Katja Jezeršek od novembra 2019 dela z mladoletniki brez spremstva oz. prosilci za azil in begunci v dijaškem domu v Postojni. Kako poteka njeno delo? S kakšnimi ovirami se srečuje? S Katjo smo se pogovarjali v spodnjem intervjuju. Katja, hvala za pogovor!
Katja, zadnje leto delaš kot strokovna delavka na projektu namestitve mladoletnikov brez spremstva. Kako poteka tvoje delo?
Z mladoletnimi prosilci za azil in begunci oziroma bolj natančno z mladoletniki brez spremstva, saj gre za mladoletnike, ki so v Slovenijo prišli brez spremstva staršev oziroma drugih odraslih oseb, delam od novembra lani (2019). Mladoletniki so nastanjeni v dijaškem domu Srednje gozdarske in lesarske šole v Postojni, kjer zdaj že četrto leto poteka projekt njihove namestitve in oskrbe. S sodelavci skrbimo za to, da življenje v tej pisani skupnosti za mladoletnike poteka kar se da polno in kvalitetno na vseh ravneh ob upoštevanju pravil in reda institucije, v kateri bivajo. Zagotavljamo jim osnovno oskrbo z oblačili, obutvijo, higienskimi pripomočki, v kuhinji SGLŠ poskrbijo za prehrano med tednom, mi pa skupaj z mladoletniki pripravljamo obroke med vikendi. Na psihosocialni ravni pa naše delo vključuje pomoč pri integraciji v novo družbo, pomoč pri šolskem delu, spodbujanje mladoletnikov v aktivno preživljanje prostega časa skozi šport in različne delavnice, ki jih pripravljamo. Zanje organiziramo tudi izlete in ekskurzije, da spoznavajo državo, v kateri zdaj bivajo.
Naše delo obsega tudi stike z zakonitimi zastopniki in skrbniki, ki so dodeljeni mladoletnikom, ko ti v Sloveniji zaprosijo za azil. Med nami poteka nenehna komunikacija v zvezi z njihovimi varovanci; glede šole, morebitnih zdravstvenih težav in podobno. Delo je tako kar pestro in raznoliko.
S kakšnimi izzivi se soočaš med tvojim delom? A je poleg jezikovne in kulturne bariere še kakšna ovira, ki jo s težavo skupaj premagujete?
Jezikovna bariera zagotovo obstaja. Večina mladoletnikov sicer govori vsaj malo angleščine, kar ob izdatni uporabi telesne govorice zadostuje za osnovno komunikacijo. Ampak ko pride do izražanja kompleksnejših idej, opisovanja čustev, detajlov, itd. se res pokaže, kako pomembno je obvladati skupni jezik. Težave velikokrat izvirajo iz nesporazumov, ki nastanejo, ko pride do šuma v komunikaciji zaradi različnega jezika in različnega kulturnega okolja, iz katerih sta sogovornika, dostikrat je vzrok v nekem detajlu. Ko pride do resnejših nesporazumov, pokličemo tolmače. Ti so vedno zraven tudi, ko v naš dom sprejemamo novega mladoletnika, zakonit zastopnik pa tolmača pokliče, če ga potrebuje pri komunikaciji z mladoletnikom, pri zdravniku ipd. Težava je, ker v Sloveniji ni veliko tolmačev za jezike, katere govorijo mladoletniki, ki so nastanjeni pri nas: arabščina, paštu, farsi in urdu jezik; poleg tega so ti tolmači precej obremenjeni. Tudi zato toliko poudarjamo, kako pomembno je, da se mladoletniki čim prej naučijo slovenščine. Takoj, ko pridejo k nam, se vpišejo v 400 urno opismenjevanje iz slovenskega jezika, ki poteka vsakodnevno. Mladoletniki, ki so motivirani, se slovenščine hitro učijo, imajo tudi zelo lepo izgovorjavo. Večina izmed mladoletnikov, ki pridejo k nam, sicer govori več jezikov, bodisi ker prihajajo iz etnično in jezikovno pestrih držav ali pa so se jezikov naučili na poti.
Naslednji izziv, s katerim se soočamo vsi, ki delamo z mladimi, je, kako mlade navajati na zdravo in zmerno uporabo elektronskih medijev, spleta. Spletna komunikacijska orodja so za naše mladoletnike glavni vir komunikacije z družino in prijatelji in jih že zato veliko uporabljajo. Ker pa je brezciljno brskanje po internetu in pasivno spremljanje objav na družbenih omrežjih enostaven način preganjanja dolgčasa, marsikoga zelo potegne vase. Sploh, ko se mlada oseba znajde v okolju, kjer še nima razvite socialne mreže in še ne zna jezika, je toliko bolj privlačno »zatekanje« v svet, ki ga ponuja splet. Mi se trudimo ponujati alternative in spodbujati naše mlade, da so aktivni v realnem svetu.
