Risanka, ki ni za otroke. Tako bi prebrali prvega od opisov Vojne s samorogi, animiranega filma, ki ga je ustvaril Alberto Vázquez. In ko najprej pomislimo na idejo, da bi nekdo cortkane, nadvse prisrčne medvedke poslal v magični gozd, poln čudovitih samorogov, se nam zdi vse skupaj pravljično. Ampak ni. Nekako je, a vseeno ni. Temu izdelku bi rekli Moj mali poni in Mali leteči medvedki, če bi jih postavili v kontekst kultne Happy Tree Friends. Veliko bolj opazen navdih pa so Plišasti medvedki (Care Bears) in Platoon skupaj z ostalimi anti-vietnamskimi filmi zadnjih 50 let.
Antifašistična risanka, ki ustvari svojo legendo
Med medvedki in samorogi že mnogo let poteka krvava vojna, a ni bilo vedno tako. Nekoč sta bili obe civilizaciji del magičnega raja, v stanju miru. Ko pa so medvedki našli sveto knjigo, so napredovali in ustvarili zakone, moralo in tehnologijo. Medvedki so rekli, da so odkrili boga in da jih je ta izbral – postali so izbrano ljudstvo. Samorogi so postali ljubosumni in jih izgnali iz raja. Legenda pravi, da se bo bog vrnil v raj, ko bo ubit zadnji samorog, tistemu, ki pa bo spil njegovo krvi, bo podana večna lepota. In tako se je začela vojna.
Film veliko truda vloži v prikaz prvega zapleta, prikaza prvih medvedkov in samorogov, kar gledalec lahko le ceni. Če nekje vidimo navdih, vzet iz Princese Mononoke , nas naslednji prizor preseneti s skoraj natančno kopijo Kubrickove Popolne bojne opreme (Full Metal Jacket, 1987), kjer R. Lee Ermey kot narednik Hartman nadira in žali svoje rekrute. Ustvarjalci v prvih dvajsetih minutah postavi temelje prekrasnega sveta z živalmi in prepričljivimi zvoki narave, pomen vere in boga za civilizacijo medvedkov, sovraštvo do samorogov in predvsem pomen ljubezni in lepote, kjer slednja hitro postane nadvse superficialna oziroma površinska.
Enota mladih rekrutov je s strani glavnih vojaških možicljev, ali bolje rečeno medvedkov, ki kristalno jasno spominjajo na Hitlerja in Mussolinija, poslana na reševalno misijo daleč v globino magičnega gozda. Tu se prično še bolj očitna navezovanja na antivietnamsko propagando, kjer prevladujejo omaži na Vod smrti (Platoon, 1986) in Žrtve vojne (Casualties of War, 1989) z vplivom drog in prevladovanja egotističnih in z vojno obsedenih vojakov. Kot pravijo v filmu: »Le mrtev samorog je dober samorog«.
Preostanek filma bo za gledalca pravo pravcato potovanje po etičnih in moralnih odločitvah, ki porajajo vprašanja. In ko že naivno mislimo, da konec pričakujemo, ga niti približno ne. Tu polagam na srce prebiranje katerega od intervjujev z režiserjem Vojne s samorogi, saj je simbolizmov in primerjav za izvoz.
Skozi nedolžne in prisrčne reči prikazovati brezmiselnost in grotesknost
Vzeti nekaj tako nedolžnega in prisrčnega kot so mali medvedki in samorogi, in jih postaviti krvavi boj, je izjemen dosežek. Brez dvoma gre za enega najbolj brutalnih filmov, ki nikakor ni za otroke. Moreči prizori medvedkov, oboroženih do zob, ki se po kolenih plazijo v blatnem jarku, obkroženem z bodečo žico, so le kaplja v morju tega antifašističnega filma, ki nasilja ne poveličuje, vsekakor pa ga uporablja za predajo sporočila. Uporabiti nekaj takšnega za prikaz slepega sledenja velikemu stroju, ki je lahko vera ali pa vojaška industrija. Pri vsem tem pripomorejo tudi globoko razviti liki (včasih je plasti že skoraj preveč), prečudovito ustvarjen svet in njegova pravila ter sama animacija, ki uporabi čudovite, skoraj psihadelične spektre barv za vezavo vsega.
Srčika vsega, četudi je tega res veliko, je zgodba o bratih. Prvi prijazen in empatičen, drugi nasilen in zamerljiv. Abel in Kajn ali Romul in Rem v obliki medvedkov. Vojna s samorogi je odrasla animacija, ki ima sporočilo, vprašanja, odgovore, simbolizem, omaže in ne šteje za odraslo le zaradi grafičnih prikazov nasilja ali spolnosti. Režiser Alberto Vázquez je ustvaril nekaj, o čemer se bo govorilo še daleč v prihodnost.
Urednik portala Student.si
