Slovenci, čefurji, Bosanci, Srbi, Makedonci, južnjaki, prav vsi, ki živimo v Sloveniji, smo eno – Slovenci.
Goran Vojnović, 31-letni režiser, ki je leta 2008 z izdajo romana Čefurji raus! prvič presekal neko napeto in vselej prisotno mejo predsodkov in zadržkov pri Slovencih in čefurjih, mejo, ki je pri marsikom še danes vidno začrtana. Vojnovićev roman, ki je leta 2009 prejel nagrado Prešernovega sklada za najboljši roman, skuša razbiti te meje s prikazovanjem življenja na Fužinah in uporabo »drugačnega«, pristnega jezika, ki ga imenuje kar fužinščina. Povezovanje narodov bivše Jugoslavije Vojnović prikaže prav na Fužinah, kjer se še vedno in vse bolj med sabo prepletajo tako v verbalnem kot tudi v neverbalnem sporazumevanju. Delno avtobiografski roman, ki je bil prvotno del scenarija, na karseda najbolj realen način prikazuje življenje pripadnikov bivše Jugoslavije v Sloveniji – prikazuje priseljevanja, integracije, mešanje vseh jezikov, preklinjanje, družinske in prijateljske probleme, probleme z drogo, s svojim “fuzbal” klubom in učiteljico slovenščine. Prvič je izpostavljen nek dejanski in resničen družbeni problem, ki je pravzaprav temelj vsakega človeka – sposobnost komuniciranja in sprejemanja drug drugega. Čefurji raus! trenutno zaseda gledališke odre, naslednje leto pa se nam po vsej verjetnosti obeta istoimenski celovečerni film.
Potem ko je Vojnović opustil treniranje košarke, se je z velikim navdušenjem podal v režijo. Po diplomi na AGRFT je svoje sposobnosti pokazal v kratkih filmih Fužine zakon, Sezona 90/91, Moj sin: seksualni manijak, v televizijskih dramah Nočitev z zajtrkom, Tamara, Sošolca. Sodeloval je pri scenariju za film Srečno pot Nedim, ki je na sarajevskem festivalu osvojil nagrado Srce Sarajeva in bil nominiran za nagrado EFA. Zase pravi, da je multifunkcionalen in poprime za vsakršno delo, saj naj bi bil to eden izmed redkih načinov, kako preživeti na današnjem trgu.
Kako je bilo odraščati na Fužinah?
Krasno. Veliko je bilo otrok, veliko različnih ljudi. Bilo je polno in zabavno odraščanje, v katerem sem lahko spoznaval najrazličnejše plati življenja.
Kje ste bolje postreženi, ko pridete na obisk v Bosno ali Slovenijo?
Odvisno h komu pridem. Vse je odvisno od ljudi. Seveda so navade drugačne, a gostoljubni ljudje ne živijo samo v Bosni.
Kako so potekala vaša študentska leta; so bila kdaj tudi norija v smislu nič učenja, veliko žuriranja?
Niti ne. Žuriranja je bilo celo več v srednji šoli. Študij me je potem zelo prevzel in sem se mu precej posvečal. Akademija sicer od tebe ne zahteva veliko učenja, a zahteva neprestano praktično delo in gledanje filmov, branje različnih knjig in podobno.
Kje ste se najbolj zadrževali v svojih študentskih letih?
Na Nazorjevi. Na Akademiji ali v bližnjih lokalih.
Kaj je tisto, kar ste najbolj odnesli od študija na Akademiji, praktičnost ali bolj teorijo?
Praktičnost, saj je bilo vse usmerjeno k izdelavi vaj in kasneje filmov. Ne samo svojih, tudi drugim si pomagal in se tako učil.
Zakaj ravno režija?
Rad sem imel film, igralstvo pa me ni mikalo.
V čem ste najbolj uživali v času študija?
V tem, da sem lahko neprestano ustvarjal. Denar za filme je bil zagotovljen in vedel si, da boš poleti snemal. Lahko si v miru sanjaril.
Imate kakšno sočno anekdoto iz študentskih let, ki bi jo delili?
Z veseljem, a nimam dovoljenja vpletenih.
Kaj vas najbolj zabava v filmski industriji?
Ustvarjanje filmov. Vse drugo mi je odveč. No, obisk kakšnega festivala v kakšnem oddaljenem kraju me tudi veseli.
Kakšni ustvarjalci pa so vam všeč?
Različni. Sam se navdušujem nad ljudmi, ki ustvarjajo stvari, ki jih jaz nikoli ne bi mogel.
So vas starši v mladosti podpirali pri ustvarjanju, mogoče denarno pomagali?
Denarno so mi pomagali skozi cel študij.
Si vašo prihodnost predstavljate kje v Hollywoodu v kakšni lepi hiši ali raje kje na podeželju v Sloveniji, morda Bosni?
Ne eno, ne drugo, ne tretje. Sem mestni človek, Ljubljančan. Lepe hiše so tako ali tako precenjene. Mnoge ne omogočajo takšne kvalitete življenja, kot ga stanovanje. Za zdaj mi je super tu, kjer sem.
Vas kritika do družbenega in državnega sistema, torej nekakšna jeza, žalost, pripelje do ustvarjanja takih zgodb, kot je Čefurji raus?
Tudi. A v osnovi sem želel povedati zgodbo o svetu, v katerem sem živel in ki me ni zgolj žalostil in jezil, ampak tudi veselil in zabaval.
V romanu se dosti omenjajo prepovedane substance. Ali so slednje tudi vam kdaj prekrižale življenjsko pot?
Drog nisem nikdar poskusil. Sem pa za njihovo legalizacijo. Če vemo, kaj se dogaja v latinski Ameriki, je jasno, da je prohibicija pogubna.
Kako postopanje pred fužinskimi bloki poteka danes? Se še vedno sliši vpitje staršev in vidi stare pijančke v Kubani?
Fužine so se umirile. Zdaj so mešanica upokojencev oziroma ljudi pred upokojitvijo in mladih družin.
Kaj vas pri odnosu Slovenec–čefur najbolj moti?
To, da želimo postaviti med njiju jasno ločnico in določiti, kdo je čefur in kdo Slovenec. Jaz mislim, da so čefurji neločljiv del Slovenije in s tem Slovenci.
Kakšno je vaše mnenje o zbližanju oziroma o še večjem oddaljevanju med narodnostmi, torej Slovenci in čefurji, v prihodnosti?
Glede na to, da ni več množičnega priseljevanja z juga in da bomo vedno bolj govorili o drugi in tretji generaciji priseljencev, bo ta odnos zagotovo manj napet. Bo pa s tem naša družba izgubila, saj ne bo več tako pisana, kot je bila.
Za prvenec Čefurji raus! nameravate posneti celovečerni film. Kdaj ga bomo lahko videli na velikih platnih?
Predvidoma jeseni 2013, vendar zaradi stanja v kulturi nismo čisto prepričani.
Kako gledate na sebe, kot na Slovenca ali čefurja?
Nekoč sem dejal, da sem čefur, ki navija za Slovenijo. V bistvu bi lahko rekel, da sem oboje.
Ana Planinšek
