Predsedniške volitve bodo v nedeljo, 23. oktobra. Ker je pomembno, da se tudi mladi odpravijo na volišča in soodločajo o svoji prihodnosti, smo zate vseh sedem predsedniških kandidatov in kandidatk povprašali o temah, ki zadevajo predvsem mlade.
Kandidat za predsednika države Vladimir Prebilič je izredni profesor obramboslovja na Fakulteti za družbene vede, od leta 2010 tudi župan Občine Kočevje. Leta 2021 je prejel priznanje Velika nagrada odličnosti in mojstrstva. Med drugim je član predsedstva Združenja občin Slovenije in podpredsednik skupine socialistov v kongresu Sveta Evrope. Med letoma 2006 in 2008 je bil svetovalec predsednika stranke SD Boruta Pahorja za področje notranjih zadev, nato je dve leti sodeloval z Uradom predsednika države Danila Türka pri proučevanju in dvigu domoljubja med mladimi. Je mož in oče, zbiralec in bralec stripov.
Kandidata za predsednika Slovenije Vladimirja Prebiliča smo povprašali, kaj meni o duševnih stiskah mladih, stanovanjski problematiki in skrbi za okolje. Kaj bi naredil boljše od Pahorja in česa se spominja iz svojih študentskih let?
Začnimo s po eni strani najlažjim, po drugi pa najtežjim vprašanjem – zakaj kandidirate?
Prišel je čas, ko potrebujemo predsednika z drugačnim pogledom oziroma z druge strani, brez povezav s političnimi strankami. Te so namreč v vsem času samostojnosti Slovenije kljub velikim besedam naredile precej manj od obljubljenega. Družbeni konsenz in povezovanje se lahko dosežeta samo z nadstrankarskim pristopom. Ponudba tokratnih predsedniških kandidatov je dovolj povezana s strankarsko in ideološko pripadnostjo. Sam želim volivkam in volivcem ponuditi alternativo.
Dvanajst let sem delal v okolju, kjer smo se osredotočili na vsebino. Presegali smo strankarske in ideološke delitve, izbirali ideje, dobre za vse, ne glede na to, kdo jih predlaga. To je bila edina pot, ki nas je lahko potegnila iz slabše razvitosti občine. Tovrsten način dela želim sedaj prenesti na državno raven. Želim biti glas ljudi, ki niso slišani in govoriti ne le o temah, ki se jih politika morda loteva na napačen način, pač pa tudi o temah, o katerih drugi ne želijo govoriti. Tudi svoj program sem zasnoval na področjih, ki ostajajo pogosto spregledana: podnebne spremembe in trajnosti razvoj, mladi, dostopnost javnih sistemov ter decentralizacija.
Če bom izvoljen, bom v kabinet imenoval svetovalca za mladinska vprašanja; preko tega bo mladinska problematika stalno na politični agendi in bomo »slaba vest« vsakokratni oblasti, ki bi želela obiti obljubljene rešitve za mlade.
Če pogledate zadnjih nekaj let predsednikovanja Boruta Pahorja, kaj bi vi naredili bolje?
Predsednik Pahor je sicer opravljal funkcijo dostojno, brez mednarodnih spodrsljajev in brez konfrontacij. Svoje delo je videl skozi prizmo iskanja najnižjih skupnih imenovalcev, a morda preveč sramežljivo, saj se v nekaterih primerih pričakuje jasna opredelitev do vprašanj – nesprejemljivo ravnanje z STA, nacionalno televizijo. Predsednik se ni postavil v vlogo politične avtoritete, kar bi se lahko, skladno z njegovimi političnimi izkušnjami ter legitimnostjo funkcije predsednika kot neposredno izvoljenega funkcionarja.
