Konec meseca bodo ulice in trge ponovno zavzele strašljive maske, ki obeležujejo Noč čarovnic ali Halloween. Ameriški praznik, ki se je že dodobra zasidral v slovensko kulturo, je poznan tudi preko žanra grozljivk.
Te v slovenski filmski krajini sicer niso najbolj množično zastopane, še vedno pa lahko naštejemo sedem filmskih naslovov, ki jih v Bazi slovenskih filmov najdemo pod oznako grozljivka.
Gre za sedem celovečercev: Idila, Morana, Mrtva ladja, Prekletstvo Valburge, Rabljeva freska, Vampir z Gorjancev in Varuh meje.
Ta bo odštevanje do najgrozovitejše noči v letu lažje, smo za vas pripravili pregled vseh sedmih filmov, ki jih morate nujno uvrstiti v vaš »halloween« filmski seznam! Začenjamo z Idilo, režiserja Tomaža Gorkiča, iz leta 2015.
Svež in inovativen pristop k slovenski filmski produkciji
Idila je slovenski film iz leta 2015, ki ga je režiral Tomaž Gorkič. Film v slovenski kinematografiji izstopa predvsem zaradi svoje umeščenosti v žanr grozljivke, natančneje v podzvrst slasher, ki ga domači filmski ustvarjalci zelo redko obravnavajo. Gorkič je s tem filmom prinesel svež, brutalen in inovativen pristop k slovenski filmski produkciji, hkrati pa oživil zvrst, ki je v Sloveniji skorajda neznana. Idila na inovativen način prepleta klasične elemente grozljivke z lokalnimi slovenskimi motivi, kar jo naredi izjemno zanimivo tako za domače kot tuje občinstvo.
Zgodba: od idile do krvave nočne more
Osrednji lik zgodbe je amaterski fotomodel Zina (Nina Ivanišin), ki se s svojimi prijateljicami v gostilni zabava pozno v noč. Tam jim strežejo domače žganje iz steklenice s skrivnostno etiketo. Po burni in prekrokani noči se mora Zina na hitro strezniti, saj jo zjutraj že čaka pot v idilično in zeleno gozdno pokrajino. Tam jo namreč čaka modni fotograf Blitcz (Sebastian Cavazza), ki za Zino pripravlja modno fotografiranje. A ta v družbi Blitczeve gobezdave kolegice (Nike Rozman) in njegove ošabne asistenke (Mance Ogorevc), ne uživa ravno v rajski naravi.
Gozdna idila, ki jo obljublja izlet, se kmalu prelevi v nočno moro, ko se soočijo z groteskno družino izrojenih lovcev, ki jih ugrabi in podredi svojemu bolnemu pohodu po krvi. Brata Vintler (Jurij Drevenšek in Lotos Vincenc Šparovec), ki sta glavna antagonista filma, sta hkrati srhljiva in groteskna, kar ustvari izjemno napeto in grozljivo atmosfero. Skozi film junaki bijejo boj za preživetje, medtem ko se gledalec sooča z nepričakovanimi preobrati in šokantnimi prizori.
Zgodba temelji na klasični slasher formuli – skupina mladih, izolirana lokacija in neusmiljeni morilci – vendar jo Gorkič obogati z edinstvenimi slovenskimi motivi in referencami na lokalno kulturo. Film se tako ne osredotoča le na nasilje, temveč prepleta tudi elemente človeške izprijenosti in psihološkega terorja, ki še dodatno stopnjuje napetost.
Slovenska tradicija v ameriškem žanru
Gorkič se pri ustvarjanju Idile močno naslanja na tipične elemente ameriških grozljivk, kot sta Teksaški pokol z motorko in Hribovske oči, ki sta pomembni referenci za slasher žanr. Vendar pa ti vplivi v Idili niso preprosto kopirani, temveč so prilagojeni lokalnemu slovanskemu okolju, kar filmu daje edinstven pečat.
