Mlad ustvarjalec Matej Rimanić iz Kopra je na TikToku našel pot do filmske industrije. S kratkim filmom Love In Plane Sight je bil na letošnjem prestižnem filmskem festivalu v Cannesu nagrajen z glavno nagrado v kategoriji kratkih filmov. V nasprotju z veliko slovenskimi, celo evropskimi ustvarjalci, se ukvarja s komedijo. Kot pravi sam, je to eden težjih žanrov in ustvariti dobro komedijo je umetnost.
Tudi nagrajeni film – simpatična zgodba dveh najstnikov, ki se s papirnatimi letalci pogovarjata iz balkona na balkon – je začinjen s smehom. Fant dekletu skozi humor ogreje srce. Prav zabava in smeh do solz sta tisto, kar želi Matej Rimanić s svojim ustvarjanjem dati gledalcem.
Scenarist in režiser Rimanić je pri tokratnem projektu sodeloval z ekipo štirih. To so direktor fotografije Nik Kranjec, igralka Eva Mlakar, oblikovalec zvoka Alen Fekonja ter svetovalec in izvršni producent Luka Jurinčič.
Z mladim Koprčanom sva se pogovarjala o kontroverznosti v Cannesu, TikToku in fensi rdeči preprogi. Ustavila sva se tudi pri pomenu komedije in smeha, oskarjih 2029 ter njegovem podkastu Chlani.
Filmski festival v Cannesu je letos prvič vstopil v partnerstvo s spletno platformo Tik Tok, ki je imela v sklopu festivala svojo tekmovalno kategorijo #TikTokShortFilm. Kje si slišal za to? Kako to, da si se prijavil?
TikTok je imel objavljeno kategorijo TikTokShortFilm. Pa veliko kolegov, ki vejo, da rad snemam filme, mi je poslalo, da se nekaj dogaja in naj se prijavim. Sem šel preverit, videl, da je glavna nagrada v Cannesu, in si rekel, da se moramo prijaviti. Smo se … in zmagali.
Ste pričakovali?
Upali smo. Šli smo na zmago in evo, se je splačalo.
Veš, koliko filmov je sodelovalo?
Prijavljenih je bilo več kot 70.000 filmov iz 44 držav iz celega sveta. Prvič na svetu je potekalo tako veliko tekmovanje za kratke filme.
Gre za velik uspeh, a glavno nagrado sta prejela dva filma. Kaj stoji za kontroverznostjo?
V komisiji, ki je odločala o zmagovalcu, so bili trije žiranti. Glavni žirant Rithy Panh je bil med drugim že v tekmovanju za oskarja, torej nekaj zna. Zelo se je potegoval za nas, zanj smo bili zmagovalci. Pri TikToku, ki je kitajska aplikacija, so želeli, da bi zmagal azijski ustvarjalec, Japonec Mabuta Motoki, ki je potem tudi dobil nagrado.
Panh jim je odvrnil, da je bil festival v Cannesu ustvarjen samo za umetnost, kjer ni politike in zmaga najboljši. Ko so odločili, da bo zmagal Japonec, je dva dni pred festivalom zapustil komisijo. Prepričali so ga, naj pride nazaj, saj bi bil drugače ugled katastrofalen. Ko je prišel nazaj, so naredili kompromis, da bosta dva zmagovalca.
Ta Japonec je drugače ful kul tip, zelo down to earth, samo ta politika zadaj …
Je izpadlo v redu, da sta nagrado dobila dva?
Ja, ker so najprej podelili nagrado za scenarij, za montažo, potem njemu in nam zadnjim. Smo pa malo kisli, ker je v vseh prispevkih najprej omenjen on, potem mi. Pa fotografije njega in mi kasneje ali pa nas sploh ni. Nam pa veliko pomeni, da se je glavni žirant dejansko boril za nas in odstopil, ker nismo mi zmagali.
Si se že kdaj prej prijavil na kakšno tekmovanje?
Ja, ampak ne na tako velikega. V Sloveniji imamo festival MUVIT, kjer pripraviš film v 60 urah. Eno leto sem tam osvojil nagrado občinstva. Na Tajskem imajo podobno tekmovanje, kjer narediš film v 10 urah, tam sem bil dvakrat drugi in enkrat peti. Predsednica tega festivala je prišla v Slovenijo, kjer sva se spoznala in zelo ujela. Povedala mi je, da je žirantka na festivalu v Koreji in da naj prijavim kakšen svoj film. Nekaj sem prijavil ter dosegel 3. in 7. mesto.
