Nekoč se je Hollywood ukvarjal z gigantskimi bitji, med katere je spadal tudi Tarantela (Tarantula, 1955), na podobnih temeljih pa je stal tudi Kraljestvo pajkov (Kingdom of the Spiders) dve desetletji kasneje. Filma sta produkt svojega časa in s to predpostavko tudi zanimiv ogled. Čakati je bilo treba še nekaj let, da smo s filmom Strah pred pajki (Arachnophobia, 1990) dobili film o pajkih, ki je pokukal nad povprečje. Zgodba o malem kalifornijskem mestu, kjer agresivni pajki napadajo prebivalce, med katerimi sta tudi Jeff Daniels in John Goodman, je postala finančni in kritiški uspeh. S takrat 22 milijoni dolarjev proračuna je bil to režijski prvenec Franka Marshalla.
Čeprav smo nekaj let čakali na tisti »bum« s pajki, smo ga dočakali tik pred zombiji, a v filmih z nižjo kakovostjo – edini, ki skače iz povprečja je Pajki napadajo (Eight Legged Freaks, 2003). Slednji je bil tudi zadnji omembe vreden film o pajkih, če ne omenjamo Spider-Manov. Vsake toliko se je sicer pojavil filmski naslov z isto tematiko, a je šlo za slabe film – Arachoquake, Spider 3D, Ledeni pajki in Itsy Bitsy (še najboljši med vsemi).
Francoska grozljivka o pajkih, ki je več kot le to
Golazen (Vermines v izvirniku in Infested v angleščini). Francoski film je prišel, videl in zmagal. Brez kakršnega koli dvoma gre za najboljši film o pajkih, ki se bo uvrstil tudi med najboljše ali pa vsaj najbolj podcenjene filme leta 2024. Brez Marshallove arahnofobije tega filma verjetno ne bi bilo, še vedno pa gre za vnos tolikšne mere svežine, da bi si drznil napisati, da sem z njo okužen (infested, oprostite »punu« in prevodu).
Režiser Sébastien Vaniček, ki bo zaradi tega filma upravičeno zadolžen za nov film v franšizi Evil Dead, predstavlja zgodbo o skoraj tridesetletnem Kalebu, ki živi v stanovanjskem sklopu, a se še nikoli ni počutil tako osamljenega. Po smrti mame živi s sestro, s katero se nenehno prepira, prenehal pa se je družiti še s svojim najboljšim prijateljem. Ko si nekega dne pri lokalnem preprodajalcu za svojo zbirko insektov kupi eksotičnega pajka, se ne zaveda, kakšno nevarnost je prinesel v stanovanjski blok. Ko pajek pobegne se začne bitka za življenje in smrt. Film je Vaniček napisal v sodelovanju s Florentom Bernardom.
Pajki kot grozljiv element in kot prikaz družbenih razlik
Grozljivke so žanr, katerega glavni cilj je v zadnjih letih ta, da gledalca prestrašijo. Čudno in hkrati logično je pomanjkanje filmov o arahnofobiji, strahu pred pajki, saj gre za enega najbolj razširjenih strahov, kar pa bi pomenilo manjše število prodanih vstopnic za sam film. Tako temu podžanru verjetno ne ostaja nič drugega kot čakanje na čudežne predstavnike, razen če bi se svet hkrati vrgel v arahnofobni mazohizem. Več kot velika prednost francoske grozljivke pa je, da ni zgolj grozljivka.
Vaniček je pajke izbral namerno. Čeprav je imel idejo o grozljivki, je pajke izbral zaradi našega pogleda nanje in posledične primerjave z družbo (v Franciji). Že v uvodnih prizorih filma, kjer spoznavamo like, smo vrženi na obrobje francoskega mesta, kjer vsak bije svojo bitko na robu prepada. Revščina in rasne napetosti v ospredju. Kaj hitro bi se lahko zazdelo, da uvodni del traja predolgo, a je prepotreben za vzpostavitev napetosti in razmerij znotraj zgodbe. Spoznavamo geografijo stanovanjskega bloka, like in glavne antagoniste. Prav tu je pomembna vez z Marshallovo tiho uspešnico izpred treh desetletij, saj so pajki po dolgem, dolgem času ponovno majhni oziroma daleč od gigantskih bitij. Preprosto so pajki. Vrnitev k uvodu, ki razkrije mlado in talentirano igralsko zasedbo – Théo Christine (Gran Turismo), Sofia Lesaffre (Nesrečniki), Jerome Niel (Daaaaaalí!), Finnegan Oldfield (Korzet) in Lisa Nyarko.
Film je zaradi njih odličen tudi, ko ni pajkov, čeprav jih v drugi polovici filma vidimo povsod in preveč. Stopnjevanje napetosti in držanje gledalca v takem stanju je velik adut filma, zaradi česar je odličen režiser za franšizo, ki jo je pred desetletji začel Sam Raimi. Številni prizori in prijemi kamere nakazujejo na izvirnost znotraj žanra, dramski razpoteg pa jasne cilje podajanja sporočila preko zgodbe in posamičnih trenutkov. Ker pa gre za grozljivko, lahko dodam še to, da se film ne zanaša na poceni trike, istočasno pa uporabi pajke v vsej strašljivosti, ki nam je jasna. Svetujem tudi uporabo spletne strani o tem, če pes v filmu preživi ali ne.
Najboljši film s pajki kar smo jih videli do danes
Pajke je izbral, ker jih potiskamo ob rob, so nezaželeni in osovraženi. S filmom je v sklopu odlične grozljivke predstavil sporočilo, tu je možna navezava na lanskoletno uspešnico Govori z mano, ki istočasno pomaga pri razpletanju zgodbe in prikazovanju razmerij med samimi liki. Pajki še nikoli niso bili tako grozljivi, grozljivka pa le poredko ustvarjena s tako preciznim namenom strašenja.
Urednik portala Student.si
