Dama gre na ples

Ivana Antonić honorarno dela v Btc-ju, v Zari. Med oblekami je in obleke ljubi; je študentka 3. letnika Visoke šole za design – “Instituti Callegari”. Tudi svojo, čisto svojo krojaško lutko ima. Dobro se razumeta.

Kot mala deklica si se veliko igrala z barbikami…
Res je, imela sem veliko barbik in punčk in zanje sem izdelovala tudi oblačila. Bila so na roke sešita s krivimi šivi, a vaja dela mojstra in tako sem pri tem vztrajala. Poleg oblačil pa me je že zgodaj pritegnil tudi make-up, frizure, torej karseda celostna podoba, kar moji mami ni bilo preveč všeč. Še posebej je protestirala, če sem si “sposodila” kakšno šminko ali čevlje z visoko peto, ki so mi bili takrat še zelooooo preveliki … (smeh) 

Na eni od modnih revij, na kateri si sodelovala, si se predstavila z idejo ledu; modni kritik Artur Mušič je to izbiro in njeno uporabo pohvalil. Zakaj prav led?
Sprva sem si izbrala vodo, vsem ostalim so bili drugi elementi bolj všeč. Ker sem želela izstopati, sem se intenzivneje poglobila v element vode – mogoče tudi zato, ker sem po horoskopu riba. Spoznala sem, da ima različna agregatna stanja. Pomagale so mi tudi razne fotografije ledu; tako sem ugotovila, da ima led zanimivo teksturo. Razpoke sem uprizorila na blagu z maso, ki je drugače namenjena za slikanje na steklo. Uporabila sem jo, ker sem želela predstaviti led kot trden material. Po kritikah sodeč, mi je to tudi dobro uspelo.

3. letnik srednje šole. “Manikin”. Tvoja prva modna revija?
Da, to je bila prva izkušnja z realizacijo od skice do modela. Takrat smo šele dodobra spoznali kroje in želeli smo se predstaviti tudi drugim. Projekt je bil bolj zabavne narave kakor stroga resna modna revija, še veliko smo se morali naučiti. Ob misli na prvo modno revijo se vedno nasmejem, a nekje je bilo treba začeti.

Vem, zlajnano vprašanje, a res me zanima. Od kod ideje za kreacije?
Uf, idej je povsod veliko. Najprej je potrebna zgodba, oblačilo brez dobre zgodbe v ozadju je dolgočasno. Sama jih rada poiščem v zgodovini oblačenja, knjig na to temo je ogromno, nato so na voljo razne modne revije z objavljenimi kolekcijami oblikovalcev (Vogue, Elle, InStyle, W, Glamour …), v današnji elektronski dobi je pomemben tudi internet. Lahko mi je všeč samo rokav na neki obleki, pa ga vpeljem v idejo in ustvarim nekaj novega, svojega; rada se osredotočim na detajle. Veliko je odvisno tudi od tipa človeka. Nekdo, ki so mu blizu geometrični vzorci, bo v svojo obleko lažje vpeljal geometrijo kakor pa nekaj popolnoma abstraktnega. Pomembno pa je, da se preizkusiš tudi v idejah, ki ti ne ležijo, saj se s tem naučiš nekaj novega. Lahko gre le za idejni razvoj ali pa izdelavo modela. Sama sem abstrakten tip, oblačila rada izdelujem neposredno na lutkah in včasih prav težko ustvarim popoln kroj. 

Kakšna je “zgodba” dame s priloženega akvarela?
Ima zelo skrivnosten pogled, češ “pojdi z menoj”, spominja me na damo iz tridesetih, ki koketira s publiko.Rada ustvarjam z akvarelom, barve se zlivajo, lahko so močne, lahko meglene. Rada imam modne ilustracije, ki so na prvi pogled lepe, ženstvene, graciozne. Na tem področju se še učim, zelo pa občudujem dela Davida Downtona. Ta ilustracija pa je del moje prve razstave ilustracij na Ekonomski fakulteti v Desetki.

Instituti Callegari?
Na tej šoli sem se naučila samostojnega dela, kar sem prej pogrešala. Pristop je individualen in izključno kreativen. Imeli smo razne delavnice, projekte in na koncu tudi zaključno modno revijo. Pomembno je poznati tudi menedžersko plat, kako prodati svoje delo in kako si ustvariti svojo znamko. Všeč mi je, da nas učijo tudi poslovno stran – to radi izpustimo, ker nas ne zanima, vendar je zelo pomembna. Učitelji so strokovnjaki s tega področja, tako da ostajam v stiku z modo in njenimi smernicami. Učili smo se vse od risanja, krojenja, stilizma, oblikovanja pa do računalniško podprtega oblikovanja, kar dandanes potrebujemo za profesionalno izpeljan projekt.

Kaj je zate moda? Je moda tudi umetnost?
Po definiciji je moda odraz nekega časa, dobe. Zame pa je več kot zgolj to; menim, da je za vsakogar, ki se z njo ukvarja, neka ljubezen, sredstvo, s katerim izraziš sebe, svoje vizije… Del mene je v vsakem kosu, ki ga ustvarim. Pomembno pa je, da je ta ideja moja. Ko je izraženih toliko čustev in povedana neka izpoved, kar zaznamo z  občutki, je to umetnost. To lahko opazimo pri visoki modi, “haute couture”, kjer oblačila presežejo funkcijo oblačenja, preidejo v določen objekt in s tem izrazijo neko zgodbo.

Tvoja vizija prihodnosti (mode in tebe kot njene prijateljice)?
Težko je pri takem poklicu napovedati prihodnost, ker je toliko možnosti. Moda je širok poklic. Najraje bi zajela vso njeno širino, ampak za začetek želim zaključiti šolanje, ustvariti še nekaj projektov, s katerimi se bom lahko predstavila. Skrita želja pa je sodelovati pri kateri izmed modnih revij, kot so Modna Jana in druge.

Tekst:Nina Kokelj