Film je postavljen v zelo specifičen zgodovinski kontekst. Studio Ghibli je obstajal šele štiri leta in je že izdal celovečerne filme, kot so Grad na nebu, Moj sosed Totoro in Grob kresničk. Vsi ti filmi, čeprav dobro narejeni, niso zaslužili veliko denarja, zlasti če jih primerjamo z velikimi stroški, ki jih je moral Studio Ghibli porabiti zanj. Miyazaki in Takahata vedno poskrbita, da je njuno delo na najvišji tehnični ravni, vendar je snemanje zaradi tega zelo drago.
Miyazaki se je odločil za dvojni pristop. Po eni strani izbere preprosto zgodbo o odraščanju, ki izgleda lahkotna in predvidljiva. Po drugi strani pa prehaja med različnimi konteksti, da bi bil končni izdelek privlačnejši tako za lokalno, kot tudi za mednarodno občinstvo.
S tem film Kikina dostavna služba doseže prvi resnično velik uspeh za Studio Ghibli. Lahko rečemo, da je ta film zaznamoval začetek neverjetne poti Miyazakija in ostalih članov Studia Ghibli.
Film iz leta 1989, temelji na istoimenskem romanu Eike Kadono. Ima lahkoten ton, podobno kot Totoro. V primerjavi z drugimi filmi studia je manj vezan na določeno povsem orientalsko dinamiko in ima bolj odprt pogled na Zahod. Prizorišče je v glavnem navdihnil Stockholm, vendar je kombinacija več evropskih mest, vključno z Lizbono in Neapljem.
Glavne teme v filmu
V filmu se izmenjujejo trenutki čistega veselja in drugi, polni akcije, kot je zaključna sekvenca z zračno ladjo, v kateri prijatelj Tombo tvega svoje življenje. Miyazaki s preprostim, a učinkovitim slogom ustvari zares atmosferičen film. Film je poln patosa, od uvodnega poleta v novo mesto do nevihte, ko Kiki zaradi ene dostave za kratek čas izgubi upanje v človeštvo.
Tema letenja je močno poudarjena v tej zgodbi. Ta je režiserju zelo pri srcu in verjetno izvira iz Miyazakijevega otroštva, saj je njegov oče delal v podjetju, ki je izdelovalo letalske komponente. V filmu Kikin prijatelj Tombo zelo rad izdeluje leteče stroje. Zgodba doseže prelomnico, ko Kiki reši svojega prijatelja, ki se je zapletel v vrv leteče ladje. Za Mijazakija je letenje osvoboditev od gravitacije, sanje človeštva, pobeg iz resničnosti.
Druga pomembna tema je osamljenost, ki je morda nekoliko avtobiografska. Tako kot se je moral Mijazaki preseliti v Tokio, da bi se uveljavil kot profesionalec, tudi Kiki večkrat čuti osamljenost. V filmu se deklica najprej počuti zavrnjeno s strani mesta, nato pa še s strani svojih čarobnih moči.
Največji izziv za Kiki je, ko izgubi upanje in samozavest, kar vpliva na njene sposobnosti: ne more več leteti na metli in niti komunicirati z mačkom Džidžijem (Jiji). Ostane sama, brez prijateljev in družine. Ta trenutek, ki je v filmu poudarjen z odsotnostjo glasbe, ni problematičen le za Kikino delo, temveč predstavlja tudi izgubo tistega, kar jo je delalo posebno. Brez teh dveh moči je namreč enaka vsem drugim. V filmu, ki se zdi preprost in optimističen, je prisoten pridih temačnosti. Gre za eksistencializem, ki ga Miyazaki pogosto raziskuje v svojih delih.
Torte padcev in vzponov
V tem filmu je hrana postavljena v ospredje bolj kot v katerem koli drugem Myazakijevem delu.
Sladice so podrobno opisane in narisane ter povezane z vsemi ključnim dogodki osebnostne rasti protagonistke Kiki. Hrana postane veliko več kot le obroben detajl v slaščičarni, kjer Kiki začne delati, ko prispe iz podeželja v mesto.
V filmu je hrana sinonim za Kikino odraščanje. Ko prispe v obmorsko mesto je še otrok, ki ne ve kam iti in kako se znajti v življenju. Pogumno se odloči, da bo strah premagala, spoznala nove prijatelje, se vključila v mestno življenje in v procesu odrasla.
Kruh upanja
Kiki je znotraj trgovine nenehno obdana s sladicami, tortami in sendviči vseh vrst, kjer jo kot vajenko sprejme velikodušna in prijazna pekovka Osono. Trenutek, ki označuje uradni začetek njenega delovnega življenja, je povezan z ogrlico iz kruha, spleteno v podobo čarovnice na metli. Izdelal jo je spretni Osonin mož in obesil na izložbeni okvir trgovine. Silhueto čarovnice je oblikoval prav po protagonistki. To simbolizira, da sta oba Kiki sprejela v svoje življenje. Prva sta, ki Kiki ne gledata več sumničavo, vendar z upanjem, da ji bo uspelo.
Bučna torta razočaranja
Torta iz buče in slanikov, ki jo mora Kiki dostaviti za nek rojstni dan, najprej predstavlja njeno prvo boleče razočaranje zaradi grdega sprejema darila s strani slavljenke. Nato pa ta dogodek prispeva k rojstvu močnega prijateljstva s prijaznima starkama Madame in Bertho, ki sta torto spekli s Kikino dragoceno pomočjo. To sceno zavrnitve torte lahko interpretiramo, kot Kikino prvo soočanje na osebni ravni s svetom, ki ni samo dober. Kiki se ne pusti poteptati in to ji v zameno prinese močno iskreno prijateljstvo.
Čokoladna torta
Proti koncu filma, Kiki prejme čokoladno torto, ki ji jo Madame podari kot preprosto, a simpatično darilo. Na tej torti je spet narisana silhueta čarovnice toda tokrat še s Kikinim imenom napisanim z belo čokolado. Lahko bi rekli, da njeno ime na torti simbolizira to, da je začela sebe sprejemati in tako bila zmožna zgraditi dobre odnose z ljudmi.
Čokoladna torta, ki izvira iz srca, jasno kaže na veliko naklonjenost strank do deklice ter ji predstavlja močno spodbudo. Kiki premaga svoje dvome, postane odrasla, zavedna in zrela, ter se končno pripravi na novo življenjsko pot brez zadrege in obupa.
V filmu je hrana uporabljena kot predmet razočaranja in veselja, skozi katerega Kiki odraste iz otroka. Na koncu filma je sposobna videti svet kot ne le črno bel, vendar tudi siv in barven.
