Illyricvm. Slovenska manjšinska produkcija. Celovečerni prvenec hrvaškega režiserja Simona Bogojevića Naratha. Film o Ilirih. Eden najbolj zgodovinsko točnih filmov za čas, ki ga prikazuje, nizkoproračunski zgodovinski ep in film, ki bo zapisan v zgodovino.
Zgodovinski filmi ali filmi z dogajanjem v zgodovini?
Nekoč sta bila Ben-Hur in Spartak, vrhunca filmske industrije v tistem času. Ob prelomu tisočletja je prišel Gladiator in skupaj z zanosom filmske industrije sprožil še bolj opazno poplavo antičnih in srednjeveških filmov, ki se je nebi sramoval niti Hollywood v 50-ih letih. Kuj železo, dokler je vroče pravijo. In tako je bilo. Če sta se vmes znašla podcenjena bisera Nebeško kraljestvo v svoji podaljšani različici in Gibsonov Apokalipto, so se začeli gledalci v tej poplavi obračati k drugim rečem. Navkljub kapitalistični dirki za največ izdanih zgodovinskih filmov, kot so Aleksander, 300, Centurion, Troja in Kralj Artur, smo tja do leta 2011 v kino pospremili več dobrih kot slabih filmov, ki orišejo antično in srednjeveško obdobje.
Ko pa so prispeli povprečno nadaljevanje 300: Vzpon imperija, abotna predelava Ben-Hur in Exodus: Bogovi in kralji ter dolgočasni Pompeji ni bilo več prostora za filme kova Zlati orel (The Eagle, 2011), Templjar (Ironclad, 2011) in Macbeth (2015). Premor na srečo ni trajal dolgo, vsekakor pa je bil še kako nujen. Prispeli so Izgubljeni kralj (Outlaw king, 2018), Kralj (Th King, 2019), Poslednji dvoboj (The Last Duel, 2021) in v določeni meri tudi Zeleni vitez (Green Knight, 2021). Vsak izmed njih se z zaslužkom ravno ne sme pohvaliti, ne glede na to, da sta prva omenjena romala na Netflix. Nalašč sem se držal »ameriških« izdelkov, saj smo v preteklem letu dobili dve zgodovinski stvaritvi s področja slovanskih narodov, ki sta vredni primerjave. Prvi je češki visokoproračunec Jan Žižka (Medieval, 2022), drugi pa večinsko hrvaški nizkoproračunec Illyricvm.
Jan Žižka, najdražji film v zgodovini Češke
Če najprej na kratko opišem češki film o Janu Žižki, ki ga je režiral Petr Jakl in je z 20-milijonskim proračunom najdražji češki film vseh časov. V 125 minut trajajočem zgodovinskem filmu spremljamo vzpon Jana Žižke do slovesa, ki mu ga pripisujemo še danes. Čas pred Husitskimi vojnami, Jan Žižka je vodja skupine plačancev, ki mora ugrabiti zaročenko vladarja Rožmberka in tako pomagati Vaclavu IV. do naziva rimsko-nemškega kralja. Velik proračun je filmu omogočil igralsko zasedbo z imeni Ben Foster, Michael Caine, Till Schweiger, Matthew Goode in William Moseley. Vse skupaj pa je bilo dovolj za film, ki je popolnoma brez identitete in z nejasnim sporočilom. Zgodbi, v osnovi polni navdiha in ponosa, so uspeli izcuzati ves živež. Je brutalen prikaz češkega narodnega heroja, ki si mnogo izposodi iz serije Igre prestolov, manj pa iz zgodovine velikega moža. V ospredje je postavljena akcija, vsi drugi elementi pa so površno izpeljani in ožeti vse kemije ter strasti.
Illyrcvm ni za povprečnega gledalca, včasih tudi za filmofila ne
Po drugi strani je tu Illyrcvm, ki mu ne smemo odtujiti večletnega truda za najmanj dvajsetimo proračuna češkega filma. Ne glede na to, da režiser Simon Bogojević Narath pravi, da se mu količiina vloženega dela ne zdi relevantna in je ne nosi kot trofejo, je vloženega dela veliko. To se jasno vidi in pohvala mora biti na mestu. Tudi odločitve v zgodbi so z njegove strani pojasnjene, kar pa ne pomeni, da so sprejete v dobro filma.
Še preden pa bi stopili v brezno tega, kar je dobro za film, bi morali odgovoriti na vprašanje, zakaj je film sploh narejen. Najpogosteje sta v kinu opazna dva gledalca, če to precej hudo posplošim. To sta povprečni gledalec in tisti, ki razume film oziroma misli, da ga. Da privabiš slednjega, pogosto ne potrebuješ veliko, saj bo prišel sam. Za prvega pa potrebuješ nekaj, kar bi ga potegnilo v kino dvorano. Ali to Illyrcvm to ima? Glede na lastno izkušnjo ne, a tu je več graje namenjene katastrofalnemu stanju ljubljanskega Koloseja, ki je ob priliki vrtel ta film. Zakaj ga ni vrtel Cineplexx, ki je že davno prevzel primat? Odgovorijo naj oni, a glede na (ne)zasedenost dvorane, se odgovor ponuja na dlani. Žal film ne bo privabil množic, četudi je morda dvorana v Kinodvoru ob pogovoru z ekipo bila blizu razprodanosti. Poznavalec stanja v slovenskih kinih bo vedel, da druga različica gledalca v namišljenih 90 % ne bo odšla v Kinodvor. Žal.
