Tadej Maver Guštin je perspektiven minimoto dirkač. Čeprav bo šele januarja dopolnil 13 let, bo v naslednji sezoni tekmoval z odraslimi, v kategoriji Open.
Kot lahko preberemo na njegovi spletni strani, se je s prvim minimoto motorjem srečal pri šestih letih, vendar se je nad njim navušil šele pri devetih, ko je prvič stopil na čisto pravo dirkališče. Pri desetih letih se je prvič udeležil slovenskega državnega prvenstva in dosegel skupno drugo mesto v kategoriji Otroci 2 ter že leto kasneje vadil pod budnim očesom trenerja Jana Poropata. Sezono 2019 je zaradi poškodbe končal na tretjem mestu, letos pa je uresničil cilj, ki si ga je zastavil na koncu lanske sezone, saj je prepričljivo postal državni prvak v minimotu v kategoriji Otroci 2.
Zakaj si se odločil za ta šport?
Ko me je oče prvič posedel na minimoto, me je zanimalo, kako je voziti motor. Ko sem se začel resneje ukvarjat z minimotom, sem ponovno izbral ta šport, ker mi je všeč adrenalin in občutki, ki jih imam, ko prečkam ciljno črto. Ayrton Senna je rekel: »Nikoli ne boste vedeli, kako se počuti voznik, ko zmaga. Čelada skriva občutke, ki jih ni mogoče razumeti«. Prav je imel, to je potrebno občutiti.
Kako pomembna je priprava pri tem športu?
Priprava je bistvenega pomena. Dirkači moramo skrbeti za dobro fizično pripravo, saj je dirkanje naporno, čeprav mi marsikdo reče, da samo sedim na motorju. Za fizično pripravo porabim v povprečju 8 ur tedensko. Dvakrat tedensko vadim karate, enkrat tedensko pa delam vaje za koordinacijo, reflekse, raztezanje in gibljivost. To pa ne pomeni, da je moj cilj postati body builder, saj moram paziti, da ne pridobim preveč na teži – dirkači moramo biti čim lažji. Potem pa je tu še priprava za dirkanje. To pomeni, da moram stezo, če je še ne poznam, najprej naštudirati na papirju in si ogledati kakšen posnetek, preden grem nanjo. Če pa stezo že poznam, je potrebno najprej preveriti, kakšne so optimalne nastavitve motorja, saj se steza od steze razlikuje, potem pa skušam na stezi dobiti tisto res pravo idealno linijo, kjer lahko pridobim še kakšno stotinko.
Kolikokrat na teden in koliko časa na dan potekajo treningi?
Od februarja do konca novembra treniram tudi na motorju. Moja domača steza, kjer me dobite skoraj vsako soboto, je Vrtojba. Tu potekajo treningi celo popoldne, vendar se pogosto odpravim na trening tudi v Italijo. Včasih se je potrebno na trening zapeljati tudi 500 kilometrov ali dlje, da se navadim na novo dirkališče ali da se lahko učim z učitelji v tujini, vendar mi to ni težko.
Kaj je tisto, kar naredi dirkača dobrega? Mogoče motor, motivacija, ekipa? Bi rekel, da je za doseganje dobrih rezultatov pomembnejši motor, dirkač, mogoče ekipa?
Po pravici povedano je potrebno vse to in še dobra pripravljenost. Moje zmage že dolgo niso več naključje, ampak so rezultat trdega in dolgotrajnega dela, premišljene strategije, odpovedovanj in sodelovanja s pravimi ljudmi.
Brez vrhunsko pripravljenega motorja ni vrhunskih dosežkov. Moj prvi mehanik je sicer oče, vendar za njim stoji tudi proizvajalec mojega motorja GHR, ki poskrbi, da stvari tečejo, kot je treba. Vendar tako kot prazna vreča ne stoji pokonci, tudi motor ne more zmagati brez dirkača, ki zna dirkati. Tega sem se zelo dobro naučil letos, ko sem izredno veliko dela vložil tako v fizično kot psihično in tehnično pripravo. Mama fotografira vse moje dirke ter skrbi za psihično pripravo. Za fizično pripravo skrbijo moji učitelji karateja in kineziolog. Za točne nastavitve in ključno vzdrževanje motorja skrbi GHR, o ovinkih in idealnih linijah pa rad govorim z Janom Poropatom, mojim prvim učiteljem minimota.
Ekipa pa poskrbi, da vse skupaj funkcionira, da me motivirajo, ko je to potrebno, mi pomagajo, ko sem v stiski in se z mano veselijo, ko dosegam uspehe. Poleg njih je še kup prijateljev, ki me spodbujajo in so zame zelo pomembni, saj mi dajejo dodatno moč in motivacijo.
Na katere uspehe si najbolj ponosen?
