Tokrat smo se pogovarjali s Kristino Petrović, kajakašico, srbsko reprezentantko, sedaj članico Kajak kluba Soške elektrarne in bronasto svetovno prvakinjo iz leta 2016 v kanu dvojcu. Aja, pa še magisterij dela! Neverjetno navdihujoča zgodba o vztrajanju in sledenju svojim sanjam, četudi to pomeni marsikaj novega, celo tujega. Z nekaj balkanske trme in vztrajnosti je Kristina lahko pravi navdih za vse nas, sploh takrat ko se morda zdi, da je pretežko. Preberi si, kako izgleda življenje profesionalne športnice, ki je v svojem delu našla tudi svoje poslanstvo.
Predstavi se in nam povej o svoji zgodbi.
Sem Kristina Petrović, študentka magistrskega študija na Fakulteti za šport v Ljubljani in članica kajakaške reprezentance Srbije v slalomu na divjih vodah.
Kako to, da si se odločila preseliti v Slovenijo?
Kot športnica se že 19 let soočam z vsem kar kajak slalom prinaša, so dobre in slabe stvari. Leto 2016 je nekako bilo zame prelomnica. Na Svetovnem prvenstvu v spustu sem s kolegico dosegla zgodovinski rezultat za Srbijo, saj sva osvojili bronasto kolajno v kanu dvojcu. To mi je dalo zagon in motivacijo, da sem se lahko odločila, da bom sledila svojim sanjam. Vedela sem, da je pot do Olimpijskih iger v Tokiu leta 2020 dolga, ampak je bilo tudi jasno, da moram zamenjati okolje in pogoje za trening, da bi lahko čimbolj napredovala in zmogla prebroditi vse, kar me na tej poti čaka.
Kaj je največja prednost profesionalnega športa in kaj največja pomanjkljivost?
Uh to težko rečem, ker stvari, ki se včasih zdijo kot pomanjkljivosti, so točno tiste, ki jih rabim za napredek. Lahko bi rekla, da je največja prednost športa to, da lahko počnem točno to kar imam najraje in da v tem neizmerno uživam. Ko to enkrat dosežeš, postanejo pomanjkljivosti samo stopničke, ki te utrdijo in te motivirajo, da si vsak dan boljši in da zmoreš še več.
Kateri so tvoji največji športni uspehi in na katerega si najbolj ponosna?
Najbolj sem ponosna na svojo kolajno s Svetovnega prvenstva in me veseli, da nama je kot močnima dekletoma uspelo priti do tega. Imamo zelo močno ekipo mirnih vod, vendar ogromno punc v Srbiji misli, da so določene stvari rezervirane za fante. Glede na to, da sem edina punca v naši državi, ki trenira slalom, upam, da bom enkrat dober primer in da nas bo še več. To me motivira, da lahko grem tudi skozi vse slabe strani profesionalnega športa.
Kdo te je na poti najbolj podpiral in ti bil največja motivacija?
Družina in prijatelji. To je bila leta in leta moja edina oporna točka, še vedno je. Trenerjev na tem nivoju v Srbiji nimamo, tudi financ je v klubih zelo malo, tako da sem opremo dobivala ponavadi za rojstni dan in Božička od družine :). Dokler nisem uspela priti do tega, da si zdaj sama zagotavljam vse, kar potrebujem za treniranje in sodelujem s trenerjem v Kajak klubu Soške elektrarne, kjer tudi delam. Kar se pa motivacije tiče lahko rečem, da imam že dolgo neko notranjo motivacijo početi stvari, ki jih nihče drugi ni. Zdaj vidim, da taki uspehi pridejo, če si potrpežljiv, delaš in se ne ustaviš dokler ne dosežeš svojega cilja. Mislim, da mi je to trmo nekako podal oče, spomnim se da je vedno mogel vztrajati v vsem, česar se je spomnil, tudi če je samo on videl pot po kateri je hodil. Ponavadi je imel prav. 😉 Kar pa se tiče celotnega koraka in preselitve v Slovenijo, mi je in mi še vedno, poleg družine, pomaga direktor Kajakaške zveze Slovenije, Andrej Jelenc. Brez njega mislim, da bi vse to bilo nemogoče.
