Z Matjažem Pograjcem sva spregovorila o njegovi novi predstavi Peklenska pomaranča, katere premiera bo konec decembra v Slovenskem mladinskem gledališču.
Kdaj ste prvič prebrali Burgessov roman Peklenska pomaranča in kakšni so bili tedaj vaši občutki?
V otroštvu. Tedaj sem bil velik knjižni molj. Sicer sem treniral fuzbal, ampak sem si zastavil, da moram prebrat vsaj deset do štirinajst knjig na teden. Do sedmega razreda sem prebral že celo knjižnico in potem je knjižničarka hodila v pionirski dom si sposojat knjige zame. Ena prvih knjig, ki mi jih je prinesla, je bila tudi Peklenska pomaranča. V sedmem razredu sem jo prvič prebral, samo nisem štekal.
Zakaj ste se odločili za režijo predstave?
Idejo sem dobil v času vojne v ex-Jugi. Bil sem dogovorjen s Črno goro, da grem tja delat ta projekt, ampak ravno takrat so tam začele ful bombe padat, zato so vso stvar zadnji trenutek odpovedali. Z režijo predstave vračam dolg Črni Gori. Tudi sicer režiram pisce, ki so bili zame v mladosti pomembni, v planu imam še Don Kihota, Dekamerona ter stvari, ob katerih sem odraščal. Nisem odraščal ob nekem Cankarju pa Prešernu (smeh). Zajtrk prvakov bi recimo tudi ful rad delal.
Ste poskušali nasilje iz romana vključiti v sodobni kontekst?
Niti ne. Ker je to pač neka linija, ki me že od 1999 spremlja, neke stvari sem vedno delal na robu, na odru, ampak vedno na nek skoreografiran način. Ne maram tega igralskega nasilja v smislu »mi igramo in pol se ful razživimo in butamo z glavo ob zid«. Rad imam, da je vse čisto, zvadeno, jasno. Stvari morajo biti – v bistvu – lepe. Da to nasilje pride do tega, da tudi prestopnikom postane grozno in hkrati lepo. Kar je v veliki meri bistvo Peklenske pomaranče. Točno ta trenutek me zanima – da je na robu, da pade čez, da veš ne več, ali je to ples, ali je zares. In to, ta fizičnost, telo, to me od nekdaj zanima.
V filmu se bistvo Alexove terapije nekako izgubi. Kako ste to poskusili prikazati v gledališču?
Razmišljal sem, kaj bi se lahko danes, ko je televizija tako močen medij, ki kaže vse žive posnetke, današnjemu gledalcu še gnusilo. Uporabimo hrano. Poli salama, kečap, paradižnik, in slika odprtega paradižnika je kot drobovje. Recimo, žemljico uporabimo pri posilstvu desetletne deklice. Vsi, ki so že videli prizore, so reagirali z gnusom. Morda je uničevanje hrane še zadnji krik civilizacije.
Stavek »nasilje rodi nasilje« se večkrat pojavi v romanu in deluje kot nekakšno sporočilo romana. Kako ste ga postavili na oder?
Skozi pisatelja, ki mu posilijo ženo, kasneje pa ta umre, njega pa pretepejo, da ostane na invalidskem vozičku. In potem ko se Alex vrne in ga on najde in prepozna, ta pisatelj, ki je bil toliko proti nasilju, tudi sam dvigne roko nadenj. Ve, da na Beethovna bruha in mu namenoma spušča Beethovna, s čimer ga prisili v samomor. Kar pomeni, da je v vsakem človeku ta gon. Zaščitniški, nasilni ali maščevalni – ta gon nasilja je v vsakem od nas.
Ste zadovoljni z delom?
Do premiere je še en mesec, ampak nisem nikoli zadovoljen. Včasih smo delali predstave tudi štiri do šest mesecev, res delali. Zdaj se vse predstave dela dva meseca, hkrati je pa ful več ponovitev starih predstav. In Slovensko mladinsko gledališče nima nekega stranskega odra, kjer bi lahko vadili. Potem gre vse skupaj tako, da imaš vajo, potem pavzo in po pavzi še eno vajo. Zmanjkuje časa za kreativnost. Gledališče je igrišče, ti rabiš nekaj časa, da izumiš abecedo. Mladinsko gledališče je bilo študentsko gledališče, v štartu je bilo noter ful mladih, bilo je drugačno in mladi so imeli več upora v sebi, niso hodili v Dramo. V Slovenskem mladinskem gledališču so bile predstave drugačne, še zmeraj poskušajo biti drugačne, ampak študentje so postali fitnes manijaki, ki poslušajo Radio Hit. Ne poslušajo Radia Študent, recimo.
Kaja Pinter