Na letošnji naziv državnega prvaka in na prvo osvojeno zmago.
Kdo je tvoj vzornik v motociklizmu in zakaj?
Moj vzornik je Jan Poropat, moj prvi učitelj, saj me je spremljal od prvih korakov in me je naučil, kako je potrebno voziti. Všeč mi je tudi njegovo razmišljanje in rad bi šel po njegovih stopinjah. Od velikih pa cenim Joana Mira in pot, ki jo je moral prehoditi, da je prišel do tu, kjer je sedaj.
Na kakšne nadaljnje dosežke ciljaš? Imaš željo v prihodnosti priti v Moto GP?
V naslednji sezoni ne bom več dirkal v kategoriji Otroci, temveč odhajam med odrasle, v kategorijo Open. Zavedam se, da se bo drugo leto najprej potrebno privaditi na nov, še močnejši motor, zato ne pričakujem zmag, saj je to tudi kategorija mojega učitelja in zavedam se, da še nisem na njegovem nivoju, vendar … počasi se daleč pride, morda tudi do Moto GP-ja!
Kdo so tvoji sponzorji? Kako težko jih je pridobiti ter kako ti pomagajo?
Letos so me sponzorirali Axle, EM-Soft sistemi, Nevtron & company, Parcom in PIU. Sponzorje je v našem športu precej težko pridobiti, ker nismo medijsko tako podprti kot npr. nogomet, a se ne damo. Sponzorji mi večinoma pomagajo s sponzorskimi sredstvi, vendar sem z nekaterimi navezal prave prijateljske stike, tako da me pridejo tudi spodbujati na dirke, kar mi veliko pomeni. Podjetje Nevtron pa mi pomaga tudi pri izdelavi spletne strani, kar zelo cenim.
Kako gledajo nate sošolci?
Na žalost je veliko sošolcev nevoščljivih, nekateri pa ob besedi minimoto mislijo, da sedim na majhnem motorčku, ki gre približno tako hitro, kot njihova kosilnica (kar seveda ni res, saj moj minimoto dosega hitrosti tudi do 120 km/h).
Kot si že povedal, vadiš tudi karate. Kakšne uspehe imaš tam?
Da, karate treniram že sedem let. Začel sem v klubu Samurai v Sežani, letos pa treniram pod vodstvom mojstrov Vojka Franka in Gorana Milovanoviča v klubu KK Bushi v Divači. Način treninga se precej razlikuje od tega, kar sem bil navajen, mi je pa zelo všeč in v klubu so me zelo lepo sprejeli, tako da na treningih uživam. V preteklosti sem se udeležil nekaj tekem državnega prvenstva in prinesel par medalj tudi domov, vendar priznam, da sem prednost vedno dajal minimotu.
Boš enkrat v prihodnosti pustil karate in se osredotočil le na moto šport? Mogoče obratno?
(Smeh) Ne, ne mislim pustiti ne enega ne drugega. Karate mi je všeč, ker se lahko sprostim in ker me je naučil določenih vrednot, na primer vztrajnosti. Poleg tega mi pomaga tudi kot fizična priprava za minimoto. Moto športi pa so mi všeč, ker imam, kot pravijo, bencin v krvi. Ko se usedem na mojega jeklenega konjička se počutim kot eno z motorjem. En šport torej ne izključuje drugega.
Imaš še kakšne druge interese? Slišal sem, da se učiš izdelovati spletne strani.
Ja, svojo spletno stran sem postavil skupaj z Nevtronom, vendar jo zdaj upravlja mama, jaz pišem le članke o dirki ali treningu. Bolj kot spletne strani me zadnje čase zanima programiranje in tudi učim se osnovnega programiranja. Hkrati pa se dodatno učim tudi angleškega jezika, ker mi jeziki ležijo. Že od drugega leta dalje govorim tudi italijanski jezik.
Kako je s tekmovanji v času pandemije, kako ohranjaš svojo pripravljenost?
Trenutno imamo v minimotu počitnice, saj je temperatura prenizka, da bi lahko dirkali ali trenirali, tako da pandemija ne vpliva na moj trening. Drugače pa je bilo marca, ko sem ves nesrečen čakal, kdaj bom lahko ponovno odšel na stezo. V času, ko ne morem dirkati, vzdržujem fizično kondicijo s tekom, kolesarjenjem, splošnimi in specifičnimi vajami. Nekaj si jih lahko ogledate tudi na moji spletni strani v zavihku Zdravje.
Bi še kaj dodal?
Če vam je bil članek všeč, mi lahko sledite tudi na spletni strani tadej96.eu, kjer je tudi povezava do mojega Facebooka in YouTube kanala.
Novinar
Tadej Maver Guštin je perspektiven minimoto dirkač, kateremu je ponosni sponzor revija Študent.
