Od kratkih črno-belih nemih filmov pa do večurnih milijardnih uspešnic kino ostaja. Sicer kratka in posplošena spodaj opisana zgodovina ti da pogled v zanimiv svet velikih ekranov.
Kdo ga je izumil?
Kina ni izumila določena oseba, a podjetje Edison je leta 1891 pokazalo prototip kinetoskopa, ki je omogočil, da je ena oseba lahko gledala premikajoče slike. Šele brata Lumière sta leta 1895 v Parizu z napravo, ki sta jo zgradila sama, pokazala premikajoče slike dejanskemu občinstvu.
Sprva so bili filmi dolgi le nekaj minut. Predvajali so jih v zabaviščih, glasbenih dvoranah ali tam, kjer je bil lahko postavljen ekran in je bila soba lahko otemnjena. Subjekti so bili lokalne scene in aktivnosti, obzorja tujih dežel, kratke komedije in novic vredni dogodki. Filme so spremljala predavanja, glasba in veliko sodelovanja občinstva. Čeprav niso imeli sinhroniziranega dialoga, niso bili »nemi«, kot so velikokrat opisani.
Rast filmske industrije
Do leta 1914 je bilo vzpostavljenih nekaj nacionalnih filmskih industrij. V tem času so bile dominante industrije Evrope, Rusije in Skandinavije, Amerika še ni bila tako pomembna. Filmi so bili vedno daljši, pripovedništvo pa je postalo dominantna oblika.
Vedno več zanimanja za filme je vodilo v več vlaganja v produkcijo, distribucijo in predstavo. Prva svetovna vojna je slabo vplivala na filmsko industrijo v Evropi, Ameriška industrija pa je vedno bolj rasla.
Dodajanje barve in zvoka
Barva je bila sprva črno-belim filmom dodana z ročnim barvanjem, šablonami in različnimi tehnikami igranja z odtenki. Proces Kinemacolor je bil tisti, ki je prvi ustvaril »naravno barvo«. Širši javnosti je bil predstavljen leta 1909, primarno pa je bil uporabljen za dokumentarne filme. Eden od teh je bil With Our King and Queen Through India film iz leta 1912, ki je daljši od dveh ur.
Prvi poskusi dodajanja zvoka projektiranim slikam so bili z uporabo fonografov (mehanska naprava za snemanje zvoka). Prvi celovečerni film, ki je imel sinhroniziran dialog, je bil The Jazz Singer (ZDA, 1927), ki je uporabil sistem bratov Warner. Ta sistem se je kasneje izkazal za nezanesljivega, zato so kmalu začeli uporabljati novega.
Zlata leta kina
V zgodnjih tridesetih prejšnjega stoletja so imeli skoraj vsi celovečerni filmi sinhroniziran zvok, v sredini tridesetih pa so bili nekateri tudi v barvah. Začetek zvoka je ameriški industriji dal dominantno vlogo in prinesel tako imenovana zlata leta Hollywooda. V tridesetih in štiridesetih je bil kino vodilni v zabavljaški industriji, ljudje so ga pogosto obiskovali dvakrat tedensko. V Veliki Britaniji so leta 1946 z več kot 31 milijonov obiskov na teden zabeležili najvišja števila obiskov.
Kako je kino tekmoval s televizijo?
Prihod televizije je sprožil število tehničnih eksperimentov, usmerjenih v obstoj interesa ljudi v obisk kina. Eden od teh poskusov je bil proces Cinerama, ki uporablja širok in zaobljen ekran ter tri projektorje. Občinstvu je ponudil večji občutek poglobitve v zgodbo in tako postal izredno popularen.
Ker pa je bil postopek zapleten in posledično drag, ga industrija ni posvojila vse do izuma CinemaScope v 1953 in Todd-AO v 1955. Gre za procesa, kjer se uporablja le en projektor.
Kako so se spremenile številke obiskov kina?
Čeprav se je kino pošteno boril s televizijo, nikoli ni dobil nazaj številk iz tridesetih in štiridesetih let prejšnjega stoletja. Do leta 1984 so se v Veliki Britaniji številke obiskov na teden spustile na milijon na teden.
Danes večina ljudi filme gleda po televiziji. Vedno bolj pogost postaja ogled filmov na računalnikih, telefonih in tablicah, saj je bolj priročen, sploh za mlajšo generacijo.
Kaj sledi?
V zadnjih dvajsetih letih je bila filmska produkcija drastično spremenjena zaradi vpliva hitro razvijajoče se digitalne tehnologije. Večina popularnih produkcij je posneta na digitalnih formatih z dodatnimi procesi, kot sta urejanje in dodajanje posebnih učinkov na računalniku.
Prav tako so se spremenili kini sami, saj so investirali v opremo, ki proizvaja sliko z boljšo ostrino, podrobnostmi in svetlobo tradicionalnih filmskih projekcij. Le nekaj je še kinov, ki ohranjajo starejšo opremo in stare projektorje.
V kinu se konstantno pojavljajo različni trendi, nekateri ostajajo, nekateri pa hitro poniknejo. Kaj sledi, težko napovemo, a lahko si upam trditi, da kini še nekaj časa ne bodo izumrli, saj je izkušnja obiska kina še vedno nekaj, kar ljudi razveseljuje.
Novinar
