Reinhold Heil je nemški glasbenik, producent in filmski skladatelj. Javnost ga pozna kot producenta, ki se je podpisal pod vsem poznano 99 Luftballons. Bil je član pank zasedb Spliff in kasneje Nina Hagen band. Po padcu Berlinskega zidu, o katerem sva prav tako spregovorila, se je preselil v Kalifornijo. Kot filmski skladatelj je ustvaril glasbo za filme Atlas oblakov, Parfum, Dežela živih mrtvecev, Deadwood, Mednarodna prevara, Jaz Frankenstein in Teci, Lola, teci. Zadnja leta pa sodeluje pri seriji Deutschland, ki pričakuje že tretjo sezono. O ustvarjanju, glasbi, spominih, vplivih, Berlinu in nacionalizmu.
Ali imajo vaši oboževalci, ki vas spremljajo skozi kariero, kaj prostora v vaših mislih med ustvarjanjem glasbe za film oziroma serijo?
Čeprav imam rad oboževalce glasbe in filmske glasbe nasploh, po pravici med ustvarjanjem ne mislim na njih. Sem mnenja, da filmska glasba služi le filmu, v katerem se bo predvajala in dodala k izkušnji. Hkrati pa pomagala režiserju oziroma producentu serije, da uresniči svojo vizijo.
Kakšna razlika pa je ustvarjati glasbo za veliki Hollywoodski film (npr. Atlas Oblakov) ali nemško serijo, ki je bolj domača?
Načeloma sploh ni potrebno, da do razlik prihaja. Osebno bi si največjo razliko razlagal, s kom film ustvarjam, je to nekdo, ki ga poznam ali ne. Vseeno pa Hollywood prav zaradi pričakovanj in velikosti produkcije pomeni, da je veliko pod vprašajem. Če si skladatelj, boš v primeru težav eden od prvih, ki bo odpuščen. Zato smo največkrat skladatelji k filmu pripeljani med zadnjimi in moramo delati s hitrejšim tempom. In ko ta napetost visi nad tabo je težje biti ustvarjalen in opraviti svoje delo. Velikokrat pride zaradi pritiskov in hitrosti do težav v komunikaciji, ki pa je ključna pri takem ustvarjanju. To se mi je zgodilo tako pri manjših produkcijah, kot pri holivudskih filmih, a k sreči je šlo bolj za izjeme in ne navado.
Vi, Johnny Klimekis in Tom Tykwer ste poznani kot trio sodelavcev pri več projektih. Kakšna je razlika, če ustvarjate kot skupina in ko ustvarjate sami?
V šestnajstih letih, ko sem bil del tega ustvarjalnega tria, sem neizmerno užival. Dejstvo, da ima Tom kot režiser toliko znanja o glasbi in se o njej brez težav pogovarja, je vsako delo močno olajšalo. Velikokrat pa se zgodi, da moraš v skupinah popravljati za svojim prijateljem in sprejemati več kompromisov, kot bi jih sicer. Tako kot v skupinah lahko postaneš frustriran med ponovnim iskanjem novih načinov dela in novemu pristopu. Med drugim sem tudi zato »zapustil« trio in to z zelo težkim srcem, ker so Tomovi projekti vedno odlični in mi omogočajo veliko razpona glasbe.
Ustvarjati sem začel sam, pri tem pa mi pomaga asistent Paul Parker, ki je zdaj z mano že šest let. Ker ustvarjam sam, je potek veliko hitrejši in omogoča neko ravnovesje pri samem procesu, a več kreativnega prostora. Nikoli mi ni bilo težko delati sam in zadnja leta sem razvil več osebnosti, kjer več mojih verzij improvizira ena z drugo. Ker pa sem to še vedno jaz, do prepirov ne pride. Drugi osebnosti sem dal ime kar Jkyll, le da tu nima negativnega prizvoka, saj sem skladatelj še vedno le jaz.
Ste poznan skladatelj, glasbenik in producent ter imate tako možnost izbire svojih bivših pesmi. Je to nekaj, na kar gledate kot prednost pri vaših projektih?
Tu lahko pride do pomote. Ker si v celoti ne lastim vseh avtorskih pravic določene pesmi, ki sem jih v preteklosti ustvarjal, so zame kot vsaka druga pesem oziroma glasba. Lahko pa filmskemu ustvarjalcu pomagam pri uporabi same pesmi, saj poznam, koga lahko kontaktira glede pravic in uporabe same pesmi. Vseeno pa ne rad uporabljam že uporabljene glasbe oziroma pesmi, saj rajši ustvarjam nove. To je veliko bolj zanimivo in na koncu procesa tudi bolj zadovoljivo.
