Eva Tancer je strastna plesalka in učiteljica plesa, ki svoje znanje in izkušnje deli naprej. S soplesalko in prijateljico Romano Fičur sta pred leti odprli svoj plesni studio Impress. Vaje potekajo na obali, in sicer v Luciji, z učenkami pa vsako leto pripravita tudi zaključno predstavo. Eva je plesalka že 20 let in svojo ljubezen do ustvarjanja, improvizacije in nastopanja na odru z veseljem deli z drugimi. V pogovoru nam je zaupala, kako je začela s plesom in kaj je potrebno, da svoj hobi spremeniš v del svoje kariere.
Kako se je začela tvoja plesna kariera, plešeš že od malih nog?
Moja plesna kariera se je začela, ko sem bila stara komaj štiri leta. Mama me je vpisala v takrat edino baletno skupino v občini Piran, v plesno skupino Metulj. Pri Metulju sem plesala vse do osemnajstega leta. Ker sem v štirinajstih letih osvojila osnove klasičnega baleta in ker me je preganjala želja po poskusu novega stila plesa, sem se novembra leta 2012 priključila plesnemu studiu KUD Erato v Izoli, v katerem plešem še danes.
Mislim, da sem ples vzljubila že ko sem bila stara štiri leta, čeprav se tega ne spomnim, in sem takoj vedela, da si to želim početi celo življenje. Sčasoma so me začele zanimati tudi druge stvari, zato sem se odločila, da bo ples le del mojega prostega časa. V dvaindvajsetih letih moje plesne »kariere« sem se poleg rednih vaj udeležila tudi kar nekaj plesnih seminarjev, nastopov in tekmovanj. Čudovito je videti različne zvrsti plesa, se učiti od vrhunskih plesalcev in vsakič znova spoznati, česa je telo sposobno.
Kje si dobila idejo za ustanovitev svoje plesne šole?
Že od malega sem veliko sama ustvarjala in oboževala sem improvizacijo. Največji izziv je bil, ko je učiteljica rekla: »no, zdaj pa sestavite kaj sami«. Mislim, da je prvotna ideja ustanovitve svoje plesne šole izhajala iz želje po nečem svežem in novem, po nečem, kar na obali še nismo videli. Poleg tega je bila pomembna tudi želja, da lahko otrokom ponudim svoje znanje in ga iz dneva v dan širim in jim s tem včasih polepšam dan.
Nam lahko zaupaš, kaj vse je potrebno urediti, preden sploh začneš z izvajanjem tečajev?
Mislim, da si moraš najprej urediti svoj prosti čas. Nato moraš najti prostor, v katerem lahko izvajaš vaje in oddati prošnjo na občino za ustanovitev plesnega društva.
Kako si prišla do prvih vpisanih otrok?
Skupina je prvo leto štela samo sedem plesalk. Predvsem so bili to znanci, ki sva jih z Romano poznali že iz plesne skupine Metulj.
Kateri plesi so pri otrocih najbolj priljubljeni?
Mislim, da je različno od razpoloženja. Najmlajša skupina (od 5 do 9 let) ima rada živahno in predvsem popularno glasbo in posledično bolj živahen ples. Zanimivo pa je to, da ko jim pokažeš nekaj živahnega in prehitrega, to ni v redu, ker pravijo, da je pretežko in bi radi nekaj bolj umirjenega. Ker zelo podpiram, da otroci improvizirajo in sami raziskujejo prostor, telo in domišljijo, jim je zelo všeč, ko zapustim dvorano za 10 minut, da lahko sami ustvarjajo svojo koreografijo na katerokoli glasbo.
Kateri je bil tvoj najljubši trenutek, odkar si postala učiteljica plesa? Je bil kak tak res srečen trenutek, ki ti je dal še večji zagon za naprej?
Že od prvega dneva z Romano želiva vzpostaviti enakovreden odnos v skupinah. Veliko delava na tem, da se skupina med seboj zelo dobro pozna, spoštuje in res deluje kot eno. Mislim, da je najsrečnejši trenutek po celovečerni predstavi, ko se lahko vsi skupaj objamemo in rečemo: »uspelo nam je«. Takrat res začutiš, kako zelo pomembno je, da si v skupini povezan.
Se že pozna razlika v primerjavi s prvim letom obratovanja, v smislu, da imaš sedaj več tečajnih skupin in več otrok?
V treh letih se je kar nekaj spremenilo. Prvo leto sva imeli le sedem plesalk, letos pa imava že tri polne skupine. Starost plesalcev se je sicer med leti malo spremenila. Lani sva imeli tri skupine, najmlajše (od 6 do 9 let), srednje (od 11-15 let) in starejše (od 15 do 24 let). Letos pa se je struktura starejše skupine malo spremenila, ker so punce odšle študirat in sva termin vaj namenili plesu za ženske. Letos imava skupaj 23 plesalk.
Kako usklajuješ študij, delo in ples? Je naporno?
Ja, na trenutke je res naporno. Usklajujem samo tako, da imam zelo dobro organiziran teden. Malo težje je, ko se pripravljamo na zaključno predstavo, saj organizacija vzame še dodaten čas in energijo.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Prvi cilj je zaključiti študij, saj bom tako lažje usklajevala samo delo in ples (ki v bistvu je delo). Trenutno vaje potekajo v treh različnih prostorih na treh različnih lokacijah in mislim, da je načrt za prihodnost najti eno plesno dvorano, ki bo na voljo za vse termine.
Želiš bralcem kaj sporočiti, če tudi sami razmišljajo o tem, da iz svojih hobijev naredijo nekaj bolj praktičnega?
Pomembno je, da energijo in čas v življenju »zapravimo« za nekaj, kar nas osrečuje in sprošča.
Urednica revije Študent
