Urška Preis je glasbenica in vizualna umetnica, ki deluje tudi kot kuratorka in piska. Diplomirala je iz smeri Grafično oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je kasneje z odliko magistrirala (modul Fotografija). Za svoje magistrsko delo je prejela tudi prestižno študentsko Prešernovo nagrado UL ALUO. Razstavlja in deluje na odmevnih prizoriščih tako doma, kot po svetu. V preteklosti npr. v MSUM+ v Ljubljani, galerijah Gapgap in Handstand und Moral v Leipzigu ter Kasarni v Fažani na Hrvaškem. Solistično deluje tudi pod imenom rouge-ah.
Z mlado umetnico smo se pogovarjali o njenih najnovejših projektih in odmevnem sodelovanju na rezidenci letošnje edicije festivala SONICA, ki je potekal v začetku leta. Ustvarjalka svojo umetnostno strategijo gradi z izrazitim intermedijskim delovanjem, najraje v prepletu feminističnih teorij in praks.
Ste glasbenica in vizualna umetnica, na katerih področjih vse delujete?
Tako je, kot harfistka, elektrofoničarka in skladateljica sam članica zasedb II/III, Sujevera, Zhlehtet, Blush in solistično pod imenom rouge-ah. Na področju vizualne umetnosti delujem v intermedijskem preseku fotografije, oblikovanja in instalacije. Zadnje čase vedno manj pišem in prispevam radijske vsebine, še vedno pa se precej redno znajdem v kuratorski in producentski vlogi, predvsem v okviru festivala Rdeče zore.
Kaj vas navdihuje? Katera področja se vam zdijo v slovenskem avdiovizualnem prostoru premalo raziskana oz. obravnavana?
Navdih redko najdem v umetnosti, vsaj neposredno in namensko, precej pogosteje me z idejami napolni vsakdan in čas proč od dela. Slovenski avdiovizualni ustvarjalni prostor je poln kvalitetne in raznolike produkcije. Edino, kar me vsake toliko časa zaskrbi, je otepanje oznake feministično.
Delovali ste že v najrazličnejših skupinah in tandemih, od kje zasnova za vaš projekt rouge-ah? In nenazadnje od kje ideja za ime?
Od imena se počasi poslavljam, sicer gre samo za modificiran zapis mojega nadimka (Ruža). Ne gre za kakšen poseben projekt, zgolj umetniško ime, pod katerim delujem od leta 2016.
Odmevno je bilo vaše letošnje sodelovanje na rezidenci festivala SONICA. Končni performans v sodelovanju z Bridget Ferrill in Pixel Bambi je nekakšen hommage
»emo žalostinkam in krindž pink absurdu novega tisočletja«, kako sam projekt vidite vi? Kaj vse ste skušali nasloviti z njim?
Z Bridget ponavadi delujeva v okvirjih glasbe, ki je precej bolj resna. Priložnost rezidence in nastopa na Sonici sva izkoristili za nekaj bolj zabavnega. Vse je potekalo zelo naravno, v Berlinu sva se začeli dobivati že novembra in v popu, emu in krindžu sva našli neko skupno srednješolsko izkušnjo. Pixel Bambi je sicer oddaljena v letih, ampak se je precej poistovetila z izbiro glasbe.
Zdi se, da vam je zelo dobro uspelo razbiti resnost prostora, kot je Cankarjev dom, kjer je bil performans premierno uprizorjen. Se obetajo ponovitve?
Mogoče rezultat za nekatere izpade kot sredinec resnosti takšnega festivala in/ali prizorišča, ampak za nas je bila to samo zabavka, igra v posvojitvi že obstoječega materiala, trening v markiranju lastnega izraza. Škoda bi bilo, da se projekt predstavi zgolj enkrat. Z veseljem še nastopamo v isti zasedbi. Morda celo postanemo cover bend.
Vaše trenutno polje raziskovanja so tudi sanje, nočne more in druge spalne disforije. Na kakšne načine jih raziskujete? In kaj vas je do zdaj na tem področju najbolj navdušilo oz. presenetilo?
S sanjami, spanjem in spalnimi motnjami se ukvarjam, ker mi ne pustijo drugače, podobno, kot me je leta nazaj kot tema obsedla bolečina. Raziskujem in izobražujem se kdaj bolj, kdaj manj fokusirano, predvsem pa me v trenutnem kontekstu zanima, kako uglasbiti moraste halucinacije iz lastnih sanj. Hipnagogični zapisi služijo kot note, nekakšne grobe kompozicije, včasih pa so z besedami neposredno del glasbe.
Julija, ko zaključim z delom, bom najbrž bolj koherentno lahko opisala vse teoretične in praktične vidike sanj, trenutno je vse ena velika ustvarjalna mineštra.
Ukvarjate se tudi s fotografijo. Kaj najraje prikazujete skozi njo? Povejte nam še kaj več o projektu BÔLI.
Fotografija je zame na eni strani hitra metoda beleženja in pomnjenja, po drugi strani se je rada lotevam v smislu re-arhiviranja, re-kontekstualiziranja in kolažiranja. Motivi in estetike se spreminjajo, ampak metoda nekako že leta ostaja ista.
BÔLI je knjiga, ki je nastala v okviru moje magistrske naloge na ALUO/smer fotografija, izšla je pri zavodu Artard. Gre za zbirko z menstruacijo ustvarjenih fotogramov, ki skrivajo med stranmi asociativne fotografije in se nanašajo na mojo raziskavo in definicjo pojmov zoe, bios in psyche. V širšem smislu se knjiga (in magistrska naloga) ukvarjata z bolečino in spolno razliko.
Kako vidite položaj mladega umetnika v Sloveniji? Je na voljo dovolj priložnosti?
Sama veliko delujem v tujini, to najbrž pove dovolj. Priložnosti je v Sloveniji za tako majhen prostor kar nekaj, a območje je pač malo. Prav tako je omejena priložnost za zaslužek, visok procent umetnic* pri nas živi pod pragom revščine, so odvisne od podpore partnerk, družine ipd.
Problem ni toliko v pomanjkanju priložnosti, kot v infrastrukturi, odnosu in majhnosti.
Kakšni so vaši naslednji projekti?
Letos sledi še vsaj ena jesenska turneja z zasedbama Zhlehtet in Sujevera, s katerima jeseni tudi izdajamo novo glasbo. S projektom II/III sva v iskanju založbe za že končan album, solistično pa se tudi približujem koncu druge studijske plošče.
S Fibi Eyewalker, v Berlinu živečo požiralko mečev, sva v procesu produkcije avtorskega kratkega filma Feast for One. Veliko nastopov in v jeseni počasi snovanje novega večjega intermedijskega projekta.
Opombe. *ženska oblika uporabljena kot nevtralna
Novinar