Morda bi lahko aktivneje deloval na področju implementacije nekaterih prepotrebnih reform v slovenskem državnem sistemu (zdravstvena reforma, pokojninska reforma, šolska reforma, davčna reforma, reforma trga dela …). Kot vrhovni poveljnik obrambnih sil bi lahko naredil več pri depolitizaciji obrambnega sistema v smislu nenehnega napadanja, manipulacij in zavajanj na področju zagotavljanja tako finančnih virov kot obrambnih sistemov (Slovenska vojska se zaradi pravnega reda ne more in sme oglašati …).
Posledično je funkcija postala predvsem protokolarna, s čimer se je vsaj delno razvrednotil njen pomen. To vidim kot največjo pomanjkljivost predsednika v odhajanju in možnost za nadgradnjo njegovega dela.
Predsednik republike zastopa vse, tudi mlade, ki berejo ta intervju. Kaj menite glede stanovanjske oziroma bivanjske problematike, ki povzroča stisko predvsem mladim in s tem zakasnjuje njihovo osamosvojitev? Kako bi se tega lotili?
Reševanje prvega stanovanjskega vprašanja je reševanje enega ključnih področij, nujnih za razvoj, če ne celo obstanek Slovenije, je namreč eden od vzrokov za beg možganov. Razlog, da to ni visoko na lestvici političnih prioritet, vidim v ne-zavedanju tega problema, saj ima generacija, ki predstavlja odločevalce, to vprašanje rešeno.
Reševanje prvega stanovanjskega vprašanja je zelo pomembno, da se izognemo izkoriščanju, da mladim vrnemo upanje v reševanje njihovih problemov in jim omogočimo še večjo ustvarjalnost, ki je pogojena prav z dejstvom, da imaš tovrsten problem rešen.
Ena od oblik pomoči je posebna finančna shema, ki bi razbremenila pritisk na cene in večanje t. i. nepremičninskega balona.
Imamo pa tudi veliko praznih stanovanj, ki bi jih lahko ponudili v najem študentom ali mladim – lastniki stanovanj bi bili lahko v ta namen deležni posebnih oz. dodatnih olajšav in/ali subvencij. Če se stanovanja oddajajo za turistične namene ali celo stojijo prazna, pa bi jih veljalo dodatno obdavčiti. Tako bi po principu »korenčka in palice« spodbudili lastnike stanovanj, da jih ponudijo v najem mladim pod dostopnejšimi pogoji.
Bivanjske skrbi velikokrat spremljajo zaposlitvene. Mladi se soočajo z zahtevnim trgom dela, veliko jih dela prekarno, zaradi česar so v negotovosti in strahu pred izgubo zaposlitve, usposobljen kader beži v tujino itd. Kako bi lahko država pripomogla k boljšim delovnim razmeram in s tem hitrejšo osamosvojitvijo mladih?
Problem je večplasten; začne se s težavami pri prehodu mladih iz izobraževanja na trg dela, saj jim pogosto manjka izkušenj. Subjekti javnega sektorja kot tudi podjetja v večinski državni lasti bi morali zagotoviti določen delež mest za prakse in pripravništva mladih. Tako bi jim pomagali vsaj v tem prvem koraku. Moram povedati, da to v občini Kočevje, ki jo vodim kot župan, že počnemo.
Druga spodbuda so kadrovske štipendije, ki pa ne smejo voditi v izkoriščanje oziroma prenizka plačila za mlade zaposlene, kar je mogoče omejiti z ustreznimi mehanizmi.
Prekarno delo bi bilo treba omejiti na način, da se onemogočijo zlorabe in izkoriščanje sistema v prid delodajalcem in na škodo temeljnih delavskih pravic. Govoriti moramo o poštenem in družbeno odgovornem gospodarstvu ter tistem, ki to ni. Vsem, ki želijo imeti varno obliko zaposlitve ter se odločijo za trajno sodelovanje z delodajalcem, mora zakonodaja to omogočati oz. spodbujati. Vsiljena prekarnost ni zagotavljanje fleksibilnega trga dela, temveč ustvarjanje neenakih odnosov med delodajalci in delojemalci, pri čemer so drugi v izrazito podrejenem položaju. Fleksibilizacija trga delovne sile ne sme voditi v izkoriščanje.
