Z glasbo si začel v osnovni šoli. Kako si ugotovil, da je to nekaj, kar hočeš počet?
V bistvu sem se z glasbo začel ukvarjat na tisti prelomnici iz osnovne v srednjo. V srednji šoli je nekako nastala prva pesem. Takrat sem tudi pustil nogomet (ki je pustil kar velik pečat v mojem otroštvu/najstništvu) in mi je nekaj manjkalo. In tako me je višek energije pripeljal na glasbena pota. In sem pač začel ustvarjat, počasi.
Kdo so tvoji vzorniki?
Kot rasteš (sploh v glavi), se krog tvojih vzornikov oža. Kot otrok sem jih imel malo morje. Zdaj pa, če sem iskren, ne vem, če je kdo. So pa ljudje, ki me inspirirajo. To pa je vsak dan nekdo drug.
Skozi leta si razvil nek prepoznaven glasbeni stil, ki ga sicer na naši sceni nismo bili vajeni. Kaj se trenutno dogaja na področju tvoje glasbene kariere? Kakšne načrte imaš v bodoče?
Ja, vedno sem si želel bit originalen/drugačen, čeprav ljudje pravijo, da vedno nekaj skopiram, priredim, baje tudi ukradem. ? Mislim pa, da je ravno to tista moja originalnost, da jih vsakič znova postavim pred: »Pi*da, to pesem je fix ukradel, skopiral.« in jim ne da miru, postanejo pravi glasbeni rudarji.
Sodeloval si že z veliko glasbeniki. Med njimi so Omar Naber, Zlatko, Manche, Rok Piletič, snemal si tudi z bratom TimPsom in s punco Saro. S kom bi si še želel glasbeno sodelovati?
Že dolgo nisem z nikomer sodeloval in opažam, da mi tako najbolj paše. Sam najboljše vem, kako mora pesem na koncu zvenet. In če pride nekdo »vmes«, se moram prilagodit, česar v glasbi ne maram. Sem zelo trmast in ko si nekaj zamislim, mora tako bit, če ne, ugriznem! ? Umetniki smo čudni.
Kateri izmed tvojih komadov ti je najbolj pri srcu oziroma ti največ pomeni?
Težko. Za vsako pesmijo se skriva ogromno truda, discipline, energije, volje. Tako, da ne vem. ? Po navadi rečem Dan z njo, ne vem zakaj. Poseben izdelek.
Imaš psičko Liso. Nam lahko poveš kaj o njej? Kaj ti pomeni? ?
Lisika. Najlepši pes na svetu. S punco sva jo dobila nekje tri leta nazaj in od takrat pa vse do danes mi je psička vse. Ne predstavljam si življenja brez nje. Tisti, ki imajo psa, vedo, kako je to in koliko ti pes lahko spremeni življenje. En mali hudiček.
Zadnje čase te lahko redno spremljamo tudi na tvojem youtube kanalu Vauks Army, kjer objavljaš vloge z različno tematiko. Dotikaš se družbenokritičnih vsebin, komentiraš politično dogajanje, roastaš znane obraze, izvajaš eksperimente, snemaš parodije. Kako si dobil idejo o vlogerstvu in zakaj to počneš?
Vedno sem bil družbenokritičen. In tudi »vlogi« niso sveža zadeva. Podobne stvari sem leta nazaj objavljal, ampak samo na Facebooku. Imel sem razne rubrike kot so Vauks kritizira, glasbene parodije, dotikal sem se kritičnih situacij in jih na svoj način pokomentiral. No, zdaj sem pa vse to prenesel na Youtube. Pa še kakšen euro mi to prinese, na Facebooku pa prst v r*t.
Kaj si želiš v življenju, kakšne cilje imaš?
Da delam to, kar delam in s tem osrečujem sebe in publiko, ki me rada spremlja. Prijatelj mi je enkrat rekel: »Jan, če se v tvoji pesmi najde EN poslušalec, si že naredil ogromno.« Mislim, da je moje jadro obrnjeno v pravo smer in te smeri se držim. So pa tudi včasih kakšne nevihte, to je življenje.
Kaj boš prvo naredil po koncu epidemije? Kaj najbolj pogrešaš med karanteno?
Sigurno potovanje. Kamorkoli, z letalom, avtom, samo da grem stran. Ostalega niti ne pogrešam. Mogoče mi celo paše.
In še Vauksovo sporočilo:
Bodi zvest sebi. Bodi drugačen. Bolj kot si drugačen, bolj si skur*an, spljuvan, ampak, če s to drugačnostjo nikomur ne škoduješ, se nimaš česa bati.
Novinar
