Martina Zerjal, tržaška pevka in slovenska zamejka iz Trsta, je svojo strast do glasbe odkrila že kot otrok. Prepevala je v različnih glasbenih skupinah, z njimi izvajala mednarodno uspešne priredbe in se udeleževala tekmovanj. Med drugim je nastopila tudi v legendarni Areni v Veroni. Že lani je slavila na 44. Festivalu tržaške popevke, letos pa vzbudila veliko pozornosti s svojim nastopom na 43. ediciji festivala Melodije morja in sonca.
Tam se je predstavila z močno in čustveno balado »Amarsi o no« in domov odnesla nagrado Danila Kocjančiča za najbolj obetavno izvajalko. Še pomembnejše pa je s sporočilom pesmi opozorila na problematiko nasilja nad ženskami. Temo, ki je v današnji družbi še vedno prevečkrat tabuizirana in spregledana. Z mlado pevko smo se pogovarjali tik pred izidom video podobe njenega novega singla, ki je izšel v začetku avgusta.
Kdo je Martina v treh besedah?
Pevka, športnica in navadno dekle, ki uživa v družbi, dobri jedači in sladkem vinu.
Poletje se počasi poslavlja, kaj vas je v njem najbolj navdihovalo?
Po festivalu Melodije morja in sonca sem si vzela nekaj časa za počitek. Festival je bil krasna izkušnja, ampak tudi utrudljiva. Bila sem na počitnicah v Albaniji, potem pa še malo doma v »relaxu«. Seveda pa tudi v tem času nisem zanemarjala glasbe. Zelo rada imam sonce, morje, vse, kar pride zraven poletja!
Kdaj se je začela vaša ljubezen do glasbe, imate kakšne vzornike?
Že kot otrok sem rada nastopala doma 😊. Prižgala sem radio, se pripravila s svojim »domačim mikrofonom«, ki sem ga ustvarila s papirja in aluminija (je, še zdaj ga imam doma), in evo, začel se je moj »show«! Starši so zelo hitro opazili mojo strast in ljubezen do glasbe ter me vpisali v šolo solo petja. Takrat se je začela moja glasbena pot. Moji vzorniki so Alexia, Christina Aguilera, Aerosmith, Bon Jovi, Alicia Keys …
Že kot deklica ste začeli peti v mednarodno odmevnih skupinah, s katerimi ste gostovali po Evropi. Kakšni so vaši spomini na glasbene začetke?
Prve resne izkušnje sem doživela pri osemnajstih letih s producentko in učiteljico petja Cheryl Porter, ki me je izbrala v skupino Dynamo. Doživeli smo marsikaj, nastopila sem tudi v Areni v Veroni. Bilo je res nepozabno in na ta čas me vežejo zelo lepi spomini. Svojo prvo skupino sem ustanovila pri devetnajstih letih. Vsi glasbeniki so bili starejši od mene in od njih sem se res veliko naučila. Začela sem sodelovati tudi z različnimi producenti »dance glasbe«. Objavila sem tudi nekaj »dance pesmi«, ki sem jih sama ustvarila v angleščini. Te so bile moje prve izkušnje v avtorski glasbi.
Trenutno sodelujem v različnih skupinah. Imam akustični trio in duo One Shot, sodelujem z izrednim kitaristom Amirjem Karalicem in drugimi glasbeniki. V zadnjih petih letih sem se osredotočila tudi na pisanje avtorskih pesmi. Pri tem sodelujem s Cristiano D’aurio, pisateljico iz Puglie, s katero sem stalno v stiku. Vse te izkušnje in poznanstva so me pripeljali k temu, da sem pred nekaj meseci na »jam sessionu« v Piranu spoznala izrednega bobnarja Davida Morgana. Začela sva z odličnim sodelovanjem in skupaj nastopila tudi na odru Melodij morja in sonca.
Kako so vas oblikovala vsa sodelovanja?
Na svoji poti sem bila srečna, hkrati pa je bilo veliko tudi razočaranj. Pred nekaj leti sem pomislila, da bi z glasbo celo prekinila … Slabi trenutki te najprej »vržejo dol«, potem pa okrepijo in postavijo v kožo, da zares razumeš, kaj ti je pomembno. Tudi Adi Smolar v svoji pesmi pravi: »Je treba delat, če hočes kaj postat, če češ karkoli znat….« 😊 Gremo naprej!
Zelo odmevna je bila vaša zmaga na tekmovanju Premio Casa della Musica v Cervignanu. Zakaj ravno izbira pesmi Crazy in kakšna je bila vaša izkušnja s sodelovanjem na tem odmevnem tekmovanju?