Izziv je tudi postavljanje meja, pravil in okvirjev. Kot tipični najstniki želijo preizkušati meje, jih širiti, se o njih pogajati, uporabljajo različne strategije, kako jih zaobiti, prilagoditi pa kako se izogniti delovnim obveznostim ipd. Naša naloga pa je, da okvirje držimo, ter da jih vzgajamo v odgovornosti in pripravljamo na samostojnost. Kako biti hkrati nepopustljiv, neomajen in trden ter spoštljiv, odprt, ljubezniv… na tem področju se veliko učim.
Kaj te je navdušilo za delo z mladimi begunci? Omenjaš, da smo morda tudi mi potomci beguncev. Morda črpaš navdih za to delo iz osebne izkušnje oziroma iz izkušnje nekoga, ki ti je blizu?
Da, res je. Begunska tematika je neposredno vstopila v moje življenje, ko so se leta 2016 začeli bolj številčni prihodi beguncev iz Sirije, Afganistana in Iraka v Evropo in se je v medijih začelo veliko (apokaliptično) govoriti. Medijsko poročanje se je zelo razlikovalo od tega, kar so poročali aktivisti in prostovoljci, ki so delovali na mejah. To me je najbolj spodbudilo, da sem začela iskat način, kako videti na lastne oči, kaj se dogaja. V tistem letu sem tako obiskala nekaj taborišč v Grčiji in Srbiji, prostovoljlila sem v sprejemnih in nastanitvenih centrih na Šentilju in Dobovi. V vseh teh krajih sem se srečevala na eni strani z ljudmi (migranti in domačini), njihovimi osebnimi zgodbami in težavami ter na drugi strani s hladnostjo, oddaljenostjo, avtomatiziranostjo, s katero so evropski državni aparati poskušali prebaviti in urejati gibanje ljudi.
osebni arhiv Katje Jezeršek
Tam sem doživela mnogo intenzivnih srečanj s popolnimi tujci – ne samo z migranti, tudi s policaji, humanitarnimi delavci in domačini… Videla sem, kako si delimo podobne sanje, strahove in želje. Kako si vsi želimo spoštovanja, varnosti, preskrbljenosti, lepe prihodnosti. Kako smo vsi enako krvavi pod kožo. Pogosto smo se znašli v situacijah, kjer je ogromno migrantov lačnih, žejnih, premraženih celo noč čakalo zunaj na sprejem v center, pa nismo imeli niti vode za vse. Ko je odgovornost za vzdrževanje reda in miru tisočglave množice slonelo na ramah nekaj policistov, ki z množico niso govorili nobenega skupnega jezika. Frustrirajoče situacije za vse. Takrat sem pomislila, kako smo vsi vpleteni na nek način žrtve lastne nemoči v situaciji, ki nas presega. Čeprav so se nekateri med nami, podžgani od strahu in predsodkov, morda prepričevali, da smo na različnih bregovih, smo bili v resnici vsi mali ljudje, lahko da beli in črni, ampak vsi kmetje na šahovnici. Tam, na mejah, ni bilo kraljev in kraljic. Verjamem, da smo se čisto vsi spraševali ista vprašanja; zakaj se je to zgodilo? Kako se bodo naša življenja spremenila? Te izkušnje so bile zame zelo dragocene.
Sem se pa z migracijo srečala tudi preko zgodb mojega dedka, ki je bil med drugo svetovno vojno z družino izgnan v Nemčijo. Večkrat mi je pripovedoval, kako so tam živeli in kako različno so jih sprejeli domačini; eni so jih na primer preganjali z njiv, ko so po njih iskali posamične bilke klasja, ki so ostale po žetvi, da bi potem mama na kavni mlinček zmlela žito za majhen kruhek. Nekateri drugi pa so razumeli njihovo stisko in jim poskušali pomagati po svojih močeh. Na primer prodajalka v mesnici, ki je mami vedno dala najbolj masten kos mesa, ker je videla, kako podhranjeni so otroci. Nekaj, kar se v dobi obilja zdi banalna malenkost, takrat pa je lahko odločalo med življenjem in smrtjo. Vse te zgodbe so bile del mojega otroškega sveta in so ob mojih srečanjih z begunci, ki so prihajali v Slovenijo, ponovno oživele. Dale so mi upanje, da Slovenci imamo kapaciteto, ravno na podlagi izkušenj preteklih generacij, za trezno in sočutno ravnanje s tistimi, ki se zatekajo v našo državo, oziroma jo prečkajo.
