»Ali ste bili tam?« odgovori Ridley Scott na vprašanje o zgodovinski točnosti v njegovem Napoleonu. En stavek nam ne more ponuditi podrobnega vpogleda v režiserjev odnos do zgodovinske osebe ali dogodka, ki ga preustvarja v visokoproračunski film. Če bi si ob napovedi njegovega naslednjega stavka izposodil zgodovinsko sovraštvo oziroma neodobravanje med Angleži in Francozi, mu slednje ne dela nobene usluge.
»Francozi še sebe ne marajo,« je dodal režiser, ki je v preteklosti poskrbel za nekaj najbolj pomembnih filmov v zgodovini, a za vsakega Gladiatorja je tam Napoleon. Prav zgodba o rimskem generalu je tista, ki je pred četrt stoletja popularizirala žanr epskih spektaklov. Gladiator je dokazal, da se lahko zgodovino oriše na prečudovit način tudi brez pretirane točnosti. Njegovo nadaljevanje pa je padlo v duh časa, ko gledalec sicer govori, da bi rad od filma zgolj zabavo, a obenem postane prikriti strokovnjak za vse od usnjenih paščkov do uporabe morske vode v največji areni tistega časa.
Zgodovinska dejstva v filmih in na internetu
Ko je ob začetku tega leta Googlov Gemini, ki mu je bil sistemsko prepovedan prikaz stereotipov, nacistične vojake prikazal kot temnopolte ter vikinge kot Azijce, so se oglasili zgodovinarji. V času, ko filmska industrija zahteva enakopravnost pri svojih zaposlenih, tako pred in za kamero, smo lahko naleteli na mnogo prispevkov o Netflixovi Kleopatri in slavnem stavku: »Ne glede na to, kaj vam rečejo v šoli, Kleopatra je bila temnopolta.« In če bo delovanje umetne inteligence še (pre)dolgo v sini coni, ki jo že predolgo uživajo komentarji na družbenih omrežjih, je filmsko ustvarjanje že več kot stoletje preverjen stroj za oblikovanje zgodovinskih dejstev po meri prodajanja čim večjega števila vstopnic. Gladiatorja bi bilo mogoče opisati z besedami, da bo Hollywood pač Hollywood. Pa je tega upravičen pri zgodovinskih dejstev?
Poznavanje valovanja zgodovine ali kirurška natančnost?
Ob ogledu novega Gladiatorja sem se vnovič spomnil na besede dveh profesorjev zgodovine na različnih fakultetah v Sloveniji. Prvi je od študentov zahteval perfektno znanje datumov in povezanih dogodkov, do mere, ko je zgodovina že mejila na matematiko, drugi pa je od študentov bolj kot datume zahteval poznavanje valovanja zgodovine – kaj se je zgodilo, kako je vplivalo na prihodnost in v kakšen zeitgeist je padlo.
Ta primerjava se tako ponuja besedam ameriške zgodovinarke Katt Williams o Geminijevi napaki: »Fine podrobnosti so pomembne za celotno zgodbo in njihova sprememba bi celotno pripoved spremenila v nekaj povsem drugačnega, netočnega in žaljivega.« Bolj kot gremo v podrobnosti, več napak lahko najdemo v filmu. Tudi tisti, ki jih imamo za najboljše, se temu ne uspejo izogniti. Schindlerjev seznam, Pogumno srce, Oppenheimer, Reševanje vojaka Ryana, Nebeško kraljestvo in Ridleyjev Gladiator. Filmski podobi omenjenih filmov se bistveno bolje ponuja profesorjeva zahteva o poznavanju valovanja, t.j. predstavitvi časa, načina življenja in širše slike.
Natančen prikaz zgodovine v filmu je lahko zgolj ravnovesje med dejstvi in kreativnostjo. Ustvarjalci se morajo bolj kot na posamezna drevesa fokusirati na resnico gozda. Dodatek umetniške svobode, pa naj si k njemu prištevamo rasno raznolikost, lepotne standarde ali kaj drugega, povečini ne škodi celotnemu filmu, če so le prikazane prave informacije, čustva, sporočilo in teža pripovedi. Po domače, biti mora dober film, in le tak lahko k zgodovini in njenemu raziskovanju pripelje nove ljubitelje. Je Jurski park točen v svojem prikazu dinozavrov? Nikakor, a pomenu njegove vloge v paleontološkem svetu ni enakega.