Sodeluješ vedno z isto ekipo?
Ekipa se širi. Na začetku sem snemal s kolegico, s katero sva osvojila to nagrado občinstva. Ta film je prvič, ko je nekaj snemala. Amatersko se je ukvarjala s fotografijo, a je bila edina, ki sem jo poznal, da je znala držati kamero. Z Evo, ki igra v kratkem filmu, sodelujem od vedno, ker je bila prva igralka, ki sem jo spoznal. Najtežje mi je bilo najti snemalca in ostalo ekipo, vedno je vskočil kakšen prijatelj, ki je rad snemal, potem pa sem našel Nika in zdaj delava skupaj.
Ti si torej režiser?
Ja, režiser in scenarist.
Ne držiš kamere ali montiraš?
Kamero prepustim, montiram pa ja, ker imam občutek za ritem in podobno.
Montaža poteka na računalniških programih, ne s telefonom?
Ja, snemamo s kamero in montiramo na računalniku.
Prebrala sem, da ste imeli najprej v mislih malo drugačen scenarij za #TikTokShortFilm. Si bil vseeno zadovoljen s končnim izdelkom?
Ja, bil sem presrečen. Nismo imeli samo drugačnega scenarija, ampak čisto drugo zgodbo, drugo lokacijo, vse drugo. Glede na to, v kako hitrem času in pod kakšnimi pogoji smo to posneli, je bilo super. V montaži smo videli, koliko smo dejansko zafrknili in smo veliko reševali. In potem smo še zmagali, tudi mi smo veseli, da smo očitno nekaj naredili dobro.
Kako to, da je film črno-bel?
(Smeh) ker smo snemali samo en dan. Del od Eve je bil posnet podnevi, moj pa po mraku. Nik je v montaži spremenil barve in svetlobo, da je vsaj približno ista. Kar smo naredili, smo skrili v črno-belo, da se ne vidi razlika med dnevom in nočjo. Zato je črno-bel (smeh). Kapo dol Niku.
@rimanic Love In Plane Sight #TikTokShortFilm #fyp #fypシ #foryoupage ♬ Love In Plane Sight Short Film – rimanic
Marlene Masure, TikTokova generalna direktorica za Francijo in Beneluks, je na otvoritvi podelitve v Cannesu dejala, da je »TikTok odlična platforma za pripovedovanje zgodb in ustvarjanje čustev.« Kako ti vidiš ta prostor za ustvarjanje?
Najs je, da je ena krajšnica v industrijo, kar smo zdaj videli – zmagali smo v Cannesu! Družbena omrežja sem imel vedno, že leta 2015 sem bil na Vinu in videl, da je to krajšnica v filmski svet. Iz Vina sem šel na Instagram, tam se ni prijelo, ker nima dobrega organskega dosega, TikTok pa da šanso dobesedno vsakemu. Zelo podpira kreativo, vedno jo daje na prvo mesto. Videl sem, da obstaja pot skozi TikTok.
To je torej zate vstop v ustvarjanje »pravih« filmov?
Tako je. Hecno je, ker me zdaj vsi sprašujejo, če bi rad ustvarjal kratke filme. Tega ne bi nihče delal, ampak na kratkih se začne.
Ta nagrada je verjetno potrdilo, da delaš v redu. Je tudi odskočna deska?
Največja je ta potrditev, da očitno nekaj delamo prav in smo na pravi poti. Drugo je, da imamo jaz in vsi v ekipi na CV-ju štampo Cannes. Ne samo Cannes, ampak zmagovalci v Cannesu. V industriji, kjer smo, so pomembne veze in kaj si naredil. Nobena šola, noben papir ne pomeni nič. Kamorkoli gremo ali kogarkoli kontaktiramo s tem, da smo zmagovalci v Cannesu, to pomeni največ. Že zdaj sem videl, da ljudje hitro prisluhnejo, ko pristopimo s tem.
Že delaš na čem novem?
Trenutno delam 15-minutni diplomski film. Govori o svetu, kjer sta humor in smeh prepovedana. Imamo policaja, ki lovi ilegalnega stand up komika. Zdaj iščem producente in investitorje, ker denarja ni nikoli preveč (smeh).
