dobra in je lahko film boljši že zgolj s to premiso.
Konča se z nama je boljši od knjige, ker ta ni dobra
Konča se z nama ni slab film, a trpi zaradi slabe knjige, ki jo mora predelati na filmsko platno. Z nekaj premiki in s pomočjo čudovite Blake Lively bi lahko bil nekaj večjega, a ni šlo. Tako lahko upa, da bo zadovoljil pričakovanja ljubiteljev knjige in svoj uspeh nadaljeval na tej ravni, saj je žal, da bi ga nazaj držali slabši temelji. Mnogo bolj od vsega pa je pomemben morebiten pogovor o družinskem nasilju, ki bi sledil filmu. Ali morebitni pogovor o tematiki, ki je predstavljena dokaj površno nadoknadi pomanjkljiv, klišejski in predolg film?
Urednik portala Student.si
