Rahela Vilar je od svojega dvanajstega leta trenirala odbojko, lansko poletje pa se je spoznala z dvigovanjem uteži. Zaljubila se je vanj in od konca avgusta leta 2021 trenira olimpijsko dvigovanje uteži. Osemnajstletnica je predana svojemu športu, ki ga redno trenira. Z nami je spregovorila o njenih začetkih dvigovanja uteži, navdihih in željah za prihodnost.
Kdo je bil tisti, ki te je navdušil za dvigovanje uteži?
Ob koncu šolskega leta sem v začetku julija pričela s treningi pri Mitu Šinkovcu z željo po izboljšanju svoje pripravljenosti na novo sezono odbojkarske sezone. Mito mi je svetoval, da naj grem k trenerju Martinu, ki bi mi pomagal izboljšati odriv in ostale prvine z dvigovanjem uteži. Ob prvem obisku sem dobila palico in nato sem začela trikrat na teden opravljati dveurne treninge z Martinom. Pri koncu avgusta pa sem se odločila za prenehanje treningov odbojke in začetek dvigovanja uteži oziroma popolno predanost le temu športu. Navdušil me je predvsem trener Martin zaradi njegovega odnosa do športa in do mene. Kljub resnemu treniranju vlada sproščeno vzdušje in to je eden izmed preostalih razlogov.
Zakaj si se odločila, da boš dvigovala uteži?
Da bom dvigovala uteži, sem se odločila, ker me je popolnoma povleklo v ta šport. Poleti sem se začela fizično pripravljati in izboljšati z odbojko pri (trenerju) Martinu in to me je tako navdihnilo, da sem pustila treniranje odbojke in se popolnoma posvetila dvigovanju uteži. Je dinamičen šport. Čeprav na prvo žogo ni videti tako, gre za veliko tehnike in razmišljanja, obenem pa ti mora postati že tako domače, da jih moraš znati tudi, ko te kdo zbudi sredi noči. Všeč so mi tudi treningi, kjer si zastavljam cilje in jih želim presegati.
Kaj so na treniranje dvigovanja uteži rekli starši in prijatelji?
Moja starša me zelo podpirata pri odločitvi, ker vesta, da ko se nekaj odločim, se bom tega držala in ne bom obupala tako zlahka. Tudi prijatelji so navdušeni, saj je šport nekaj novega in me vedno sprašujejo o tem in si želijo izvedeti več o tem. Družba sama ni predstavljala težav, saj sem v razredu s samimi športniki in je šport preprosto šport. Samo da se trenira in da v tem uživaš.
Kako si postavljaš cilje pri dvigovanju uteži?
Cilje si postavim na vsakem treningu. Že to, da naredim odličen trening, je izpolnjen cilj, ki me razveseljuje. Potem je tu še cilj glede teže, kako veliko bom dvignila in stisnila pri ponovitvah. To je tudi pokazatelj tega, da sem dobro opravila trening in tako vem, da se bo to poznalo tudi pri napredku in tekmi. Moram pa vseeno paziti, da nisem preveč samokritična in me to ne potre. Treniram od avgusta in vesela sem napredka, ki sem ga imela do sedaj.
Ali se poleg treningov na dvigovanje uteži pripravljaš tudi kako drugače?
Vsako jutro naredim krajši razteg in trideset sklec. Večinoma je to vse, saj me čaka še šola in nato trening. Za pripravljanje na dvigovanje uteži so z mano tudi posnetki dvigovalk uteži, Jasmine Stevens in nekatere italijanske dvigovalke uteži. To me vedno spremlja in če nisem v telovadnici, sem vsaj tako pri športu.
Kako je videti trening dvigovalke uteži?
Na treninge, ki trajajo približno dve uri, hodim v popoldanskem času. Ogrevanje na veslačih in kolesu. Sledi aktivno in dinamično raztezanje, nato pa sledi ogrevanje s palico. Treningi so variabilni, ker so različne veščine, v katerih tekmuješ. Dnevno se tako treningi spreminjajo. Tudi same vaje so različne, kjer vključuješ motoriko, hitrost in moč. Prav to je dokaz, da dvigovanje uteži sploh ni tako statičen šport in kaže na raven poznavanja samega sebe. Vse je odvisno prav od tega, saj že najmanjša sprememba lahko pomeni hudo napako. Trening je nato v osnovi razdeljen na tehniko, moč in vaje za moč.
Kaj je tisto, česar se najraje spomniš v svoji dosedanji karieri dvigovanja uteži?
Najraje se spomnim svoje prve tekme. Takrat sem trenirala tri mesece. Zjutraj smo prišli na tekmo in nismo imeli pojma, kako bo vse skupaj videti. Trener Martin mi je samo rekel: »saj bo, saj bo.« Ko sem prišla na tistih 3×3 metre, da bom dvignila utež, sem prvi dvig opravila in potem so me vprašali, kaj bo naslednja teža. Povedala sem, da naj bo dva in pol na vsaki strani, namesto, da bi rekla petintrideset in so se vsi začeli smejati. Še nerodno mi ni bilo, saj nisem vedela, kako naj bi pravilno povedala. Bilo mi je smešno in zdaj je to postala dobra šola za naprej. To je eden boljših dogodkov. Nekoč sem zamujala na trening in ko sem končno prišla, sem se lahko samo smejala, saj so me kar dvakrat vrgli iz avtobusa in treninga nisem začela še nekaj časa.
Kdo je tvoj vzornik v tem športu?
To je zagotovo Maltežanka Jasmine Stevens, ki je nastopila na zadnjih olimpijskih igrah v Tokiu. Najbolj mi je pritegnila pozornost s tem, da kaže, kako je lahko dvigovalka uteži tudi ženstvena in gre brez težav s prijateljicami na pijačo. Vseeno pa je predana športu in je tako postala prva Maltežanka, ki je nastopila na olimpijskih igrah kot dvigovalka uteži.
Česa se najbolj veseliš v prihodnosti tega športa in katere cilje si najbolj želiš preseči?
Najbolj se veselim, da bi lahko prišla na tekmo in dvignila svoj maksimum in dobila občutek moči v sebi. Ne le fizične, ampak tiste, da zmoreš in moč ponosa. Vsekakor si želim, da bi prišla na olimpijske igre in za to bom vedno delala.
Urednik portala Student.si
