Vesoljski megasili se borita za prevlado na Zemlji, ki jo bo tako ali drugače omogočil novorojenček, rojen v odmaknjeni francoski vasici. Režiser Bruno Dumont predstavlja film, ki je na Berlinalu prejel srebrnega medveda, nagrado žirijo. In po ogledu verjetno marsikomu ne bo jasno, zakaj se je ta film znašel na katerem koli seznamu tega leta razen na tistem, ki bo nanizal najslabše filme.
Francoska parodija, ki naj se pogleda v ogledalo
Francoska parodija znanstveno-fantastičnih filmov je žaljiva do gledalca, ki se je odločil napotiti v kinodvorano. Dejstvo, da je film še pred začetkom snemanja zapustilo kar nekaj igralk in igralcev, govori v prid kritikam, ki jih je prejel. Ja, komedija in parodija sta verjetno najtežji žanr za uspešno izpeljavo, a v filmu je smešno le, če se gledalec smeji lastni nesreči pri izbiri filma. Bolj kot smešno je verjetno v filmu skoraj vse žaljivo.
Le koliko stereotipov o francoskih domnevah lastnega humorja, če bi želeli poseči v ta žakelj. Medtem, ko francoska filmografija velja za eno najbolj uspešnih in tisto, ki ji gredo komedije še kako od rok, je to velik spodrsljaj.
Glavni igralki edina odrešitev, a zaman
Glavna poanta filma je predstavitev medgalaktične vojne na najbolj mizeren način v odmaknjeni obalni vasici na severu Francije. Igralki Lyna Khoudri (Francoska depeša) in Anamaria Vartolomei (letošnji Grof Monte-Cristo), predvsem slednja, sta edini odrešilni bilki filma. Žal pa jima krila striže abotna igra Brandona Vliegheja in Fabrica Luchinija, čeprav je ta najverjetneje namerna.
Parodičnih elementov ni veliko. Ko filmu, katerega obstoj sloni na parodičnosti, ne uspe niti tega, je to znak za pomoč. Ko bi iskali najslabši film ali pa v najmanjši meri vsaj najbolj dolgočasen film leta, ga je žal prinesel letošnji festival LIFFe.
Urednik portala Student.si