Letos mineva že 15 let od premiere kultne romantične komedije 500 dni s Summer ((500) Days of Summer, r. Marc Webb, 2009). Ob tem jubileju smo film osvetlili z nekoliko drugačne perspektive. Z izbiro tematike in prikazom zapletene dinamike medosebnih, predvsem romantičnih, odnosov predstavlja izvrsten teren za analizo teorij navezanosti v odraslosti.
500 dni s Summer bi lahko s preproste perspektive dojeli kot še eno izmed klasičnih romantični komedij, kjer imamo par, ki se zaljubi in živi srečno do konca svojih dni. Pa vendar sta dinamika odnosov in že sami nastavki romantične zgodbe filma veliko bolj kompleksni in večdimenzionalni. Gledalca pritegne že narativni začetek, ki z uvodno predstavijo glavnih likov, Summer (Zooey Deschanel) in Toma (Joseph Gordon-Levitt), nakaže na to, kako nas zaznamujejo pretekla razmerja; tudi družinski vzorci, ki jih prinesemo s seboj. Popoln teren za analizo različnih slogov navezanosti v kombinaciji z britanskim neodvisnim pop-rockom za glasbeno podlago v ozadju (npr. The Smiths).
Princ na belem konju
Tom je klasični junak, »wanna be« princ na belem konju, ki samo še čaka na svojo popolno princeso. Tega se je naučil preko konzumacije številnih »happy end zgodb«, ki jih večinoma sugerira popularna kultura. Princesa pride v obliki Summer, privlačne nove sodelavke, ki je inteligentna, svobodnih nazorov, izredno zanimiva, hkrati pa ima tudi zelo rada pozornost in živi v fantazijah.
Tom je na drugi strani zelo idealističen lik, ki se hitro naveže in ko se zaljubi, se zaljubi na smrt. Prepoznamo lahko klasično kombinacijo anksioznega in izogibajočega sloga navezanosti, ki se v različnih odtenkih kažeta skozi celoten film.
Obsojenost na propad?
Toma Summer popolnoma očara. O njej sanjari na dnevni ravni, zato je zanj še toliko večji izziv njena velika nedostopnost. Za njeno pozornost je pripravljen narediti vse in še več. Je ženska njegovih sanj, ki »nima napak«. Pri njem se kaže klasični način anksioznega sloga navezanosti. Zelo ga je strah njene zavrnitve in stalno išče potrebo po potrditvi njene ljubezni. V ljubezenskih odnosih doživlja veliko vzponov in hkrati padcev: na eni strani veliko seksualno privlačnost, ves čas pa pod površjem tli tudi stalno prisotno ljubosumje (zaznamo ga npr. pri izpovedi o nekdanjih partnerjih). Hoče se popolnoma zliti z njo (Li in Chan, 2012; Žvelc in Žvelc, 2006), ta velika želja na drugi strani pa popolnoma preplaši Summer.
Skupaj z njenim izogibajočim stilom navezanosti se zdi njuna ljubezen kot smrtna kombinacija, ki je že od samega začetka obsojena na propad. Summer ljudem težko zaupa, strah jo je, da bi se prehitro navezala na nekoga in zelo pomembno ji je, da se počuti neodvisno in samozadostno. Izogiba se pretirani čustveni povezavi ter včasih težko izrazi svoje občutke, kar ustvari dodatne napetosti v njunem odnosu (Cugmas, 2020; Žvelc in Žvelc, 2006).
Njuna ljubezen se začne zelo idelistično. Tomu se zdi, da je sanjska. Oba imata rada isto glasbo, podoben humor (npr. norčevanje v Ikei), čeprav lahko že takoj opazimo, da je Summer manj angažirana v odnos oz. ga ne dojema kot nekaj tako resnega. Pravi: »Ni mi do nečesa resnega, upam, da ti je to ok?«. Hkrati pa ob tem prime Toma za roko, kar nakazuje, da si v resnici želi intime, hkrati pa si noče odvzeti občutka svobode, ki ji je tako pomemben (Žvelc in Žvelc, 2006). Tom se najprej s tem strinja, saj verjame, da bosta enkrat napredovala od te točke. Ko imata prvič spolni odnos in ga Summer spusti »v njen svet« postane, zares, kralj sveta. Verjame, da mu je končno uspelo prebiti njene zabetonirane zidove. Pa mu je res?
Začetek konca
Zdi se, da nikoli ne zmoreta popolnoma porušiti zidov, kar tudi vodi v propad njunega odnosa, ki Toma zelo prizadene. Sprašuje se, kaj je naredil narobe. Anatomija njunih navezovalni strategij ju premega, pa čeprav se zdi, da sta se v razmerju na določene načine krepila in izzivala eden drugega – tako v perspektivah kot v dojemanju. »Ljubezni ni, to je zgolj fantazija«, pravi Summer; Tom pa »Veš, ko jo občutiš«; kar lepo nakazuje na njuni razliki v dojemanju ljubezni. Po razhodu se Summer hitro pobere in najde novo ljubezen, »pravo«. Vprašanje na tej točki seveda je, kako se je lahko tako hitro pobrala in diametralno nasprotno obrnila svoj kompas dojemanja? V filmu seveda, da, v realnosti se zdi, da bi bi bil takšen zasuk brez neke terapevtska intervencije, ki bi jo v resnici potrebovala oba, manj mogoč. »Ne obljubljamo sanjske kakovosti, uresničujemo kakovost vsak dan!«, kot pravi citat v Ikei.
Še posebej zanimiva se mi zdi obravnava Toma v zadnjem delu filma. Preko barvne palete in nizanja letnih časov je lepo predstavljeno njegovo doživljanje. Po temnih mesecih, spet posije sonce, ko se prikaže Autumn. Kot lik se razvije, pusti »zdolgočaseno« službo in se končno odloči vzeti usodo v svoje roke. Morda bi si želeli, da bi bilo več prostora namenjenega njegovemu osebnemu razvoju (življenjskim ciljem in hobijem) kot le skoku v potencialno novo razmerje, kar zmotno kaže na to, da lahko le romantični odnosi zares izpopolnijo posameznika (Cugmas, 2020).
Ljubezen?
Ne glede na vse anomalije prikaza dejanske teorije navezanosti je 500 dni s Summer eden izmed boljših filmskih upodobitev kompleksnosti romantičnih razmerij in odnosov. Časovni preskoki lepo prikažejo diametralnost in distinktivnost razmerij, kjer ni le »ene sorodne duše«, pričakovanja pa so velikokrat v popolnem navzkrižju z dejansko realnostjo. »Tehnično bi imelo dekle mojih sanj verjetno res bujno oprsje, morda drugačne lase, verjetno bi bila bolj športne narave, toda če sem iskren, je Robin boljša od dekleta mojih sanj, ker je resnična.«
Literatura:
Cugmas, Z. (2020). Večkratna navezanost. i2.
Li, T. in Chan, D. K. S. (2012). How anxious and avoidant attachment affect romantic relationship quality differently: A meta‐analytic review. European journal of social psychology, 42(4), 406–419.
Žvelc, M. In Žvelc, G. (2006). Stili navezanosti v odraslosti. Psihološka obzorja, 15(3), 51–64.
Novinar