V Sloveniji je še vedno veliko nestrpnosti. Pa če pustimo politiko aktualne vlade na stran, kakšno je po tvojem mnenju stanje v državi? Ali ljudje z leti postajamo bolj strpni ali se nestrpnost zgolj stopnjuje?
Ne bi rekla, da se nestrpnost z leti povečuje ali zmanjšuje. Mislim, da gre bolj za obdobja povečane nestrpnosti, ki nastopi ob težki ekonomski situaciji, ob intenzivnejših srečanjih med različnimi kulturami, ob intenzivnem in napihnjenem medijskem poročanju in ob pomanjkanju znanja in izkušenj o nečem, s čimer se moramo soočiti… Vse to se je v preteklih letih v Sloveniji, kot tudi marsikje drugje, sestavilo skupaj. Ampak s pametnim ozaveščanjem in izobraževanjem domačinov ter integracijo prišlekov v naše okolje, lahko kot družba samo zrastemo, se obogatimo in okrepimo.
Slovenci imamo zelo pestro zgodovino kar se migracij tiče. Od množičnih selitev zaradi vojn, do ekonomskih migracij (v Ameriko, Avstralijo). Hkrati je naše ozemlje zelo tranzitno. Čez njega so hodila mnoga ljudstva, smo na stičišču slovanskega, romanskega in germanskega sveta. Da imamo glede na prehodnost območja, na katerem smo, svoj jezik in državo, je velik dosežek.
Mislim, da večina nestrpnosti do migrantov v Sloveniji izvira iz strahu, da bo pod njihovim vplivom slovenska kultura izginila. Ampak preoblikovanje slovenske kulture se dogaja vsak trenutek in to pod vplivi od vsepovsod. Veliko močnejši so tisti vplivi, ki jih z veseljem sprejemamo; pomislimo na mednarodne trgovske verige, McDonalds, Facebook … Veliko več vplivov sprejmemo z zahoda, kot z vzhoda, veliko več iz tako imenovanih razvitih kapitalističnih držav.
Je pa dejstvo, ki se ga včasih ne zavedamo, da nobena kultura ni fiksna in zamrznjena v času. Kulture se in se bodo vedno oplajale ena z drugo, tudi ločitve med njimi niso jasne in ne sovpadajo z nacionalnimi mejami. Kultura je živa takrat, ko je v gibanju, v nenehnem spreminjanju, tako kot jezik. Tudi ljudje, ki sedaj prihajajo v državo ali jo prečkajo, bodo tu gotovo pustili en delček sebe. Nekaj tega bo prišlo v kulturo, tako kot so prišli čevapčiči, tako kot je prišla kava, ali pa vinogradništvo, ki so ga dolga stoletja nazaj na to področje prinesli Rimljani. Vse te prvine so in bodo še naprej prihajale noter, ampak mi jih bomo udomačili in prilagodili na svoj, izviren način.
Strah in nestrpnost do ljudi, ki se selijo v iskanju boljšega življenja, sta odveč in konec koncev tudi krivična. Če že, bi lahko bili nestrpni do mednarodnih akterjev, politik posameznih vlad, unij ali korporacij, ki si zaradi svojih interesov prizadevajo za ohranjanje kaotičnega stanja v afriških in bližnjevzhodnih državah, ki te in one milice zalagajo z orožjem, oziroma si ne prizadevajo dovolj odločno, da bi se stanje v teh državah uredilo. In ki se niso pripravljene pogovarjati in skupaj oblikovati nove, primernejše, varnejše, pravičnejše migrantske politike.
Kakšna je reakcija ljudi, ko izvejo, kaj delaš? Se tudi ti spopadaš z neprimernimi opazkami?
Odziv ljudi je ali zadržan ali pa pozitiven, vse pa zanima več o tem, kaj delamo in o ljudeh, ki prihajajo k nam, saj sami nimajo stika z njimi. Sama neprimernih opazk na račun mojega dela nisem bila nikoli deležna.
Kako poteka postopek integracije mladih beguncev v slovensko družbo? S kakšnimi izzivi se najpogosteje soočajo?
