Popularna Netflixova serija Sex Education je predstavila četrto in s tem zadnjo sezono. Če je prva navdušila in sta ji naslednji dve sledili z dobrimi ocenami, je najnovejša deležna predvsem neizprosnih negativnih kritik. Spletna stran Rotten Tomatoes je v prvih treh sezonah zabeležila zelo visoke ocene publike: 94 %, 93 % in 88 %, zadnja pa ni presegla 40 %. Ravno obratno so jo njihovi kritiki ocenili z 91 %. Zakaj je bila torej tako neuspešna med gledalci?
Cavendish – zlagan raj
Četrta sezona se zagotovo od drugih najbolj razlikuje po novem okolju. Naši najljubši protagonisti se po zaprtju Moordale Secondry vpiše na »woke« »queer-friendly« šolo, ki jo vodijo študenti. Poleg impromtu joga klasov je šola tudi okoljsko naravnana in izjemno korektna na vseh področjih. A okolje, kjer so vsi vedno pozitivni, se izkaže za zlagano in deluje kot fasada hiše, kjer še vedno kraljujejo stereotipni srednješolski klišeji. Mednje sodi skupina popularnih zvezdnikov šole (Abbi, Roman in Aisha) ali tako imenovani The Coven, čigar mnenje in odobravanje je nadvse pomembno za ostale obiskovalce šole.
Nadvse absurdna je večna tematika »kje in s kom sedim v jedilnici glede na moj družbeni status«, saj bi človek pričakoval, da smo to danes že prerasli, sploh pa na takem kraju kot je Cavendish. Poleg tega je prisotna tako imenovana »cancel kultura« obsojanja ljudi glede na njihove napake, istočasno pa je še bolj popularno ne-obsojanje in dajanje drugih priložnosti ljudem, ki so jih ravno »skneslali«. Odsotnost ravnateljske avtoritete je predstavljena kot nekaj pozitivnega, saj šolo vodijo študenti. Hkrati pa se odgovornost za edino stvar, ki očitno ne deluje na tej šoli – dvigalo – zvrne na nekompetentnega ravnatelja, za katerega nismo niti vedeli da obstaja do trenutka, ko se pojavi ob protestu. Slednji pokaže, da se tudi v okolju, ki daje toliko poudarka na vključevanje in sprejemanje različnosti, pozablja na osebe z invalidnostmi.
Maeve in Otis – gigantski dolgčas
Če je bila v prejšnjih sezonah ljubezenska zgodba med protagonistoma središče pripovedi, je sedaj pristala na stranskem tiru. Stranski liki so bili postavljeni v ospredje in s tem sta Otis in Maeve postala klišejska lika z dolgočasnim scenarijem.
Reprezentacija njune zveze na daljavo ne preseže tipične »ali si bosta pošiljala nudse ali jima bolj odgovarja sex talk« dileme in nekaj »o glej, vidim nekoga podobnega v javnosti” scen. Meaeve Otisu zaupa, da ji je življenje v ZDA neizmerno všeč in da se tam počuti kot druga oseba, čeprav ne vidimo nič drugega kot njenega (oprostite izrazu) »safranja« na novi šoli. Tam je, seveda, predstavljena kot nadobudna pisateljica, ki jo zavrne naduti profesor, a ima velik potencial zaradi svojega revnega ozadja in tragične družinske zgodbe. Potem, ko so njeni začetni upi strti, ji vseeno uspe, ker se spomni, da je trdoživo dekle. Recite mi, da te zgodbe niste videli že stokrat.
Otisa je pograbila otročja tekmovalnost z njegovo nasprotnico O. Njuna borba za mesto šolskega terapevta je iz epizode v epizodo z javnim sramočenjem dosegala čedalje bolj nerealistične razsežnosti, na koncu pa je bila razvrednotena na preprost cenen zaključek. Kar naenkrat razrešitev dileme, ki je zavzela toliko časa, ni vredna več kot par ušivih vrstic, ki si jih izmenjata konkurenta.
Stari liki pozabljeni
Kritike se obešajo na mnogoterost novih likov in zgodb, ki se odvijajo nepovezano ena od druge. Ob tem se lahko spomnimo na več likov, ki so preprosto »odpadli« z izgovorm, da se niso vpisali v novo šolo. Kljub temu zvesto spremljamo Adamovo zgodbo, ki začenja svojo kariero na bližnjem ranču. Ne vemo, kaj se zgodi z drugimi osebami; na primer z Olo ali Rahimom in ostalimi.
Odsotnost spolne vzgoje
Serija je postala priljubljena ravno zaradi Otisove klinike oziroma direktnega pristopa k reševanju zadreg in težav, s katerimi so se srečevali najstniki ob začetku svojega seksualnega življenja. Naslavljala je konkretne težave, ki so jih s pomočjo pogovora in nasvetov uspešno reševali. V četrti sezoni smo tovrstne scene pogrešali, nadomestile pa so jih resnejše teme, ki so sicer bile povezane s seksom, a so vstopale v polje prespraševanja in iskanja osebne spolne identitete. »Probleme iz spalnice« so nadomestila vprašanja o religiji, mestu v družbi, samovrednosti, karieri, žalovanju in tako naprej. Sicer so ta vprašanja naslavljali tudi v prejšnjih sezonah, a na drugačen način. Nova sezona je posledično izgubila tudi precej komičnosti in jo zamenjala z dramo. Zdelo se je, da liki tovrstne težave doživljajo na globlji ravni oziroma da je seks postal nekoliko nepomemben ali celo trivialen v primerjavi z osebnimi težavami, ki so jih bremenile.