Ali poleg skladanja glasbe izbirate tudi pesmi, ki se bodo v filmu/seriji pojavile? Vam je včasih težje uporabiti pesem, ki je v zasebnem življenju ne prenesete oziroma ne marate?
Po večini je režiser tisti, ki izbira pesmi. V primeru serije Deutschland sta to njena ustvarjalca, Jorg in Anna Winger, ki jima pomaga Regina Reis, ki nadzoruje glasbene odločitve. Če bi to povedal s primerom, sam nisem velik oboževalec Schillingove pesmi »Major Tom, Coming Home«, a so si jo izbrali kot naslovno pesem za serijo. To je njihova izbira in obenem tudi pravilna, saj odlično povzame osemdeseta. Ponavljam, jaz delam zanje in sprejmem tudi odločitve, ki jih sam ne bi, in iz njih izvlečem najboljše možno, da bo gledalec še bolj užival.
Koliko glasbe in pesmi morate predelati, preden začnete ustvarjati za serijo?
Edina glasba, ki je odložena na mojo mizo, je ta, ki ji montažer in režiser pravita temp music. V primeru serije je to glasba iz prejšnjih sezon, torej najpogosteje naslovna glasba likov, za katere je najboljše, da se glasba ponavlja. Poleg tega pa se rad oddaljim od zunanjih vplivov pri ustvarjanju, saj mi več pomeni, ko ustvarim novo pesem ali glasbo.
Preden ustvarite glasbo za film ali serijo, kako se pripravite na proces? Ali pregledate kakšne filme, dokumentarce ali preberete knjige, ki se navezujejo na določene dogodke, ki bodo v filmu? V tem primeru padec Berlinskega zidu.
Načeloma se pripravim točno tako, a v tem primeru so dogodki taki, kot jih imam v spominu. V Berlinu sem bil v vseh letih, ko se dogaja serija Deutschland (83, 86 in 89). Vseeno pa je delo Jorga Wingerja tako natančno in se preko njegovega materiala, ki ga je raziskal za serijo, še vedno najdem z odprtimi očmi, ker sem nekatere stvari pozabil. Kljub temu da je serija izmišljena, je veliko ozadja pristne zgodovine.
Kako se je večina teh dogodkov odvila v vašem življenju?
Kot sem rekel, so dogodki raziskani zelo natančno in precizno ter so tako osnova dogodkov v seriji. Zgodba sama pa je popolnoma izmišljena in tako daje možnost, da se skozi fiktivno zgodbo naučimo dejanskih dogodkov.
Je glasba za serijo nekaj, kar bolj temelji na vašem zgodnjem ustvarjanju v pank zasedbi in delu producenta ali sloni na vaši novejši, skladateljski eri?
Ko so me leta 2014 kontaktirali za prvo sezono, sem vprašal točno to. Želeli so glasbo in pesmi, ki so primerne za tisti čas in bile popularne v osemdesetih. Vseeno pa mi je uspelo za nekaj osebnih pesmi likov pretihotapiti nekaj glasbene preteklosti, predvsem pri ljubezenskih pesmi Martina Raucha (lik v seriji). Vse te malenkosti pa so se združile v pesmi, ki sem jo napisal po tem, ko je bila serija zaključena. Te pesmi ni v seriji, ampak sem jo dodal na konec albuma, saj je njen temelj ljubezenska zgodba med Martinom in Nicole. Pesem zapoje avstralska pevka Fiona.
Javnosti ste povedali, da vas je za sodelovanje prepričal prvi prizor v seriji. Se vam je, ko ste delo sprejeli, sanjalo, da boste del ene največjih nemških serij vseh časov?
Ko so me povabili k projektu, so mi poslali nekaj prizorov, vključno s prvim prizorom prve epizode. V sedemdesetih sem med obiskom vzhodnega Berlina kupil plošče z glasbo Bacha in Stravinskyja, a so me na meji ujeli. Mejni policisti so me po večurnem zasliševanju izpustili, a mi vzeli vse stvari. Moje takratno dekle pa me je ves čas čakalo v najinem avtu. Ko sem videl ta prizor, sem si rekel: »Očitno so našli skladatelja, ki je živel to zgodovino. Upam, da bo to dobro za serijo.«
Kako se glasba spremeni v tej sezoni, če jo primerjamo s prvima dvema?
Naslovna pesem je težja in bolj dramatična. V prvi sezoni je bila bolj tuhtajoča, mirna, s tihim prizvokom siren. V drugi smo dodali prizvok afriških bobnov in zdaj bo v tretji glasba malenkost bolj agresivna z dodatkom godalnega kvarteta.
Ustvarjati glasbo za dogodke, ki ste jih podoživeli, mora biti veliko bolj osebno in prizemljeno. Mislite tudi vi tako, ali je proces drugačen?