Postopek integracije poteka skozi prej omenjene dejavnosti, ki jih organiziramo, največ pa skozi izkušnje, ki jih mladoletniki pridobivajo vsakodnevno, ko bivajo v našem domu. Že takoj se srečajo z našimi pravili, npr. stroge prepovedi kajenja v zaprtih prostorih in v okolici šole, točnost ipd., na katera nekateri od prej niso navajeni. Srečajo se s slovensko hrano, ki je drugačna od tiste, ki jo poznajo od doma. Večini mladoletnikov je na primer čuden naš pire krompir, saj jim je nerazumljivo, zakaj bi krompir zmešali z mlekom. Izziv je tudi šola. Nekateri v matičnih državah niso nikoli hodili v šolo, nekaterim se je zamerila zaradi fizičnih kazni. Spet drugi pa obiskovanje šole jemljejo zelo slovesno. Učenje jezika je za vse izziv, nekateri se prvič učijo pisanja v latinici, nekaj pa je tudi takih, ki so sploh nepismeni. Takim je najtežje, saj se prvič učijo brati in pisati in to v popolnoma neznanem jeziku. Tudi kasneje, ko že obvladajo slovenščino do te mere, da jo tekoče govorijo, se pri vsakem posameznem šolskem predmetu srečujejo s specifičnimi besedišči, ki so njihovim slovenskim vrstnikom poznana, njim pa so nova. Tako se poleg nove snovi vedno učijo še jezika.
Še en izziv, s katerim se soočajo in je zanje velikega pomena, so odnosi s slovenskimi sovrstniki. Tudi naši mladoletniki veliko uporabljajo družbena omrežja, a ko pride do stikov v živo, so zaradi svojega porekla včasih zavrnjeni. Več se morajo dokazovati, biti bolj pozorni na to, kako se obnašajo, vložiti več truda, da jih družba sprejme.
Velik izziv je odraščati v drugem kulturnem okolju, z negotovo prihodnostjo, stran od domačih. Veliko več notranje motivacije moraš imeti, veliko več samodiscipline, da se naučiš odgovornosti, da narediš šolo, si najdeš delo, svoj prostor v družbi. Sploh na začetku, ko čakajo na razrešitev prošnje za azil, se soočajo z dilemo, koliko energije vložiti v življenje v Sloveniji, v učenje jezika, v tkanje odnosov? Če bo prošnja zavrnjena, bo treba državo zapustiti. Čakanje na razrešitev prošnje lahko traja več mesecev, tudi leto ali več. To čakanje psihično ubija. Kako med tem časom ostati aktiven in upajoč, kako živeti in ne samo čakati, to je morda njihov najtežji izziv.
Kaj se ti zdi, da bi lahko kot družba spremenili v svojem odnosu do migrantov?
Mislim, da bi morali dati priseljencem, pa tudi slovenskim izseljencem več (medijskega) prostora, da sami povejo svoje izkušnje in izzive, s katerimi se soočajo. Morali bi poskrbeti za več priložnosti za medsebojno spoznavanje in pogovor, da bi se lahko bolj spoznali kot ljudje. Potem bi lažje spustili nalepke, ki jih dajemo drug drugemu. Potem bi lahko spoznali, da migracija ni tisto ključno, kar bi neko osebo določalo, še zdaleč pa ne nekaj, zaradi česar bi neko osebo kar avtomatično sprejemali ali zavračali.
Preden sem začela delati z mladoletniki brez spremstva, sem tudi sama imela veliko predstav in neko fiksno idejo o tem, kaj je begunec, kaj je migrant. Skozi vsakodnevno srečevanje s temi mladimi pa so se te predstave počasi razkrojile do te mere, da jih zdaj lahko vidim kot posameznike. So najstniki, s težavami in izzivi, ki jim jih prinaša to življenjsko obdobje osamosvajanja. Zaradi migracije in dogodkov, ki so do migracije pripeljali, imajo dodatne specifične izzive in težave, ampak z njimi se spopadajo na zelo različne načine. Vsak od njih je svoja oseba, s svojo zgodovino, s svojim čustvovanjem, s svojim načinom komunikacije, karakterjem, s svojimi idejami in strategijami, načrti. Tako kot vsak izmed nas. Seveda kulturno okolje iz katerega izhajamo pusti sledi na nas, nas do določene mere določa in oblikuje naš način življenja. Ampak to, ali nekdo raje kosi riž ali krompir in kakšno muziko posluša, v končni fazi nič ne pove o tem, koliko je pripravljen biti proaktiven del družbe, v kateri živi. Na koncu je to slednje tisto, kar je zares pomembno. Kot družba se moramo truditi, da beseda migrant ne postane nalepka za brezimno gmoto ljudi, truditi se moramo, da v tej množici prepoznamo obraze in jim damo priložnost, da se nam pokažejo kot ljudje – posamezniki.
Novinar