Mlade skrbi, v kakšnem svetu bodo odraščali. Je skrb za okolje in prihodnost Zemlje med vašimi prioritetami?
Naslavljanje klimatskih sprememb in prehoda v trajnostno družbo – kot rešitve tega problema – je osrednje področje moje kampanje, kjer sodelujem z zeleno stranko VESNA. V okviru te teme izpostavljam tudi vprašanje sodobnih nevojaških groženj, kamor sodijo posledice podnebnih sprememb, vprašanje prehranske varnosti, energetske samooskrbe, pitne vode in na koncu migracij, saj verjamem, da bo naslednji večji begunski val sprožil beg pred posledicami klimatskih sprememb. To so ključna vprašanja, ki jih moramo naslavljati tako doma kot v širši mednarodni skupnosti ter pričeti ukrepati takoj, saj nam okolje iz leta v leto bolj očitno kaže, da smo globoko v krizi.
V kampanji sem se zavezal, da bom, če bom izvoljen za predsednika, v svojem kabinetu imenoval svetovalca za podnebne spremembe, preko katerega bom vsakokratno vlado aktivno spodbujal k implementaciji zavez, ki smo si jih zadali v okviru različnih trajnostnih strategij, ki vse prevečkrat ostajajo mrtva črka na papirju. Tudi sam se bom posluževal določenih okolju prijaznih rešitev (npr. Urad brez plastike, sledenje zero-waste strategiji, trajnostna mobilnost zaposlenih v uradu, okolju prijazna protokolarna darila in pogostitve).
Glede trenja med gospodarstvom in okoljevarstveniki je treba delati predvsem na spodbujanju dobrih praks. Ob pogovoru z okoljskimi aktivisti namreč ugotavljam, da imamo tako v Sloveniji kot v svetu veliko družbeno- in okoljsko-odgovornih podjetij, ki so dokaz, da se da uspešno poslovati tudi ob visoki stopnji te odgovornosti. K temu je treba podjetja spodbujati preko različnih mehanizmov, če je potrebno, tudi finančnih. Na drugi strani je treba izobraževati potrošnike, da bodo ozaveščeni pri svojih vsakodnevnih izbirah, saj se tudi preko povpraševanja ustvarja pritisk na ponudbo. Izobraževanje igra pomembno vlogo. Ker sem tudi sam učitelj, bi si kot predsednik želel biti ambasador trajnosti ter te vsebine aktivno vključevati v izobraževalni proces na različnih ravneh.
Raziskave med mladimi beležijo visoko stopnjo duševnih stisk, ki se je z izolacijo in drugimi ukrepi med pandemijo še povečala. Zagovarjate ureditev zakonodaje na področju duševnega zdravja?
To je absolutno nujno. Pandemija koronavirusa je odstrla številne težave ljudi, tudi take, ki so pogosto ostale spregledane. Med drugim so se pokazale dolgo prikrivane težave v duševnem zdravju in nezmožnosti posameznikom ponuditi ustrezno pomoč ter podporo preko javnega zdravstvenega sistema.
V času najstrožjih ukrepov za preprečevanje pandemije sta politika in družba pozabili na mlade. Bili so odrinjeni na rob, postavljeni pred vrata šol in odmaknjeni tako od vrstnikov kot tudi dostopa do svetovalnih storitev. Socialna neenakost je močno zarezala med vrstnike in postavila ločnice med tiste, ki lahko in tiste, ki ne (z)morejo. Ko se pogovarjam z mladimi in njihovimi predstavniki (ŠOS, DOS, MSS), izpostavijo skrb za duševno zdravje te populacije, populacije, ki bo skrbela za prihodnost nas vseh. Mladi v izobraževalnem sistemu še vedno nimajo na voljo urejenega sistema psiho-socialne podpore; kadrovski manko se kaže že na nižjih stopnjah izobraževanja in se samo še poglablja, saj recimo na univerzah praviloma ne poznamo vlog šolskih svetovalcev oz. psihologov.
