Brez povratka 4 3D
The Final Destination
Žanr: »grozljivka«
Scenarij: Eric Bress
Režija: David R. Ellis
Igrajo: Krista Allen, Nick Zano, Mykelti Williamson, Shantel VanSanten …
Na sporedu: od 3. 9. 2009
Ljudje umiramo na zelo raznolike, dramatične, domiselne in bizarne načine. Kot bi nam že sam pojem smrti ne bil dovolj problematičen, se moramo sprijazniti še s krhkostjo naših ubogih teles, ki se nerodno zatikajo med neusmiljene zobnike sosledja dogodkov in naše zadnje trenutke radodarno pospremljajo z bolečino. Nekaj perverznega je v tem, kaj vse se lahko in tudi se zgodi našim telesom. Nekaj sadistično kreativnega. Serija Final Destination se tega zaveda. Tako kot žanr, kateremu pripada, je fascinirana nad kreativnostjo modusa operandi Smrti in z abstraktnimi krvavečimi zmazki, ki jih pušča za sabo. Nagovarja tiste vzgibe, zaradi katerih zvedavo obračamo glave, ko na cesti vidimo zveriženo pločevino in obiskujemo spletne strani, ki brez predsodkov razgaljajo zevajoče rane ohlajajočih trupel.
Če je bil načeloma sicer povprečen prvi del zaradi odlične premise in učinkovite izvedbe povsem zgleden in gledljiv filmski kolut, je nadaljnjim delom serije vse težje odpuščati kot povrhnjica tanke karakterizacije in ničvredna polnila, ki med seboj povezujejo domiselno bridke konce t. i. protagonistov. Drugi del (s katerim si četrti del deli režiserja) se je sicer trudil s črnim humorjem in komaj opaznim poskusom poglobitve osnovne premise, tretji, še toliko bolj četrti del pa svoj smisel iščeta le še v izživljanju nad svojimi vse bolj butastimi protagonisti, ki se navkljub grozečemu položaju in serijskemu umiranju sovrstnikov (še vedno) nonšalantno sončijo, hodijo v kino in nazdravljajo. Tokratno uvodno sekvenco je verjetno navdihnila grozljiva nesreča na dirki v Le Mansu leta 1955, ki je zahtevala več kot 80 življenj, vendar se lena in neučinkovita izvedba nesreče še zdaleč ne more primerjati z uvodom iz originala. Igra je (tudi) tokrat porazna, napetost je zbledela, recikliranje ima pa prednost pred izvirnostjo. No, vsaj Smrt ne razočara, saj zna še vedno učinkovito in z navdihom razrezati, zmleti in razpacati butaste najstnike.
Edini odtenek svežine The Final Destination svoji seriji prinaša v obliki obujenih, izpopolnjenih in vse bolj pogostih 3D-učinkov, s katerimi Hollywood v kina ponovno vabi gledalce, ki se jim ne ljubi več kobacati iz domačega kavča in s katerimi v navezi s horror žanrom obujajo čas, ko so se ljudje z grozo umikali bližajoči se lokomotivi na platnu. Sodobna revizija 3D-tehnologije, ki je imela v kinematografiji sicer že več vzponov in padcev, je nič manj kot blagoslov za ameriške filmske studie, ki se trudijo ponujati predvsem zabavno izkušnjo za izgubljajoče množice ter nadvse uporabno orodje za žanr, katerega pogosta (in pogosto edina) ambicija je povzročanje trzanja, poskakovanja in kričanja svojih gledalcev. Za nekoliko čistejšo, plemenitejšo vizijo filma kot sedme umetnosti pa so 3D-učinki kvečjemu le nič več kot umetelni privesek, ki, namesto obratno, podjarmlja filmske avtorje in ujema poglede gledalcev v polju spektakla, inteligentnejši elementi filma pa pozabljeni ždijo ob strani ali pa jih sploh ni. Odličen primer: Brez Povratka 4 3D.
Kristjan Dobovšek