Zanimivo je tudi, da film v ospredje postavlja slovensko pokrajino kot ključni element vzdušja. Gozdna pokrajina, ki naj bi predstavljala idilično in mirno naravo, se v filmu sprevrže v srhljiv in nevaren prostor, kjer preži smrt. Takšna raba slovenskih ruralnih lokacij daje filmu dodatno globino in močno atmosfero, ki jo redko vidimo v slovenski kinematografiji.
Vizualna dovršenost in učinkoviti posebni učinki
Čeprav je bil film posnet z relativno omejenimi sredstvi (posnet je bil v zgolj 19 snemalnih dneh), je tehnična izvedba na visoki ravni. Kamera in vizualna podoba filma ustvarjata mračno in napeto atmosfero, ki gledalca drži na robu sedeža. Posebej izstopajo prizori v gozdu, kjer prevladujejo zlovešči, temačni toni, kar še poudarja občutek izolacije in brezizhodnosti.
Krvavi posebni učinki, ki so ključni v slasher grozljivkah, so v Idili izvedeni zelo dobro navkljub omejenim resursom. Gorkič ne skopari z nasiljem in šokantnimi prizori, kar je značilno za tovrstne filme, a hkrati ohranja določeno mero zadržanosti, ki preprečuje, da bi film padel v čisti eksces. Glasbena podlaga (Davor Herceg) dodatno poudarja srhljivo atmosfero. Zlovešče melodije in temačni zvoki prispevajo k splošni napetosti in še dodatno krepijo občutek nelagodja, ki ga film ustvari pri gledalcu.
Vrhunski antagonisti in solidna igralska zasedba
Med igralskimi predstavami najbolj izstopata Lotos Vincenc Šparovec in Jurij Drevenšek, ki igrata psihopatska brata Vintler. Uspešno upodobita sadistične in izrojene like, ki se igrajo z življenji svojih žrtev. Ustvarjata antijunaka, ki sta tako karikature kot popolnoma resnična. Nina Ivanišin, ki igra glavno junakinjo Zino, prinaša dovolj čustvene globine, da gledalec lahko sočustvuje z njenim bojem za preživetje. Ivanišinova je močna osrednja figura, ki premika zgodbo naprej, in čeprav njen lik ne prinaša veliko inovacij, uspešno izpolni vlogo žrtve, ki se postopoma spreminja v preživelega.
Svežina primešana s klišeji
Idila se ne more izogniti klišejem, ki so značilni za slasher žanr. Nekateri dialogi so nekoliko šibki, določeni prizori pa predvidljivi, kar lahko odvrne bolj zahtevne gledalce, ki iščejo bolj globoko zgodbo in bolj dodelane karakterje. Vendar pa je pomembno poudariti, da klišeji v slasher filmih niso nujno negativni, saj pogosto pripomorejo k ohranjanju napetosti in prepoznavanju žanrskih značilnosti.
Navkljub karikiranosti, ki jo žanr grozljivke navadno predstavlja v slovenskem filmskem prostoru, Idila predstavlja svežino in prijeten poskus redko zastopanega žanra, ki je vreden ogleda. Film ni le eksperiment s slasher žanrom, ampak tudi drzna kritika slovenskega podeželskega okolja in raziskovanje tem, kot sta izprijenost in nasilje. Režiserju Gorkiču uspeva s pomočjo žanrskih obrazcev raziskati temeljne človeške strahove in jih prenesti v slovenski kontekst.
Film ni za vsakogar – je surov, krvav in neizprosen, vendar bo zagotovo navdušil ljubitelje grozljivk in tiste, ki iščejo nekaj drugačnega v slovenski kinematografiji. Idila odpira vrata za nadaljnje raziskovanje žanrskega filma v Sloveniji in dokazuje, da lahko tudi domača produkcija doseže visoko raven v globalnem kontekstu žanrske kinematografije.
Novinar