Illyrcvm oziroma malo denarja malo muzike
Manjši proračun pomeni malo oglaševanja. To ni Toma ali Južni vetar, da bodo vsi leteli v kino, ker je bil marketing (tak ali drugačen) tako izjemen. Ni bil. Za film je vedela in izvedela peščica, kar je velika škoda. Mnenj bo oziroma je v tem primeru malo in največ pozornosti je prejel z intervjujem Ane Jurc z režiserjem za portal MMC, ki ga vsekakor priporočam. Za tiste, ki so Illyrcvm videli, je skorajda nujno branje za razumevanje odločitev v filmu in njega samega. Ponovno – zakaj? Ker Illyrcvm v nobenem primeru ni film za množice. Njegova najboljša primerjava je verjetno predlanski Zeleni vitez, ki sicer sloni na arturijanski legendi in kljub igralski zasedbi ni privabil množice ljudi. Ampak film je prekrasen, od začetka do fantastičnega konca. Illyrcvm? Ne povsem.
Film s 500 tisoč evri proračuna ne bo nikoli Gladiator. Ne more biti in ne bo. Vprašanje je le, če bo gledalec lahko pustil ta pričakovanja pred vrati dvorane. Če jih in ne pričakuje bitke 100 tisoč Ilirov proti 200 tisoč Rimljanom, potem bi znal ceniti izdelek na platnu. Ni pa nujno, da ga bo. Saj veste, sto ljudi sto čudi. Sodeč po komentarjih, ki se pišejo pod vsem, kar je povezano s filmom, pa imamo vseeno eno miceno težavo. V ospredje je prišla debata o nacionalnosti, kar glasneje priča o zaribanosti tistih, ki debatirajo raje o pripadnosti kot pa samem filmu. Ta z nacionalnostjo nima prav nič. Naj se raje odpre debata o historičnem prikazu ljudstev, jezika, kostumov in šeg.
In če se še naprej držim proračuna, je Illyrcvm tu presenetil. Tistih nekaj tehničnih pomanjkljivosti zaradi manjke denarja ni nič v primerjavi s prečudovitimi prizori pokrajine oziroma splošno kinematografijo filma. Prepričljive igralske predstave, kakovostni in raznoliko kostumi ter uporaba avtentičnosti jezika (prav toliko kot Gibsonov Apokalipto in Kristusov pasijon) poudarijo trud, ki je vložen v film. Vredno je omeniti še ustvarjanje novega jezika za Ilire in grajenju prepričljivih kulis. Zgodovinsko točnih ali ne, to po pravici povedano niti ni tako pomembno, saj je komično točen prikaz tistih časov. Za antični in srednji vek pogosto pravimo, da so se narodi samo mlatili med sabo. Ni povsem tako in v tem pogledu je Illyrcvm eden najbolj točnih prikazov človeške zgodovine. Lokacija dogajanja ni prijazna do človeka, to je v filmu jasno prikazano. Če je ljudi malo, se bo ob sporu teplo malo ljudi. To je precej logično, ker do sporov vedno pride.
Skoraj čudežni Illyrcvm bo zapisan v zgodovino
In če je lanskoletni Severnjak pokazal, da lahko tudi v mali vasici pride do dvobojev, je Illyrcvm pokazal, da lahko pride do dvobojev na neki zakotni planini. Tu pa lahko malce zamerimo ustvarjalcem, saj ni vidne posledice, ki bi sledila odločitvi, da film približa povprečnemu gledalcu. V filmu se zgodi zelo malo, njegov tempo pa je neverjetno počasen in prebili se bomo daleč v zadnjo tretjino filma, ko bomo dojeli, kaj točno nam želi film povedati. In to je težava samega filma, ki bi se lahko premostila, če bi se odločili za nekoliko klišejski potek zgodbe – zgodba o maščevanju je postavljena, le izvršiti bi jo bilo treba. Resda s tem posegamo v pristnost odločitve tam nekega ilirskega kmeta, a to je mala žrtev za dosego višjega cilja. Le če bi vedeli odgovor na vprašanje, zakaj se dela film, bi lahko utemeljevali dalje. To sicer lahko storimo s predvidevanji, kar pa se ne bo zgodilo.
Ni pravilo, ampak izjema. Filmi so z malimi proračuni delali čudeže. Illyrcvm je bil blizu čudeža, srčno pa upam, da je odprl vrata drugim zgodovinskim filmom iz držav bivše Jugoslavije, ki si bodo upali poseči po koščku senzacionalnosti. In ko v češki pretirani akciji o Janu Žižki upaš na nekaj strasti in kemije, jo dobiš v Illyrcvmu, ki pa ne postreže z zanimivim dogajanjem. Tako je Illyrcvm »le« film z zgodbo, ki se slučajno dogaja v zgodovini in ne zgodovinski film, kar bi lahko bil. Tudi izjemne ideje so padle v vodo, ko so se morale soočiti z preveliko količino optimizma v povezavi z nizkimi sredstvi. Pa smo za konec ponovno pri mizernem proračunu.
Urednik portala Student.si