Odnos ustvarjalcev do zgodovinskih dejstev in kritikov
Da se vrnemo k Scottu. Ta na novinarjevo opombo, da je Poslednji dvoboj točnejši, kot sta bila Nebeško kraljestvo in Robin Hood, odgovori z nekaj hudo obscenimi besedami, za finančni neuspeh sicer njegovega najbolj zgodovinsko točnega filma pa krivi milenijce, ki nimajo dovolj pozornosti. Režiser je bil v tistem trenutku mnenja, da se milenijci ne želijo učiti razen, če jim nauka ne sporoča telefon. Vizualni režiser verjetno pri tem ni mislil na zgodovinska dejstva, na katera se je v svoji karieri večkrat požvižgal, svetovalce pa redno »nagnal« s snemanj, ker se niso strinjali s spremembami.
Medtem, ko je povprečni filmski gledalec postal bolj zahteven, je v svetu še kako prisotna debata o filmih. So tu, da nas učijo ali zabavajo in kdo je tisti, ki bo povedal, kaj v njih je prav in kaj narobe? Ima filmski kritik z ozadjem študija zgodovine prednost ali gre le za križ, ko ne uspe ločiti zgodovinskih dejstev od spektakla na ekranu? Ali lahko zgodovinar kritizira filmsko umetnost? O tem ima svoje mnenje dr. Tim Benbow iz londonske Univerze King’s College: »Verjetno bi bilo akademiku neprijetno, če bi na njegovem predavanju sedel filmski režiser in si zapisoval opombe o njegovi ‘igri’.«
Filmi in ne dokumentarci, meni Ridley Scott
Filmi so umetnost in kot taki predmet subjektivnega pogleda. Kljub temu pa kot del umetnosti slonijo nad trenutnim časom, prihodnostjo in preteklostjo ter tako ustvarjajo video arhiv naše zgodovine. »Delamo film in ne dokumentarca,« naj bi po besedah enega od zgodovinarjev, ki so sodelovali pri novem Gladiatorju dejal Scott.
Filmografija 86-letnega režiserja nam pravi, da ga je v režijo Gladiatorja prepričal pogled na legendarno umetnino Pollice Verso, v režijo Napoleona pa umetnini Napoleonovo prečkanje Alp in Kronanje Napoleona Bonaparteja. Morda ga je v snemanje nadaljevanje poganjal ego, na kar je ciljal, ko je rekel, da je franšizi Osmi potnik in Blade Runner prepustil studiem, Gladiatorja pač ne bo. In ko že nastaja tretji del v filmski seriji, ki bi po besedah mnogih potrebovala zgolj prvi del, se lahko za zaključek vrnemo k zgodovinski netočnosti ekstremno zabavnega spektakla Gladiator 2.
Gladiator II nas vrne v rimsko cesarstvo
»Bil je rimski vojščak, počastite ga,« v zaključku filma, ki velja za enega najboljših vseh časov, pove Lucila, ki jo zaigra Connie Nielsen. Zgodba o maščevanju rimskega generala, ki v svojem iskanju odrešeniškega elizija strmoglavi cesarstvo, se je zasidrala v srca gledalcev po celem svetu. Napoved nadaljevanja v času, ko se zdi filmski svet prepoln nadaljevanj in predelav, ni nič novega – zgodovina se ponavlja.
Maksima ni več, a njegova pojava meče senco nad celoten film in gledalca venomer opominja na legendarnega predhodnika, ki je navduševal generacije. Oba filma si delita isto razmerje do zgodovinskih dejstev. Teh je veliko, če veš kam gledati, in resnična so, če ne veš, kam točno jih je treba uvrstiti.
Šestnajst let po dogodkih prvega dela spoznamo odraslega in od Rima pobeglega Lucija Vera oz. Hanona (Paul Mescal), ki z ženo Arišat (Yuval Gonen) živi idilično življenje v Numidiji, ko slednjo napadejo rimske sile na čelu z generalom Akacijem (Pedro Pascal). Ko ubijejo njegovo ženo, ga kot sužnja pošljejo v rimsko pristanišče Ostija, kjer ga za gladiatorja odkupi Markin (Denzel Washington), ki se skuša prebiti še višje na družbeni lestvici Rima. Slednjemu vladata objestna in mejno nora dvojčka Karakala (Fred Hechinger) in Geta (Joseph Quinn), nasproti pa jima z idejo sanjaške Republike stojijo senatorji na čelu z Grakhom (Derek Jacobi) in Lucilo (Connie Nielsen). »Lahko jejo vojno!« zakliče eden od cesarjev, ki napove velike Igre v čast generalu Akaciju in njegovim prihajajočim podvigom. Kaj se bo zgodilo s prihodom novega gladiatorja, ki vse preveč spominja na tistega, ki je s svojo žrtvijo Rimu skoraj prinesel veličino?