Kot predsednik bi si želel predvsem dvoje: biti ambasador duševnega zdravja in pomagati pri detabuizaciji teh vprašanj ter spodbujati vlado h kadrovski krepitvi svetovalnih in služb pomoči tako v okviru javnega zdravstvenega kot izobraževalnega sistema.
Kaj bi odgovorili tistim, ki mislijo, da je predsednik republike dejansko zgolj funkcija in nima velike vrednosti?
Funkcijo predsednika vidim nekoliko drugače, kot jo razumemo danes. Aktualni predsednik je vedno znova ponavljal, da ni moralna avtoriteta. Sam menim obratno. Predsednik je po funkciji moralna avtoriteta in mora biti poleg tega še politična avtoriteta. Da je predsednik moralna avtoriteta, pomeni, da je njegovo delovanje in odzivanje zelo pomembno. Tudi tedaj, ko bi si morda želel, da ni pomembno, je pomembno.
To je poleg županske edina funkcija v Republiki Sloveniji, ki je neposredno izvoljena, kar pomeni najvišjo stopnjo legitimnosti. Zato se ljudje vedno ozirajo navzgor, kaj oseba na tej funkciji misli. Kljub dejstvu, da naša pravna ureditev predsedniku ne podeljuje veliko pooblastil, to ne pomeni, da kot edini neposredno izvoljeni funkcionar ne more uporabiti svojega vpliva in ugleda za dobrobit ljudi. Kot predsednik bom »slaba vest« in ogledalo vsakokratne vlade: jo pohvalil, ko dela dobro, in opozarjal, ko bo postavljala svoje interese pred interese države in državljanov.
Mladi so prihodnost, vendar jih je večina precej oddaljena od političnega dogajanja. Kako se jim boste približali?
Imamo hitro starajočo se družbo in prihajamo v nesorazmerje v družbi, kjer potrebe enih in drugih niso vedno komplementarne. To lahko deloma ublažimo s tem, da mlade prej opolnomočimo za aktivno politično participacijo, s čimer se močno strinjam – zagovarjam volilno pravico s 16 leti. Mladim je treba odpreti vrata v soodločanje in soupravljanje države. Mladi so informirani: imajo veliko večji dostop do informacij kot katerakoli generacija doslej. Mladi lahko in želijo prevzemati odgovornost: to jim moramo omogočiti. Mladi so aktivni: vedno so bili tisti, ki so spreminjali družbo.
Mlade je nujno opolnomočiti z znanji o tem, kako potekajo različni družbeno-politični procesi v naši družbi. Za to ni nikoli prezgodaj in nikoli prepozno. Vsebine lahko ustrezno prilagodimo in približamo tako mlajšim otrokom kot mladim, ki dosežejo polnoletnost, torej trenutno veljavni prag za aktivno politično participacijo. Na to temo je bilo izvedenih že kar nekaj projektov ter izmenjav izkušenj s tujino. Imamo tudi programe financiranja (npr. evropski program Erasmus+), ki spodbujajo krepitev kompetenc za aktivno državljanstvo in prav je, da tako sodelovanje spodbujamo.
Mlade je treba v prvi vrsti nagovoriti z vsebino. Želeli bi si predvsem odprte komunikacije z mladimi preko različnih forumov in posvetov. Prav tako nameravam v kabinetu imenovati svetovalca za mladinsko politiko, ki bi poleg vsebinskega doprinosa pomagal tudi pri iskanju poti do mladih.
Nam lahko za konec zaupate vaš najljubši spomin iz študentskih let?
Tekom študija sem spoznal svojo ženo.
Novinar
