Avatar: Pot Vode je filmski spektakel leta (OCENA FILMA)

Avatar. Tisti z modrimi vesoljci. Tisti, ki je v bistvu Pleše z volkovi v vesolju. Tisti, ki si ne zasluži biti na prvem mestu lestvice najbolj dobičkonosnih filmov v zgodovini. Ne. Tisti Avatar, ki je leta 2009 za določeno generacijo pomenil vpogled v zmogljivost filmskega ekrana. Taisti je zdaj dobil nadaljevanje, nesrečnih trinajst let kasneje. Kako se je izkazal Avatar: Pot Vode?

Avatar je leta 2009 spremenil filmsko izkušnjo

Pisalo se je leto 1994, ko je James Cameron spisal 80 strani besedila za projekt Avatar. Sledil je Titanik, takrat najbolj dobičkonosen film v zgodovini in mu omogočil, da se loti Avatarja. Imel je moč, denar, ščepec arogance in otroško željo, ki jo je uresničil, ko nam je prvič predstavil Pandoro. To je bil dokaz, kako zmogljiva je lahko filmska industrija. V prvem valu Marvela in holivudske nostalgične nuje, pred kasnejšim zatonom DCEU, Vojne zvezd in spet Marvela, je Cameron ustvaril povsem svoj svet, ki je očaral. Ne vseh, a to se ne zgodi nikoli. Govora o njegovem pomanjkanju vpliva na pop kulturo je bilo že več kot dovolj, vsak filmski zanesenec pa ve, da iz prvega mesta najbolj dobičkonosnih filmov ponosno gleda Avatar.

Redki so taki filmi, kot je Avatar. Ni mu bilo treba prepričati vseh, saj je to misija nemogoče. Ampak uspelo mu je prepričati tistih nekaj, ki so bili tako očarani nad svetom, ki je bil ustvarjen, da so si ga ogledali dvakrat, trikrat ali večkrat. Imel je svoje težave, a bil je v svojem svetu in ustvaril je svoj svet. Kar se tiče tega, je bil eden zadnjih ali morda zadnji, ki je to storil na taki ravni.

Če se preselimo v svet športnih uspehov, je Avatar nekakšna filmska oblika LeBrona Jamesa ali Cristiana Ronalda. Mogoče ni najboljši vseh časov, a za marsikoga je. Uspeh si je pošteno prigaral in uresničil otroške sanje. Mnogi ga ne marajo, ga skoraj sovražijo, a ustvarjena je bila nova pot. Z navdihom mnogih pred njim je postal navdih mnogim za njim. Avatar: Pot vode je imel težko nalogo. Ampak to je nadaljevanje in James Cameron velja za kralja nadaljevanj. Terminator 2 in Osmi potnik 2 sta dva prečudovita zadetka v polno. In zato lahko rečemo, da v tretje ni razočaral.

Včasih so filmi napolnjeni z družbenimi sporočili in metaforami, veljajo kar za pametne filme. Svoje publike ne podcenjujejo, gledalec pa lahko po filmu govori o namerah režiserja v tem ali onem kadru, tej ali oni prispodobi. Izvrstno se lahko združi s pomenom filmskega spektakla, kar je nekoč uspelo Christopherju Nolanu, v zadnjem času pa se zdi, da je rahlo precenil sebe in svoje dojemanje praktičnosti. Hudiča, saj naj bi za Oppenheimerja poustvaril mini jedrsko eksplozijo. Pripisujemo mu določen raven arogance, ki jo ima gospod Cameron včasih za izvoz ali pa predstavlja kar njegov lastni unobtanium. Storil bo vse, kar lahko, da doseže tisto, kar se je rodilo v njegovih mislih. Zakaj? Ker lahko. Ampak pri tem nastane vizualni spektakel, kot ga še ni bilo. To je Avatar: Pot vode.

Ko smo nazadnje stopili v svet Pandore, se je zaključevala prva dekada tega stoletja. Če smo ga začeli z Gospodarjem prstanov, smo ga zaključili z Avatarjem. Jake Sully je spoznal načine Na’vijev in se združil z domačinko Neytiri. Izgnali so človeške kolonialiste in do nadaljevanja filma je minilo štirinajst let. Po tolikšnem premoru je primerno, da se film otvori z znano sekvenco. Cameron nas vrže nazaj v gozdnati svet Pandore, ki je prepreden s čudovitimi barvami in bioluminiscenco flore in favne. Eywa nas je čakala in mi smo čakali njo. Če je Avatar leta 2009 prišel ob pravem času, je Avatar: Pot vode ta pristanek ponovil in poglobil. Dobesedno. Ko se je že zdelo, da občinstvo izgublja stik z avtentičnostjo zgodb filmskega platna, se je vrnila Pandora.

Avatar: Pot vode je imel težko nalogo

Filmski eskapizem je ena najbolj čistih oblik pobega od vsakdana, med namišljene svetove katerega spada tudi svet tega filma. Vse skupaj je tako resnično, da je videti kot nekaj, česar se lahko dotakneš, lahko vdihneš in se premikaš sredi neskončnega vodovja. 3-D ni še nikoli dosegel tega, kar je predstavil Avatar: Pot vode. Ko si nadeneš očala si v Pandori. Si del tega sveta, s filmom si ustvaril tsaheylu in prepustiti se moraš Cameronovi viziji. Ker je slednja čudovita, imerzivna in prepričljiva. Tokrat nas popelje v vodni svet Pandore. Predstavljaj si mešanico njegovega Brezna (The Abyss) in dotičnega prizora s kitom iz Pijevega življenja (Life of Pi). Brez neke melanholičnosti si lahko kot filmski oboževalec na robu solz. Gre za največjo vizualno stvaritev znanstvene fantastike. Nekaj, kar bi lahko samo sanjal, je tukaj. Avatar: Pot vode je vizualna mojstrovina našega življenja.