Ali rada treniraš mlajše selekcije? Kaj imaš najraje?
To je najlažje vprašanje do sedaj! JA. Mislim da sem bila stara 12 let, ko sem povedala staršem, da bom končala gimnazijo in Fakulteto za šport in da bom trenerka. Pravijo, da če počneš to kar imaš najraje, se ne počutiš kot da greš vsak dan v službo. In v mojem primeru lahko samo rečem, da je to res. Seveda je veliko ovir katerih ne pričakuješ in glede na to, da je naš šport tak, da smo nenehno v naravi in na reki, zna včasih biti stresno pri zagotavljanju varnosti. Ampak na koncu dneva, ko lahko s svojimi tekmovalci podelim njihove vsakdanje zmage, jih učim novih stvari, gledam kako napredujejo, se razvijajo in rastejo, je neprecenljivo. Trenutno delam z mlajšimi selekcijami Kajak kluba Soške elektrarne v Solkanu in najraje imam v bistvu vse. 😀 Poleg tega da uživam v tem, da jim vsak dan lahko podam znanja iz kajakaških veščin, se veliko učim od njih. Vsak dan me presenetijo in prinesejo nekaj novega v moje življenje, tako da lahko rečem, da vsi skupaj zmagujemo.
Kako usklajuješ vse obveznosti?
Zanimivo vprašanje, ampak odgovora žal nimam, ker niti sama ne vem. Mislim, da se nekako trudim da je vse zbalansirano in potem gredo stvari počasi naprej. Najbolj pomembno mi je, da lahko izvedem vse svoje treninge in da za svoje tekmovalce zasnujem in izvedem kvaliteten program. Ko je za to poskrbljeno dodam še ostale stvari, ki jih imam/želim narediti. Dolgoročne plane sicer imam, ampak to je tudi to. Vse ostalo je ena velika improvizacija in prilagajanje na stvari, ki nam jih vsakdan prinese. Ko imam preveč vsega kakšen dan preživim v Bovcu, v naravi na Soči s prijatelji. Po tem vse spet dobi svoj smisel. 😉
Kako si se naučila slovensko in ali je bilo težko?
V bistvu niti ne! Je res, da sem bila v prvem semestru na fakulteti brez besed, ker se mi je zdelo, da me družba ne bo najbolj sprejela, če bom govorila v srbščini. Lahko pa rečem, da imajo ogromno zaslugo za mojo slovenščino moji sošolci in ljudje, brez katerih sploh nebi bilo možno preživeti prvega leta v Sloveniji. V bistvu smo bili ena velika družina in se medsebojno podpirali. Prav zaradi tega me ni bilo več sram, ko sem na začetku delala ogromno napak, saj smo se jim skupaj smejali. Po tem sem začela delati kot trener in mi je bilo kristalno jasno, da avtoritete s svojimi tekmovalci ne morem vzpostavljati v nobenem drugem kot maternem jeziku. Dobila sem idejo in smo se zmenili, da jih jaz naučim veslati, v zameno za to pa me oni naučijo pravilno slovensko. Lahko rečem, da smo vsi skupaj potrebovali en mesec, da smo prišli do svojih ciljev, ker sem vsak dan dobivala nove definicije in pravila. Ampak v pol leta sem lahko brez problemov govorila. No, za dvojino je bilo potrebno seveda malo več, ampak tudi to smo skupaj naštudirali! 🙂
Ti je tukaj všeč?
Seveda! Bilo se je sicer težko navaditi na drugačno mentaliteto in preživeti komentarje ljudi, ki so mnenja, da smo Balkanci nesprejemljivi za Evropsko družbo. Po drugi strani me veseli, da se je njihovo mnenje spremenilo, ko so me spoznali – vsaj v mojem primeru. Sem se tudi ogromno naučila in z veseljem sprejela veliko dobrih navad in tradicij slovenske družbe. Zelo mi je všeč tukaj. Ali pa če lahko uporabim stavek, za katerega so me naučili, da ga morem uporabiti kot odgovor na vprašanje »Kako je?« – Odlično in se še izboljšuje!
Novinarka in urednica revije Dijak 2019