Gnarls Barklez mi je kot izvajalec zelo všeč in sem v pesmi Crazy dobila pravi »feeling« in prostor za svoj glas. Skladbo lahko res veliko spremeniš … Zelo se zabavam, ko jo lahko odpojem vsakič na drugačen način. S kitaristi stalno spreminjamo »mood«, s katerim jo bomo zaigrali. Izkušnja Premio Casa della Musica je bila pomembna, ker sem z zmago dobila priložnost sodelovanja z mojstrskim glasbenikom in producentom Andreo Rigonatom. Pela sem v studiu zelo znane italijanske pevke Elise. To je bila zares lepa izkušnja.
Kdaj ste začutili, da je dovolj priredb in je čas za avtorsko glasbo?
To potrebo sem začutila zlasti po izkušnji s tekmovanjem Premio Casa della Musica. Tudi po zaslugi Rigonata, ki me je zelo pohvalil in hkrati spodbudil k pisanju svojih pesmi. »Cover pesmi« preprosto niso bile več dovolj.
Kakšna je vaša izkušnja s sodelovanjem na letošnjih Melodijah morja in sonca? Ste bili zadovoljni z nastopom in izvedbo?
Na festivalu sem se res zabavala. Izkušnjo bi stokrat ponovila, organizacija je dobro delovala, imela sem zelo pridne glasbenike, vse je funkcioniralo! Z nastopom sem bila zadovoljna! Bila sem polna energije in mislim, da so to vsi opazili. Komaj sem čakala, da bom lahko stopila na oder. Zame je bila to zelo pomembna izkušnja, saj sem prvič nastopila na velikem odru v Sloveniji.
Kot edini ste zapeli v italijanščini, pesem »Amarsi o no« obravnava aktualno temo vseh oblik nasilja. Povejte nam malo več o njej. Kako je nastala, kaj vse ste želeli z njo sporočiti?
Pesem sem napisala pred dvema letoma s prijateljico Cristiano D’auria. Vsebino sva črpali iz izkušenj in izpovedi svojih prijateljic ter različnih žensk. Hvaležna sem, da sama nimam tovrstne izkušnje, a sem izredno čutna oseba in se z lahkoto vživim v čustva drugih, tako da sem se v tekst in nato tudi v izvedbo vsekakor poglobila. S pesmijo »Amarsi o no« opozarjam na problematiko nasilja nad ženskami ter rada bi spodbudila vse, ki so prizadete zaradi tega problema, da prepoznajo svojo vrednost in da si zaslužijo ljubezen, ki ne boli. Ljubezen in nasilje nimata nič skupnega.
Kaj vam pomeni nagrada Danila Kocjančiča, ki ste jo prejeli?
Nagrada mi veliko pomeni, tudi ker je festival prvič nagradil dva izvajalca, ne samo enega. Kakovost pesmi je bila visoka in lahko bi rekli, da smo žirijo spravili kar malo v krizo! 😊 Tudi osebno mi nagrada zelo veliko pomeni, saj je šlo za moj prvi večji nastop v Sloveniji. Kot kaže, sem ga zelo dobro opravila. Sedaj pa že planiram za naprej. To je bil lep začetek.
Povedali ste, da vam petje predstavlja potrebo, strast, zabava, način, kako navdušiti sebe in druge. Bi lahko živeli brez glasbe?
Ne, morem ne peti, ne morem ne poslušati pesmi. Glasba mi daje neko navdušenje, neke »goosebumps«, ki mi jih druge stvari ne dajejo. Ne morem si predstavljati življenja brez glasu. Pred leti sem štiri mesece živela na Tajskem, bila sem na izmenjavi, in nisem imela kje peti … Bilo je zelo mučno. Brez glasbe in svojega glasu ne morem. Mislim, da je zame moj glas najdragocenejša stvar na svetu. Nekaj dni nazaj sem si ogledala dokumentarec ene najboljših pevk na svetu, to je Celine Dion. Jokala sem. Samo že ob misli, da bi izgubila glas, se tako slabo počutim, da ne morem niti razložiti.
Kdaj najraje ustvarjate, imate kakšne rituale? Kakšen je vpliv domačega okolja, bi bilo vaše ustvarjanje drugačno v nekem drugem okolju?
Ustvarjanje je zame povezano samo z dobrim počutjem in inspiracijo. Ne, v drugem okolju ne bi bilo drugačno. Imam svoj studio doma, tako da se tja zapiram, ko začutim, da je pravi čas za ustvarjanje.
Kaj vam predstavlja navdih pri ustvarjanju?
Filmi, pesmi drugih, osebno počutje, moje izkušnje, pa tudi izkušnje prijateljev …
Kakšni so načrti za prihodnost, vaši naslednji projekti?
10. avgusta je komaj izšel singel »Amarsi o no«. V načrtih je gotovo nov singel, ki bo kmalu pripravljen, in verjetno tudi slovenska verzija izdanega singla »Amarsi o no«.
Novinar