Nekateri so to spremembo fokusa na probleme, ki segajo dlje od posteljnega okvirja, toplo pozdravili in jih videli kot zrel korak naprej. Drugi so bili nad tem razočarani, saj je serija izgubila svoj prvotni čar.
Otisova težava je ostala nepojasnjena oziroma se je na koncu čudežno razrešila sama od sebe, ker se je Maeve odločila oditi. Pri tem je (kot v mnogih drugih primerih) čudežno posredovala O, ki je intuitivno vedela, iz kje izhajajo njegovi problemi, brez da bi v resnici vedela veliko o njegovem osebnem življenju in partnerskem odnosu. Poleg tega so se njej in Otisu ljudje nerealistično odpirali v kakršni koli situaciji; tudi v telovadnici ali na poti do kolesarnice. Tako sta bila uporabljena kot orodje, ki je kot čarobna palica v trenutku razrešilo konflikte, ki so trajali zelo dolgo.
Težavna točka Romana in Abbie – je gradila suspenz tekom celotne sezone, na koncu pa se je izkazala za precej nerealističen razlog – zakaj bi se nekdo izogibal seksa tako dolgo časa ali celo namenoma zažgal preprogo, da bi se ga izognil, če je njegova edina težava glasno vzdihovanje! Z enim namigom O pa je seveda tudi ta problem izginil!
Kaj nam je sploh bilo všeč?
Kljub naštetim kritikam se je v določenih aspektih serija s to sezono tudi izkazala. Začnemo lahko z zgodbo Amie, ki se usmeri v fotografijo in se nauči izražati svojo travmo skozi umetnost in se na ta način zdravi po spolni zlorabi. Kljub temu so določene scene nekoliko za lase privlečene, kot na primer njena končna »osvoboditev«. Ko v poslednji epizodi Amie zažge svoje hlače, je to predstavljeno kot teatralno premagovanje travme. V sekundi se »pozdravi« tesnobe povezane z intimnostjo.
Zelo zanimiva je tudi zgodba Ruby, ki ponovno poskuša splezati po družbeni lestvici popularnosti, kot je to že počela v preteklosti. Zaradi njenega spora s Sarah (O) izvemo še več o njenem otroštvu in bolje razumemo, zakaj se obnaša, kot se. Nekoliko nenavaden je njen končni sprejem med popularneže, ko se ravno zdi, da je doumela, da ravno oni ne pogojuje njene sreče. Še bolj čuden je njen prijateljski razhod z Otisom, ki se ji sploh ne opraviči, da jo je celotno sezono izkoriščal za kampanjo. Ob tem sta oba pomirjena in zadovoljna, da več ne bosta prijatelja?
Zelo pozitivna je tudi reprezentacija odprte zveze, a žal na napačen način. Nikoli namreč ne dobimo uvida v to, kako se o novi navezi Cal-Aisha počuti njena partnerka (PK) oziroma kako navigirata svoje odnose in kakšna pravila imata. To je precej neumno, saj je poligamija samo vržena v pogovor, a je predstavljena kot monogamni odnos med omenjenima osebama. Zagotovo gre za zamujeno priložnost, kjer bi lahko raziskovali nekonvecionalne vrste parterskih zvez, a se za to pisci niso odločili.
V »odraslem svetu« spremljamo odnos med Jean in Joanno, ki skupaj (precej dobesedno) brodita čez blato družinskih travm in jih poskušata reševati na nekonstruktivne načine. To kaže človeško zmotljivost in zmedenost tudi pri odraslih, ne zgolj najstnikih.
Ta sezona se je posvetila tudi nebinarnosti, transspolnosti in težavam pri procesu tranzicije ter velike ekonomske nedostopnosti zdravstvenih posegov, ki so zato potrebni. Poleg tega se odpira tudi vprašanje spolne identitete v povezavi z versko identiteto in pripadnostjo skupnosti. Eric uteleša ta konflikt tudi na fizični ravni, ko začne dobivati vizije in se mu prikazuje bog oziroma boginja.
Nenazadnje pa ne moremo končati ne da bi omenili Adama in njegovega izjemnega napredka. Ta tih in skromen lik je vsem zlezel pod kožo in postal marsikomu najljubši. Bilo je naravnost prikupno gledati razvoj njegovega odnosa z očetom in počasno rekonstrukcijo njegove »izboljšane« družine.
Je bila četrta sezona popolna katastrofa?
Četrta sezona je v primerjavi s prejšnjimi delovala nastavljeno, premišljeno in nekako umetno. Razočarale so nas neizvirne zgodbe in predvidljivi zapleti z Jacksonovim iskanjem poročenega očeta, ki mu zaloputne vrata pred nosom, na čelu. Namesto seks terapije protagonisti prejemajo poenostavljene nasvete o intimnosti in razumevanju osebnega prostora, kar se zdi kot dolgočasno ponavljanje v primerjavi z prejšnjimi sezonami. Zdi se, da so poskušali avtorji serije obkljukati kar čim več »modernih« težav »mlade generacije«, razširiti spekter vključenosti in reprezentacije, a so s tem ustvarili tudi preveč likov in zgodb, ki so bili med seboj nepovezani in serijo delali zmedeno in površinsko.
Novinar
