Blue Eye Samurai ali Modrooki samuraj je animirana serija, ki je svojo tiho premiero doživela na Netflixu. Od tistega trenutka pa ni prav nič potekalo v tišini, saj je serija hitro postala svetovni hit in bila še hitreje obnovljena za drugo sezono. Izpod peresa zakonskega para, Amber Noizumi in Michaela Greena, je v začetku novembra v tišini izšla animirana serija, ki jo bodo mnogi povezovali z Arcanom izpred dveh let. Z njo si deli le dejstvo, da gre za pravo pravcato mojstrovino. Kaj je tisto, kar Netflixov novi hit ponese na raven genialnih serij in med najboljše Netflixove serije vseh časov?
Osem epizod animirane serije je poželo salve aplavza tako pri kritikih kot pri gledalcih, ker pa gre za animacijo, so povezave z Arcane skorajda neizbežne. A dovolj o povezavah s sicer izjemno serijo, ki je prav tako dostopna na Netflixu. Kdo je poskrbel za serijo Modrooki samuraj, če si dovolimo nekaj lastnega prevoda v slovenščino.
Blue Eye Samurai izpod peresa zakoncev
Michael Green je na začetku kariere pisal scenarije za serije Seks v mestu, Smalville in Everwood, nato izdal nekaj stripov za DC (Superman, Batman in Supergirl), leta 2011 pa je luč sveta ugledala zdaj že legendarna katastrofa Green Lantern, prav po njegovem scenariju. Ampak ni se predal, saj je leta 2017 spisal enega najbolj norih let v scenaristični zgodovini. Premierno so bili prikazani filmi Osmi potnik: Zaveza (Alien: Covenant), Umor na Orient Ekspresu (Murder on the Orient Express), Blade Runner 2049 in Logan za katerega je prejel tudi oskarjevsko nominacijo. Postalo je jasno, da Green lahko ustvari izjemen scenarij, sodeloval je tudi pri seriji Ameriški bogovi (American Gods), a so si sledili filmi Klic divjine, Jungle Cruise, Smrt na Nilu in letošnja gotska detektivka Smrt v Benetkah. V prihodnosti bosta sledila še težko pričakovana BioShock in Marvelov Blade.
Zelo pomemben člen pri seriji pa je njegova žena Amber Noizumi, ki je navdih za zgodbo vzela iz lastne življenjske izkušnje. »Odraščanje z občutkom, da ne pripadaš nikamor. Nisi belka, nisi Japonka in tako konstantno iščeš lastno celoto,« je povedala o navdihu za serijo. Pri seriji je imela pomembno vlogo tudi producentka in režiserka prvega dela Jane Wu, ki je poznana predvsem kot mojstrica zgodborisa.
Zgodba o maščevanju, postavljena na Japonsko, zaklenjeno od sveta
Zgodba je postavljena v obdobje Edo (natančneje v 17. stoletje), ko je šogunat Tokugawa zaprl meje Japonske in zaklenil deželo vzhajajočega Sonca. Ostali so le štirje beli možje oz. zahodnjaki, ki so se poskrili po deželi, a imajo še vedno velik vpliv. Eden od njih je zaplodil otroka, ki ga čaka celo življenje diskriminacije in sovraštva. To je Mizu (Mary Erskine), svetlooka sirota, ki iz ulice sovražnih pogledov in udarcev pribegne k ostarelemu in slepemu izdelovalcu mečev, Eijiju (Cary-Hiroyuki Tagawa). Mizu v odraslosti stopi na pot maščevanja, iskanja štirih zahodnjakov, ki jih hoče ubiti na vsak način. Čeprav prežeta z idejo maščevanja in jeze, se njena duša sooča z bitko dobrega srca in slabih namenov.
Spoznamo tudi Ringa (Masi Oka), optimistično veselega kuharja, ki je brez dlani, a postane njen oproda. V Edu, glavnem mestu dežele, spoznamo tudi »trmasto« princeso Akemi (Brenda Song), ki od očeta zahteva, da jo poroči s Taigenom (Darren Barnet), povzpetniškim in arogantnim samurajem, ki pa prihaja iz revne družine. Zgodba se odvija, v ozadju pa spoznamo politične spletke, ki se prepletajo z glavnim ciljem maščevalne sirote. V ozadju niti vleče irski tihotapec Abijah Fowler (Kenneth Branagh), ki si želi spodnesti šogunat in ogroziti Japonsko, pri tem pa mu pomaga Heiji Shindo (Randall Park).
To je poskus opisa zgodbe brez podajanja kvarnikov, kar bi nekoliko ogrozilo fantastično pustolovščino, ki čaka slehernega gledalca Netflixove stvaritve. V nadaljevanju pa si bo sledilo kar nekaj kvarnikov.
Kurosawa za moderno dobo animacije
Kar klišejsko se zdi povezati nekaj, kar ima opraviti s samuraji in Japonsko z velikim režiserjem iz prav te države. Ampak skorajda ne gre drugače, ker je prav Kurosawa eden glavnih navdihov za njen nastanek. Tako je v scenografiji moč najti kar nekaj številnih omažev na njegovo filmografijo, a ima prav toliko poklonov na modernejše stvaritve, kot je Naruto. Tu je še veliko povezav z »zahodnjaško« filmografijo, ki je upodobila japonsko zgodovino, kot je to storil Tarantinov Ubila bom Billa (Kill Bill) – seveda je uporabljena skladba Tomoyasuja Hoteija – in celo japonizirana različica skladbe Metallice, For Whom the Bell Tolls. Za to je poskrbela Amie Doherty. Kar nekaj tematskih poovezav ima tudi s filmom Tišina (Silence, 2016), mojstrovino Martina Scorseseja.