Ker je čudovita fasada včasih trik za prikritje pomanjkljivosti, se je potrebno dotakniti tudi tega aspekta filma. A pred tem vprašanje za bralca in gledalca. Če filmu s pomanjkljivo vizualno shemo slednjo odpustimo zaradi izjemnega scenarija ali igralskih predstav, ali lahko odpuščamo tudi v obratnem primeru? Kritike prvega dela, četudi površinske, nedodelane in mainstream, se tičejo prav generične zgodbe in likov. Pravične ali ne, nadaljevanje vse skupaj popravi.

Film lahko razdelimo na tri segmente. V prvem nas vrne na Pandoro, osveži naše dosedanje znanje o svetu in likih ter ga nadgradi s kompleksnostjo prihajajočega konflikta. Zlit je z drugim delom, kjer Neytiry in Jake Sully svojo družino preselita k morskemu klanu metkayina, kjer smo v svetu, ki ga Cameron ljubi. Morje povezuje vse stvari, pred našim rojstvom in po naši smrti. In ko nastopi tretji ali zaključni segment filma, smo že tako vpleteni v svet, dogajanje in like, da tri ure minejo, kot bi mignil. Potegne te vase in te drži do konca.

Čim so opazni nameni režiserja, da predstavi novo generacijo in temelje nadaljevanj, je prisoten tudi strah. Tega so zakrivili Vojna zvezd, Jurski svet in Marvel, ki jim to ni uspelo navkljub očitnim in že prav sitnim poskusom. In na svojem bansheeju je priletel James Cameron, ki mu je v prvih dveh urah uspelo to, kar prej omenjenim ni v treh ducat urah. Vsak izmed mlajših likov je prepričljiv, s svojimi težavami in medsebojnimi razmerji, ki niso povsem enoplastna. Prav tragičen pa je prikaz okoljskih težav, s katerimi se srečuje tudi naš planet. Empatija oseb bo splavala do plafona, ko je ubita prva morska žival na ekranu. Na’Vijeva povezava z naravo Pandore je ljubeča in včasih jo je možno opazovati zgolj z ljubosumjem, saj človeštvo po večini ni več tako v stiku z Zemljo.

Pomembno pa je dodati, da je v določenih razvojih likov in neraziskanih konfliktov jasno, da je drugi del posnet skupaj s tretjim. Če bo podaljšana različica filma k temu dodala, kot je bilo to pri prvemu, potem bo potrebno počakati do tistega trenutka. Dotlej pa bo treba slepo verjeti, da ima vse nek globlji smisel. Glede na poglobljenost celotnega univerzuma, potem ni vprašaja. Zaradi sestave določenih prizorov je razmišljanje o tej podaljšani različici povsem na mestu, saj se pri teh zdi, da manjka nek manjši košček zaključka teh prizorov. Tega marsikdo ne bo opazil, saj te mizerne napakice film skrije z neverjetnimi vizualnimi učinki naslednjega prizora. Enako je pri začetku, kjer mora zapolniti časovni skok.

Jake Sully (Sam Worthington) in Neytiri (Zoe Saldana) sta odrasla, postala sta starša in njuna glavna naloga je zaščita družine. V nekoliko spremenjenih vlogah sta se vrnila tudi Sigourney Weaver in Stephen Lang, ki bosta imela vlogi tudi v prihodnje. Z veseljem pa čakamo tudi na morebitno povečanje vloge za Kate Winslet in Cliffa Curtisa, ki imata še veliko neizkoriščenega potenciala. Naj ne bo največji uspeh Kate Winslet v tem filmu to, da je pod vodo preživela več kot sedem minut. Čeprav je že to neverjetno.

Avatar: Pot Vode je filmska izkušnja leta 2022

Kot vedno pri Cameronovih filmih, enostavna zgodba ne pomeni slaba zgodba. Vseboval jo je vsak od njegovih filmov, a postavljen je bil v tako izjemen okvir, ki ga prej še nismo videli. Časi se spreminjajo, njegove tematike so ostale iste. Družina, prijateljstvo, preživetje in zaščita ljubljenih. Gre za univerzalne resnice, s katerimi se lahko poveže vsak, od najmlajšega do najstarejšega.

Filmski spektakli so se vrnili na filmsko platno in vredno si jih je ogledati, se o njih pogovarjati in v njih uživati. Avatar in njegovo nadaljevanje nista za vse, a za tisto »peščico« sta izjemna. Avatar: Pot vode je vizualni spektakel leta, kar smo roko na srce vedeli že pred njegovim prihodom. Tu ni bilo nobenega dvoma, bil pa je drugje. Bo James Cameron upravičil trinajst let tihih pričakovanj? Zdaj je jasno, da jih je. James Cameron je ustvaril vse tisto, kar smo oboževalci prvega želeli. Avatar: Pot vode je film leta. Je boljši, lepši, z več čustvi in bolj napetim zaključkom, ki dvigne pričakovanja za nadaljevanja. Včasih je film več kot le to. Je izkušnja. Avatar: Pot vode to tudi je. Filmska izkušnja, kot je še ni bilo.

Žiga Kastelic

Urednik portala Student.si