Diploma je oddana, zagovor, ki naj bi bil samo formalnost, pa čeprav totalno premočim srajco, tudi opravim in sledi slavnostna podelitev. Očetje ponosno a stoično stojijo ob strani, mamice s solznimi očmi ploskajo vsakemu od nas, ko eden za drugim kot v tovarni hodimo po svoje diplome in se zraven še prisilno smejimo celotni situaciji. Zakaj prisilni nasmehi? Ker sploh ne tako globoko v sebi, ampak kar precej pri vrhu in predvsem odkrito, vsi vemo, da je diploma le konec neke ere, nekega varnega zavetja pred krutim svetom, ki je vsaj po udarcu krize še precej bolj krut, kot pa nam ga radi opisujejo pripadniki starejših rodov.
Žalostni so časi, ko je največja želja mladega človeka, da bi delal – sploh ni važno v tem trenutku kaj, kje in za koliko, ampak da bi delal – da bi se čutil koristnega. Nikomur ne privoščim, da bi ostal brez dela in resnično se mi smilijo ljudje, ki ostanejo na cesti – nedelo in občutek nekoristnosti ubijata hitreje in bolj smrtonosno kot rak.
Časi resnično so žalostni, ko mlad človek sanjari le o tem, da bi delal. Kje so želje po tem, da bi videl svet, postal svetovno znana rock zvezda ali poizkusil spraviti v posteljo dve ženski hkrati … Resnični problem krize in njenih posledic je tudi v tem, da je celotnim generacijam vzela upanje in še bolj pomembno, sanje po višjih idealih, bolj odtrganih zabavah, hudih ženskah brez moralnih zadržkov, še hitrejših avtih in ostalih kvalitetah življenja, ki življenje naredijo zanimivo in vredno živeti.
Namesto nadutosti, zdrave mere pohlepa pa smo ponovno postali pohlevni, brez ponosa, spet smo postali ovce, ki razmišljajo samo o tem, da je bolje imeti vsaj tisto malo, kar še imamo, kot pa da bi tvegali in mogoče imeli več.
Četrti gin-tonik in depresivna glasba naredita svoje – tokratne misli so pretirano črne. Obrnimo ploščo in se poglejmo v ogledalo. Kot narod in še posebej kot generacija (študentje, dijaki in mladi), smo generacija, ki zna samo jokati in tarnati – ni služb in ni dela … Delo je! Mogoče ne tako, ki bi si ga želeli. Ko smo se vpisovali na fakse, smo vsi, ki smo se vpisovali na razne ekonomske ali družboslovne fakse, vedeli, da služb ni ravno v izobilju. Kolega je povedal, da so jim na informativnem dnevu na FF, smeri se ne spomnim, pred nabito polno dvorano povedali, da vsaj dve tretjini tam zbranih ne bosta dobili službe iz področja, ki ga študirata! Seveda ste/smo si vsi mislili, da jaz pa itak nisem v teh dveh tretjinah, a kruta realnost je, da nas je večina v teh dveh tretjinah.
Slovenski visokošolski sistem na leto izbruha toliko ekonomistov z nekih „kvazi“ faksov, da je nemogoče, da vsi dobijo službe, a vseeno bi vsi radi delali v nekih podjetjih in premetavali papirje do konca življenja. Če bi vaš „šestletni jaz“ imel časovni stroj in bi prišel iz preteklosti preverit, kaj se z njim/z vami zgodi, bi vas pretepel in se resnično zjokal nad kruto realnostjo, ki ubije sanje o tem, da bi postal astronavt, pilot ali kuhar …
Zato se spravite s kavča, nehajte poslušati Nietove Depresije in se spravite delat – pa čeprav boste delali neko brezzvezno stvar – bolje kot nič. In naslednjič, ko boste postrani gledali kakšnega smetarja ali čistilko, pomislite, da je on ali ona vsaj desetkrat več moškega/ženske od vas, ki samo doma ležite in se smilite samemu sebi. On dela – vi ležite!
A kaj pa jaz vem. Nisem ne star, ne izkušen in ne poln modrosti. Pridige nikoli ne delujejo, tako da se raje usedite nazaj na kavč in malo počijte, nedelo je utrujajoče …