Napake pri valovanju in simptomi strnitve časovnice
Že prvi stavek kratkega sinopsisa vsebuje nekaj napačnih dejstev. Lucij Ver je umrl kot otrok. General Akacij ni nikoli obstajal. Če gre za Numidijo, je ta že več kot stoletje del Rimskega cesarstva, in kot taka ne zahteva vojnega obleganja. Omemba Numidije sicer nima večjega pomena, kot jo prinaša povezava z likom Jube, ki ga je v prvem filmu odigral Djimon Hounsou, ime pa izposodil prav od numidijskih kraljev le nekaj let pred začetkom novega časa. Najbolj v oči perečo napako prinaša prav časovna umestitev dogodkov, ki bi z nekaj izračuni prinesli obdobje med 196 in 200 let našega štetja – prvi film pojasni, da se dogaja leta 1980. Simptomi strnitve časovnice so bili prisotni že ob zaključku prvega, a svojo pravo moč pokažejo še pred prvimi prizori v Koloseju. Močno vplivajo na zgodbo, ko jih skušamo povezati z zgodovinskimi dejstvi, osebami in dogodki.
Lucijeva mati Lucila v resnici ni preživela svojega brata Komoda, ki v filmu umre sredi Koloseja, dejansko pa je zaradi atentata enega od atletov umrl šele leta 192. Kot zapiše Rajko Bratož v Rimski zgodovini: »V dobi Komodove vlade so – neodvisno od cesarjeve očitno slabe vlade – prevladale njegativne poteze v razvoju rimske države in družbe. Vse plastni rimske družbe, zlasti pa njen vrh, je zajela kriza.« Ko zarotniki na prestol postavijo priletnega prefekta Parfinaksa, dobi podporo senata in pretorijanske garde.
Rim po Komodovi smrti
To spada v tako imenovano Leto petih cesarjev, ki so bili kratkočasni cesarji ali pretendenti za prestol, med katerimi se za najbolj kompatibilnega izkaže Septimij Sever. Pripadnost določenih armad in sil temu ali onemu pretendentu kaže jasne obrise rimske družbe v tretjem stoletju. Sever sredi leta 193 krene proti Rimu, kjer je priznan za cesarja po slabem odporu pretendenta Didija Julijana. Slednjega senat obdolži za krivega in prizna Septimija, ki razpusti pretorijansko gardo. Bil je prvi cesar, ki je izhajal iz Afrike, njegova pot do prestola pa se zagotovo bolje ponuja filmski predelavi. In morda se včasih v določenih aspektih filmskega Akacija in Makrina celo pokaže, a so to zgolj namigi. Severova omemba je pomembna zaradi njegovih prestolonaslednikov.
Leta 195 svojega sedemletnega sina Basijana, kasneje cesar Karakala, povzdigne v cesarja, leta 198 pa ga iz cezarja povzdigne v naslov Augustus, mlajši sin Geta pa je prejel naslov Ceasar, ki je bil običajen za prestolonaslednika (kasneje tudi Augustus). Ko leta 210 skupaj z njima prejme častni naslov Britannicu Maximus, ga ne uživa dolgo, saj v začetku leta 211 umre. In začne se obdobje 211-218, ki si ga film izposodi za glavnega pri prikazu rimske družbe in dogodkov, ki jih gledalcu ponovno ponudi s strnjeno časovnico enega leta oziroma manj.
Cesarja Karakala in Geta
Prvič po sočasni vladavini Marka Avrelija in Lucija Vera pred pol stoletja sta mladeniča predstavljala nastop vlade dveh cesarjev. Ridley Scott oz. scenarist David Scarpa ju v filmu predstavita kot dvojčka, kar obvelja za precej nesmiselno spremembo ali nepoznavanje, in opišeta kot nekakšen posnetek Romula in Rema. Čeprav je med njima v resnici vladalo rivalstvo, se je slednje le stopnjevalo po Septimijevi smrti. Karakala se z oficirji dogovori, da ubijejo mlajšega brata Geto, sam pa prevzame oblast z denarnimi darovi. V filmu zmešani Karakala Geto ubije s pomočjo Makrina.
Čeprav se zgodovina rada spominja dobrih ljudi, je bil ubiti Geta opisan kot vesel in umetniško usmerjen, njegov starejši brat pa kot brutalen in celo bestialno okruten. Film te lastnosti pripiše obema, enemu za najboljšega prijatelja pristavi celo opico. In omemba Makrina je pomembna, saj je v filmu izjemno karizmatičen Denzel Washington docela spremenjen lik. Trgovec z orožjem in ljudmi, nekdanji Maksimov vojak, ki pa je bil v resnici Karakalin pretorijanski prefekt. Proti slednjemu pripravi zaroto, saj se sam boji, da ga bo cesar pokončal – v filmu ima le slo po oblasti.
»Najboljše maščevanje je, da ne postaneš kot sovražniki,« ponavlja v filmu Denzelov Makrin, ki vsaj v nenehnem opominjanju na Marka Avrelija izkaže simpatije, ki jih je njegov resnični subjekt gojil v času svoje vladavine do velikega filozofa. Prav zaradi tega je izgubil veliko število pripadnikov, kakor jih lahko zaradi svojih nenehnih omažev na predhodni film izgubi tudi Gladiator II. Opominjanje na veličino preteklosti, to, kar stereotipno počne Hollywood.
