Ko francoski režiser Jacques Audiard napove nov film, filmski ljubitelji zastrižejo z ušesi ob pričakovanju nove kvalitete. Ko v Sloveniji še vedno odmeva prihod umetnice Milane Abramović, se bi simbolično postavili na zadnji dve nogi in pozdravili novico, da je koreografijo sestavil njen večkratni sodelavec Damien Jalet. Da bo nekakšen mjuzikl in krimič, oblečen v stil telenovele, z Zoe Saldano, Seleno Gomez in Karlo Sofio Gascon v glavnih vlogah. In ko so ansambelsko prejelo nagrado za najboljšo žensko vlogo v Cannesu, kjer je film v žep pospravil še nagrado žirijo, so bila pričakovanja visoka. Če se je Francija lani zmotila z izbiro svojega kandidata za najboljši film, je letos zadela terno s filmom, ki te vrže na rit s svojo zgodbo in izpeljavo.
Emilia Perez, zgodba mehiške telenovele
Zgodba sledi močno podcenjeni in izkoriščani odvetnici Riti Castro (Zoe Saldana), ki jo za več milijonov dolarjev najame zastrašujoči kartelski vodja Manitas. Njena naloga je, da poskrbi za njegovo izginotje in, kar je bistvenega pomena, poišče ljudi, ki bi mu pomagali izpolniti željo postati ženska. Ko Rita zaradi varnosti njegovo ženo Jessi (Selena Gomez) in dva otroka preseli v Švico, začne živeti svoje življenje v Londonu. Tam spozna karizmatično žensko po imenu Emilia Perez (Karla Sofia Gascon). Izkaže se, da ju druži skupna preteklost, ki ju poveže pri popravljanju napak preteklosti.
Film krasi nekaj izvrstnih, nadvse iznajdljivih in modernih glasbenih sekvenc, v katerih blestijo glavne igralke – predvsem Saldana, za katero se zdi, da prevzame večino »dela.« Gledalca nikakor ne sme presenetiti dejstvo, da gre za mjuzikl, čeprav tega film v napovednikih ni skrival – za razliko od potez holivudskega studia WB v primerih Zlobna dekleta in Wonka. Prav v prizorih z ivrstno koreografijo, zgrajeno okoli lastne vizualne podobe, ki jo spremljajo pesmi, napisane s strani francoske pevke Camille. Kak hvalospev Paulu Guilhaumeju, direktorju fotografije, ne sme izostati.
Fokus bo na glavnih igralkah in to upravičeno. Zoe Saldana kot izkoriščana odvetnica temnejše polti, ki ne najde časa za partnerja in družino, a si nadvse želi doprinesti družbo. Selena Gomez kot vdova in mati dveh otrok, ki ni imela nikoli možnosti resnično zaživeti. Karla Sofia Gascon kot ženska, ki uresniči svojo življenjsko željo, svoje simbolično ponovno rojstvo pa izkoristi za pomoč tistim, ki so je potrebni. Manjšo vlogo ima še Adriana Paz kot Epifanija, ki pa sicer poskrbi za enega bolj pomembnih trenutkov v drugi polovici filma.
Telenovela in ponovno rojstvo posameznika
Emilio Perez bi lahko opisali tudi kot film, ki bo iz dvorane pošiljal ekstremne konzervativce – mogoče ne pri nas, a takih odzivov na spletu ne primanjkuje. Že prav dolgočasno, a še kako nujno, je ponavljati ene in iste besede o tem, da si vsaka oseba zasluži biti tisto, kar si želi.
Film preko preobrazbe predstavlja simboliko ponovnega rojstva osebe, ki je del svojega življenja povzročala gorje, v naslednjem pa si želi te napake popraviti in zaživeti znova. Poleg tega se fokusira še na številne druge tematike, kot so družbene razlike, družinske težave, prijateljstvo, ljubezen, korupcija, zaljubljenost in težavna vloga žensk (v južnoameriških državah).
Verjetno filmu primerjava z mehiško telenovelo ne dela velike usluge, a obenem je prav to največji adut. Da uspe zgodbi v dveh urah uspešno predstaviti toliko trenutkov, namenov in dogodkov, kot telenoveli v dvesto epizodah, je zavidljivo. Scenarist in režiser Jacques Audiard je prav zares ustvaril film, ki si ga je vredno ogledati večkrat, in čeprav ima v sebi nekaj manjših težav, prevladajo nekatere čudovite muzikalne sekvence in čustva, ki jih vidimo na platnu. Vsekakor film zahteva pozornost, vprašanje je le, če je bo deležen pri manj zbranih gledalcih.
Urednik portala Student.si