Po čudovitih konceptnih fotografijah so se ustvarjalci odločili za zmes 2D animacije s 3D modeli in zajemom gibov, slednje predvsem pri akcijskih prizorih. Ne gre povsem za anime, vsekakor pa je največ povezav prav s tem žanrom. Žarijo barve, premiki in celo premikanje ust, kjer je resda izvirna angleška izgovorjava, a na trenutke spominja na sinhronizacijo animejev, ko premiki ust ne sledijo besedam. V eni od epizod, ki je na YouTubu dostopna tudi v črno-beli različici, uporabi podobo tradicionalnih japonskih lutk bunraku za pripovedovanje zgodbe. Tako perfektna animacija, da pozabiš, da to ni resnični svet.
Blue Eye Samurai je nasilna serija, polna krvi, zlomov, grdih besed, spolnosti in golote. Vse omenjene tematike pa nagovarja s premislekom, spoštovanjem in celo straho spoštovanjem. Če je na eni strani očitno že skorajda špagetivesternsko špricanje krvi, je na drugi strani neverjetna čustvenost ob prikazu golote in spolov. Slednje se po ogledu zdi kot eden glavnih adutov celotne serije.
Heroina, rasizem, feminiteta, seks in liki, napisani z neverjetnim občutkom
»Leta 1663 Japonska zapre svoje meje. Popolnoma,« nam pove uvodni tekst v serijo in v naslednjem trenutku predstavi rasizem tistega časovnega okvirja. Svetlo modre oči so pokazatelj mešane rase, kar pomeni, da je že vsak dojenček obsojen na smrt ali životarjenje in beg pred sovraštvom. Pošast in onryō, maščevalni duh, sta glavni žaljivki, uporabljeni v seriji. O tem je Amber Noizumi povedala, da se ji je prva ideja o tem utrnila ob rojstvu hčere pred petnajstimi leti: »Zakaj sem tako navdušena, da ima moja hči modre oči? Kaj je tako slabega v tem? In zakaj sem tako navdušena, da imam otroka, ki je videti bolj bel?«
Izvrstno napisani liki. To je tisto, kar serijo postavi na raven, višjo od tiste, na katero jo postavijo njen stil, videz in zgodba. Tu prednjačita Mizu in Akemi, prva skriva svojo feminiteto, druga se jo nauči izkoriščati za svoj cilj. Obe sta bili to naučeni, ena zaradi dejstva, da bo princesa, ustvarjena zgolj zato da služi svojemu možu, druga zaradi dejstva, ker bi bila zlorabljena in verjetno ubita, če bi to razkrila. Mizu je seveda glavni lik te serije, saj je po njej tudi poimenovana. Gre za lik, poln sivine. Ni dobra in ni slaba. Prikazane so slabe lastnosti, ki so njen odziv na družbo in okolico, istočasno pa so posledica njenega maščevalnega cilja. Vsakič, ko pa je pokazala dobro plat svoje osebnosti, je bila izkoriščena, napadena in zlomljena.
Ljubitelji filma bodo nekaj povezav našli z Možem brez imena Sergieja Leoneja in Clinta Eastwooda, saj kar nekaj časa mine do razkritja imena naše junakinje. Njena zgodba je tragična. Ne strinjamo se nujno z njenimi odločitvami, a jo razumemo zaradi taktično postavljenih vpogledov v njeno preteklost. Tu je magnum opus serije prav peta epizoda, ki jo lahko brez težav okličemo za nekaj najboljšega, kar je videl mali ekran. Ali je Mizu še vedno zmožna spustiti neko osebo v svoje srce, pokazati toplino in zaupati, ali je njena želja po krvi premočna?
Princesa Akemi svojo zgodbo prične na vrhu, kjer spoznamo njeno edino željo – želi biti poročena s Taigenom in ne kar nekom. Iz prizora v prizor je potisnjena nižje po družbeni lestvici, spoznava resnični svet in nato uporabi pridobljeno znanje v lastne namene. Scenarij tako sloni na izpolnjevanju obljub, ki gledalcu ostanejo v mislih in ne na šok terapiji, ki se na dolgi rok ne obnese.
Med liki vsekakor izstopa Ringo, ki lahko obvelja za komični lik, a to nikoli ne odtehta njegovega pomena za Mizu in njeno postopno sprejemanje njegovega optimizma. Na vse pretege si želi doseči veličino. Druga plat te medalje pa je Taigen, nekoliko aroganten, a nadvse časten samuraj. Modrooki samuraj pa je serija, napolnjena z zanimivimi liki, kjer je že kar težko izbrati najboljšega, lažje izberemo le najbolj razčlenjenega.
Blue Eye Samurai, prekrasno presenečenje
O seriji bo v prihodnje povedanega še marsikaj, najlažje bo seveda gledati video eseje na Youtubu, ki bodo zapisano oziroma povedano brez težav okitili s fantastičnimi prizori. Zna biti, da se bo v tem času pojavilo tudi nekaj očitnih kritik na račun serije, kjer bi lahko prednjačile predvsem tiste s komentarji na 18+ stil. V tem trenutku lahko iz naftalina potegnemo dve kvazi slabosti, to sta enodimenzionalni negativec in rahlo medel zaključek, ki sledi vrhunski peti epizodi.
Blue Eye Samurai je čudovit prikaz izvrstne pripovedi, izjemnih likov, prekrasne animacije, mešanice slogov in poklonov preteklim mojstrovinam. Ustvarjalci so lahko ponosni nase, saj je v več pogledih Modrooki samuraj izvrstna serija in v svojih najboljših trenutkih nekaj najboljšega v zgodovini pretočnikov in malih ekranov.
Dokaz tega, kaj animacija lahko je.
Urednik portala Student.si