Spektakel za ceno stoičnosti?
Ko je po nenehnih kolobocijah s scenarijem za nadaljevanje, med katerimi je tudi tisti Nicka Cava – ja, glasbenik Nick Cave –, ta končno ugledal luč sveta, je predstavil večji, spektakularnejši in pompoznejši Rim. Preproste gladiatorje so zamenjale stekle opice, kočijaže poplavljena arena z ladjami in jezdenje nosorogov, preprost dvoboj med gladiatorjem in cesarjem pa visokoleteča predelava katere izmed ilustracij o padcu rimskega imperija. Vsaka od teh zamenjav ima opravičilo v spektaklu za gledalce, četudi dokazov o jezdenju nosorogov ni – njihovi uporabi pač -, dokazi o poplavljanju arene pa ne spadajo v časovni okvir filmske zgodbe. Nič kaj posebnega, saj bi enake in celo večje napake našli v kostumih, scenografiji in jeziku, v katerem govorijo.
Da je cesar nor za konzula postavi opico. Da Makrin nima več vajeti v rokah so mu odrezane dlani. Da se lažje poklonimo predhodniku, je slavni stavek ‘Kar storimo v življenju, odmeva v večnosti’ kot edini zapisan v angleščini in ne latinici. Zdi se, da je simboličnost prvega filma obstala zgolj v trenutkih, ko se ga spominjamo.
Zdaj že napačno uporabljeno tezo o stoični maskulinosti, ki naj bi se vse odtlej izgubljala, nadomesti sivina likov, ki dvomijo vase, kot vase dvomi rimska pošast. Maksimove sanje o Rimu kot Republiki ne obstajajo. Nikoli niso. Državljanska vojna, ki je sledila vladavini Karakale in nato Makrina, je strnjena v nekaj minut. Z jasno napovedjo, da je v ustvarjanju tudi tretji del Gladiatorja, Maksimove sanje o Rimu niso mrtve, temveč razvlečene.
Če se resnična zgodovina Rima nadaljuje s prevzemom oblasti s strani petnajstletnega Elagabala, vrhovnemu svečeniku, film take prihodnosti niti ne ponudi. Glede na zgodbo nadaljevanja in zmešnjavo zgodovinskih dejstev se za zgodbo nadaljevanja ni treba bati, če bosta zanjo zadolžena Scott in Scarpa, in če bi želeli zgodovinskim dejstvom pomahati v slovo.
Njihovo slovo sicer ne pomeni sočasnega slovesa od spektakularno zabavnega filma, ki se s celim jazom ponuja ogromnim filmskim platnom. Podobne težave je imel prvi film, ki so mu bile, podobno kot Pogumnemu srcu leta poprej, oproščene napake pri zgodovinskih dejstvih prav na ramenih kvalitete. Ali Gladiator 2 sreča podobna usoda? Lahko bi rekli, čeprav bo to pokazal zob časa.
Gladiator je Hollywood, nič bolj in nič manj
Gladiator II ni zgodovinsko točen film, kar pa ne pomeni, da ne skuša na zabaven in gledljiv način predstaviti preteklosti našega planeta. Pri tem vsaj večinsko sledi predhodniku, ki je pravilno predstavil duh časa o zgodovinskih herojih, junakih in revoluciji. Če ga jemljemo za zgodovinsko netočnega, je treba vedeti, da tak film ne more škodovati zgodovini, temveč pravilno odigra svojo vlogo simulatorja pri gledalčevem zanimanju zanjo. Enako to ne pomeni, da filmski ustvarjalci pri svojih napakah glede zgodovinskih dejstev ne nosijo nobene odgovornosti. Filmski gledalec je bil vseskozi zahteven in zgodovinskih filmov ne sme gledati kot grožnjo poznanim dejstvom.
Lahko prebiramo vire, obiščemo lokacije, a le filmi nam lahko ponudijo delček spektakla, hrumenja in veličine dogodkov. Kino si lahko privošči intenzivnost, atmosfero in brutalnost zgodovinskih dogodkov, ki mu jih predstavlja scenarij. Verjetno je občasna ali celo pogosta zgodovinska napaka vredna vsega, kar ti filmi omogočajo. Filmi kot sta oba Gladiatorja so lahko le odlično orodje za prižig iskrice v gledalcu, da sprašuje, debatira in izostri svoj um. Na koncu koncev zgodovinski film ni predmet za učenje zgodovine, temveč orodje, ki lahko pri tem pomaga preko svojih napak ali točnosti.
Urednik portala Student.si
