Ste gledali Star Wars filme? Se spomnite uvodne špice, ko se na začetku pripelje čez ekran rumeno besedilo? No, približno take so moje sanje o pisanju diplome … Da bi se le strani premikale tako hitro kot uvodna špica omenjenih filmov (by the way – totalno awesome filmi) in da bi tudi vsebina bila vsaj odstotek tako zanimiva kot v filmih.
A realnost je kruta zver, ki me vsakič, ko buljim v napol prazen Wordov dokument, moralno posili in mi naznanja še en zapravljen dan in le par vrstic napisanega teksta.
Vsi poznamo rutino – ob učenju pridejo vse še tako butaste ideje na plano in zdi se, da so vse višek genialnega uma. A seveda niso. Podobno je pri pisanju diplome – počnem vse, samo diplome ne pišem. Pospravil sem svojo sobo, uredil slike na računalniku, pogledal nešteto filmov in TV-serij, med njimi seveda tudi Vojno zvezd (da se izrazim še v materinščini). Moj vsakdan najde sto „dobrih“ idej in opravil, ki jih moram na vsak način opraviti – preden se lotim pisanja diplome seveda.
A prišel je dan, ko sem lahko s popolno bistrostjo, zbranostjo in predanostjo začel tipkati. Besede so se množile in se začele združevati v vrstice, nato so se množile še te in formulirale odstavek, temu je sledil še eden in kaj kmalu je utopijo moje kreativne in ustvarjalne energije zmotil telefon.
Preprosto sporočilo SMS z vsebino „Sestanek ob petih!“ Lokacija je bila jasna in znana. Sestanek je pomenil, da gremo na pivo s kolegi in glede na uro, je to pomenilo bližnji bar, ki je imel vsak dan od pete do šeste ure popoldan happy hour. Posledično si tisto uro ob naročilu enega piva dobil dve. Sanjsko … Pivo za dober evro … Seveda nisem rekel ne, ampak sem samo na kratko odpisal „ok“ in to je bilo to. Ura je bila nekaj čez štiri in natipkal sem še nekaj vrstic, a ves tisti zagon je izginil. „The magic was gone“ sem si rekel in vstal, ne ravno zelo prizadet zaradi tega spoznanja. Spravil sem se v avto in se odpravil v bar.
Ob prihodu sta sledila standardni razvoj in potek dogodkov. Kot najprej, sta padli dve rundi, kar je pomenilo štiri piva z mojim imenom. Za mizo nas je bilo pet in v enem trenutku smo imeli na mizi dvajset steklenic. Dejansko nismo mogli delati nič drugega, kot pa da smo najprej spili vsak eno pivo, da smo počasi imeli na mizi vsaj nekaj prostora. Debate so bile seveda vedno zelo zanimive in čeprav so bile običajno zelo enake, so vseeno imele določen šarm in prefinjenost, ki jo lahko premore le pet pijanih tipov z veliko domišljije. Seveda po toliko piva postanemo lačni in sledi desetminutna debata o tem, kdo bo peljal do najbližjega fast food lokala. Ko se le dogovorimo, se natlačimo v avto in pot nas pelje po vseh stranskih poteh, kjer naj ne bi bilo policije, do želene destinacije, horse/cheese/hamburgerja – kakor ima kdo preferenco. Vsi, ki ste po nekaj pivih kdaj ob dveh zjutraj privoščili še kakšen junk food, veste o čem govorim. To je stvar, ki bi jo moral vsak od nas preizkusiti vsaj nekajkrat v življenju.
Ura je bila sicer šele osem zvečer, ampak ker je bila trda tema, smo imeli občutek, da je ura blizu polnoči. Kot pravi upokojenci smo se spravili vsak po svoje in bili doma še pred deveto. A glede na to, da je danes torek, se lahko potolažimo, da smo še vedno „pravi žurerji“, čeprav smo doma tako zgodaj …
Usedel sem se nazaj pred računalnik, odprl diplomo in čakal na navdih … Po nekaj minutah sem šel seveda brskat po internetu …