Ko sva ravno pri komediji – praviš, da ni dovolj cenjena v filmskem svetu. Kakšne želje imaš glede komedije?
Zgovorno je že to, da festival v Cannesu vsako leto otvori komedija in vsi nanjo gledajo kot na nek otvoritven film, ki ga grejo pogledat samo, da grejo nekaj gledat. Ampak narediti dobro komedijo je dejansko umetnost. Da nekdo spotakne drugega, ki pade in se vsi smejijo, je primitivna komedija. Za narediti dobro komedijo se moraš potruditi, moraš znati in ljudje tega ne vidijo in ne cenijo.
Lepo je rekel en mojih najljubših komikov Andrew Shulz. Če rečeš igralcu, naj bo žalosten ali jezen, gre. Ko mu rečeš, naj bo smešen, pa tega ne zna noben. Toliko kot je težko biti zabaven, smešen, narediti dobro komedijo, jo vsi še vedno jemljejo kot nekaj lahkega. Ajde, naredi.
Pojdi na oder in bodi stand up komik, ne?
Ja, to je nekaj najtežjega. In ker je najtežje dobiti to čustvo, smeh, iz ljudi, je na koncu najbolj rewarding, najlepše. Zato delam – ker ni lepšega kot videti svojo komedijo, ki se predvaja in slišati celo dvorano, ki se smeji. To je nekaj najlepšega.
Kakšne komedije rad gledaš in katere so ti vzor?
Glede filmov gledam dobesedno vse, delam pa samo komedije. Ena ljubših je Jojo Rabbit, režiser Taika Waititi. Moj film bo tudi v takem stilu. Drugače pa Charlie Chaplin, Mel Brooks, Billy Wilder. Oni so kralji komedije.
Festival v Cannesu me vedno spomni na film z Mr. Beanom. Kaj pa taka komedija?
Cannes mi je odprl oči glede tega, kaj bi rad ustvarjal in kaj lahko ustvarjam. Rad bi delal dva tipa filmov. Pri enih bom za kamero, striktno režija in scenarij. Te komedije bodo temeljile na zgodbi, v stilu Jojo Rabbit.
Druga pa bo bolj satirična, fizična, tiha komedija v stilu Mr. Bean ali Charlie Chaplin. V teh bom pa jaz, ker vidim, da to znam in tega zdaj manjka.
Torej se vidiš tudi kot igralec?
Samo v svojih filmih.
S kom v filmski industriji si želiš nekoč sodelovati?
S kakšnimi hudimi igralci. Brad Pitt, DiCaprio, Meryl Streep. Delal bi s takimi talenti. Lani sem snemal film in zanj želel TikTokerja Roberta Kladnika, ki se mi je zdel zelo dober igralec. Pa ni profesionalec, ampak kako je prišel pripravljen na snemanje … še jaz nisem znal svojega scenarija tako na pamet kot on. Že samo on je toliko dvignil film. Ko dobiš take, ki delajo s srcem in so v tem dobri, si ne moreš predstavljati, za koliko se lahko dvigne tvoj projekt. S takimi bi delal.
Če ne pa Wes Anderson, Taika Watiti, Tarantino … od njih bi bilo lepo dobiti kakšen nasvet. Žal je pred kratkim umrl Ennio Morricone, z njim bi bilo dobro posneti soundtrack za film.
Napovedal si, da boš prejel oskarja …
Ja, leta 2029.
… bo to film v slovenščini ali narejen v tujini?
V tujini, v angleščini. Slovenija je lepa odskočna deska, ampak rad bi šel v Ameriko, v Los Angeles. Tam je industrija, tam dajo denar in tam tudi dobiš denar ven. Ta denar lahko spet investiraš v film, v večji projekt in vedno več delaš. Ljudje se čudijo, da je DiCaprio plačan 10 milijonov za igranje v enem filmu. Ampak pri njih to cenijo in ko dajo njemu 10 milijonov, dobi film ven 200 milijonov. Znajo s tem in dajo zabavo na prvo mesto, mi pa ne. V Evropi je sistem art filmov in želimo bolj graditi kulturo, kar je super, nimam nič proti, ampak sam to delam iz drugega razloga. In to je zabavati ljudi. Da ko pridejo po celem dnevu službe, se odklopijo, prižgejo film in se nasmejejo do solz.