Vaša vprašanja namigujejo na veliko intelektualnega pristopa k mojemu delu, ki ga večino časa ni (smeh). Preden začnem skladati glasbo, si preberem scenarij in zgodbo ter si ogledam več prizorov serije ali filma. Preprosto pustim, da vse to vpliva na moja čustva in posledično na glasbo preko ustvarjanja. Če sem razumel like in zgodbo, mi je bolj všeč, če mislim manj in čutim več.
Koliko vaših čustev pa lahko zaznamo v glasbi in koliko ste jih vlili v samo glasbo?
Upal bi si reči, da veliko. Glasba je abstraktna in čudna, a zelo čustvena v istem trenutku. Torej več kot je čustev, boljša je glasba.
Če le dodam prejšnjemu vprašanju. Ali se je bilo težko vrniti v tisti čas, ali je to za vas le eden od mnogih spominov?
Vedno sem rad živel v Berlinu, zato se mi je bilo tega življenja vedno prijetno spominjati. Osebno imam nekaj žalostnih spominov, saj je moje dekle takrat umrlo zaradi raka, ampak to je že druga zgodba.
Tretja sezona se bo kot omenjeno gibala okoli padca Berlinskega zidu. Dogodek je eden najbolj pomembnih v evropski in nemški zgodovini. Kako pomemben je bil za vas ta dogodek in kako je po vašem mnenju vplival na vas osebno in nemški narod?
Smešno, da ste to omenili. Ko so se vrata odprla, sem živel v Zahodnem Berlinu, a se praznovanj nisem udeležil. Že nekaj tednov pred tem sem sodeloval z Riom Reiserjem, enem od največjih piscev v Nemčiji, pri novem albumu. V tem času je bil eden izmed naju vedno pred televizijo in gledal, kako se sistem ruši. Vsak dan sva se pogovarjala o dogodkih in posledicah, ki bi lahko sledile. Padec zidu sem opazoval veliko bolj previdno, saj bi to vseeno lahko pripeljalo do nove vojne. Po tem sem še sedem let živel v Berlinu in gledal, kako se dve Nemčiji zopet povezujeta v eno. Nato sem se preselil v Kalifornijo in naslednjih 24 let opazoval, kako se vse razvija. Obenem sem bil srečen, da se je država spet združila, obenem pa nezadovoljen, ker so še vedno obstajale razlike med vzhodom in zahodom. Zahodni del in prebivalci so bili premožnejši in je tako velik finančni del združevanja padel nanje in tako so postali zamerljivi. Na drugi strani pa so se prebivalci vzhodnega dela počutili kot tujci v lastni državi in manjvredni. Združite to z večanjem razlik finančnih sposobnosti ljudi po celem svetu, kjer bogati postajajo vedno bolj bogati, revni pa ostajajo revni.
Zgoditi se morata dve stvari. Nemci se morajo zavedeti, da obrat v nacionalizem ne pripelje nikamor, le do ruševin, pepela in kupa trupel. To ni odgovor. Potrebujemo več enakopravnosti in želje do pomoči tistim, ki imajo manj od nas. Prav tako pa moramo nehati razmišljati o gospodarski in ekonomski rasti ter se posvetiti obnovljivim energijam in reševanju vremena ter planeta. Ob 30. obletnici združene Nemčije sem svoji domovini podaril tudi svojevrstno darilo. Himni obeh Nemčij, ki sta takrat obstajali, sem dodal še pridih Ode Radosti, ki je himna Evrope. Želim si, da bi Nemčija spet bila eno in s tem pomagala zgraditi boljšo, pravičnejšo in lepšo Evropo.
Kaj lahko oboževalci serije pričakujejo od nove sezone?
Mislim, da se lahko nadejajo čudovite sezone, ki bo odlična dopolnila mozaik serije. Jaz sem užival v vsaki sekundi te sezone in serije nasploh.
Kaj pa lahko oboževalci v prihodnje pričakujejo od vas?
Osebno si bom privoščil malo odmora. Trenutno pakiram svoje stvari in studio ter se selim na Havaje. Tega sem si že zelo dolgo želel, epidemija in idiotizem, ki ga pušča trenutna ameriška vlada, sta mi to mojo odločitev le olajšala. Vsekakor bo to svojevrstna avantura. Sem pa začel s pisanjem nekaj novih pesmi, ki bodo po večini v nemščini. Nadaljeval bom z delom na tem albumu, obenem pa sodeloval še pri nekaj drugih albumih. Potreboval sem malo časa zase in s tem za svojo glasbo, ki ga bom končno dobil. Ob strani pa sem pomagal Macu Quaylu pri glasbi za serijo The Vow, ki prihaja s strani HBO. To sem dokončal, zdaj pa grem pakirat stvari!
Urednik portala Student.si