Poleg filma, komedije, s čim se še rad ukvarjaš?
S kolegom Juretom Šavronom imava podkast Chlani, en najhitreje rastočih podkastov v Sloveniji, se moram pohvaliti. Primarno smo na YouTubu, na TikToku imamo clipe in smo na vseh aplikacijah za podkaste. Dosegamo velike številke. Imeli smo Murkota in druge dobre goste.
Z Juretom delava tudi NFT-je. Združili smo se s svetovno organizacijo 5Gyres, ki čisti morja in obalni pas. S projektom Freedom Seagulls 20 odstotkov od prodaje vsakega NFT-ja doniramo njim. Smo si rekli, da smo tu z Obale in moramo narediti nekaj za galebe.
Delam pri marketing agenciji Dunking Devils Studios, kjer sodelujemo z znanimi slovenskimi znamkami. Delamo jim vsebino in furamo TikToke. Z njimi sem bil tudi govorec na SOF, Slovenskem oglaševalskem festivalu v Portorožu, kjer smo predavali znanja o TikToku. Zelo jih imam rad in veliko delamo skupaj. Ko sem povedal šefu, da grem v Francijo, mi je poslal dolg mail in mi 10 minut voščil po telefonu, še preden smo vedeli, katero mesto smo zasedli.
Kako si torej izvedel, da ste zmagali?
Najprej sem dobil mail, naj podpišem NDA (non-disclosure agreement). Sem podpisal in si mislil, da to nekaj pomeni. Naslednji dan sem dobil mail, da smo prejeli eno izmed nagrad. Rekli smo si, da je naš film zelo dober, ma scenarij ni toliko dober, da izstopa in montaža niti, torej smo zmagali glavno nagrado.
Preko zooma sem se slišal s predstavnico s festivala, dam ji kapo dol, kako me je zafrknila. Sva klepetala in me je vprašala, če me zanima, kaj sem zmagal. Ja, valda. In je rekla, da mi pove potem. Gledala sva letalske karte, urnik, vse. Potem me je vprašala, katere kategorije so bile na tekmovanju in sem jih naštel. Samo gledala me je in bila tiho, potem se mi je smejala, zakaj mislim, da mi še ni povedala, kaj smo zmagali. In reče, da zato, ker smo zmagali prvo mesto. Bil sem presenečen. In tako smo zvedeli.
Prvič si bil na letalu. Poleg tega ste imeli šoferja, bili ste na zelo dobri lokaciji in tako naprej. Kako se ti je zdelo? Si se počutil dobro?
Bolano je bilo. Še zdaj ne vem, kako to povedati, ne da se sliši malo vzvišeno. Zadnji dan sva s snemalcem Nikom naročila sobno postrežbo. Imela sva 100 evrov postrežbe na dan, kar je bilo nekaj najboljšega. Zadnji večer sva naročila vse. Vprašal sem, katere sladolede imajo. Naštela mi je okuse in sem rekel, da bom vse. Je vprašala, enega od vsakega? Ja, enega od vsakega. Smejala se je in dobili smo vse sladolede.
Isti večer sem šel še en giro po Cannesu, da vsrkam vse. Veliko ljudi je mislilo, da sem znan igralec, eni so se slikali z mano, ker sem bil še vedno v obleki in metuljčku. Tam se sprehajaš, greš mimo rdeče preproge, vidiš fensi ljudi v oblekah. Dobil sem občutek: to je to, sem spadam. To je to, to je ta lajf.
Eni se ne znajdejo v tej vlogi. To je dober občutek, da veš, da ti paše, ne?
To je to. Nik si je takoj, ko sva prišla domov, slekel obleko. Jaz sem bil cel dan v obleki, lahko bi spal v njej.
Ti je bilo torej všeč fotografiranje na rdeči preprogi?
Bolano. Kot v filmih. Na rdečo preprogo ne moreš priti drugače kot v avtu. Avto pripelje, odrejo vrata in stopiš na rdečo preprogo. Tega na televiziji ne vidiš, ampak tam imajo muziko in veliko luč in se ne sprehajaš v tišini, ampak ga vajbaš. Vsi mislijo, da je rdeča preproga ful fensi. In ja, to je fensi. Zdaj imamo sliko in spodaj je rdeča preproga. Super je bilo.
Novinar
