Jakob J. Kenda je ime, ki ga najpogosteje povezujemo z zbirko knjig o Harryju Potterju. Poleg prevajanja pa se ukvarja še s številnimi drugimi stvarmi, njegov zadnji projekt tako predstavlja potopisni roman Transverzala, v katerem je opisal svoje popotovanje po slovenskem planinskem svetu. Zaupal nam je, kako se je sploh pripravil na ta projekt in kdo ga je pri tem spremljal, podal pa je tudi nekaj nasvetov za pohodne začetnike.
Lahko najprej razložite, kaj sploh pomeni beseda »transverzala«?
Transverzala – pisano z malo – je slovenski izraz za katero od tistih poti, ki jim recimo Američani rečejo preprosto ‘dolge poti’ (long trails), Francozi pa vélike ture (grandes randonnées). Bistveno za take poti je, da so res dolge: da pot šteje za pravo transverzalo, mora biti dolga za vsaj krepek mesec hoda, raje dva. In za našo dolgo pot, ki zaobjame celotni slovenski planinski svet, se je uveljavilo kar osebno ime Transverzala – odtod velika začetnica, če govorimo o naši Transverzali.
Zakaj ste se odločili, da boste to pot prehodili? Sta bila vaša otroka že v izhodišču vključena v ta projekt?
Najprej je bilo treba določiti potek poti. Od leta 1951, ko je bila Transverzala predlagana, so jo namreč tja do začetka šestdesetih uspeli speljati le slabo polovico. Ta stara polovica seveda ni prava transverzala, saj je za kaj takega preprosto prekratka in tudi na več koncih je potrebovala popravke. Po določitvi najboljše variante za celoto pa jo je bilo treba še prehoditi in na terenu dodelati traso.
Razlogov za to, da smo jo vzpostavili in prehodili, je toliko, da bi zanje potrebovala precej več prostora. Ampak glavni je seveda ta, da imamo zdaj tudi mi končno eno teh krasnih poti, teh transverzal, ki imajo skoraj čarobne lastnosti. Vsakemu pravemu transverzalcu – tistemu, ki jo prehodi bolj ali manj naenkrat – pravzaprav dajo natanko to, po kar je prišel.
In kar se tiče otrok: v ta projekt sta bila vključena od malih nog. Jasno, za to sta morala biti dobro pripravljena, prehodila sta vendar skoraj polovico Transverzale, 480 kilometrov. V divjinskem, samooskrbnem slogu, s sabo smo imeli tudi svojo spalnico, kuhinjo in shrambo. To pomeni dan za dnem 12 kilogramov na hrbtu, to pomeni taboriti v globinah zelo dobrega približka divjine, med čisto pravimi, velikimi zvermi, to pomeni še marsikaj takega, na kar je treba biti pripravljen.
Kako dolgo ste se pripravljali, preden ste dejansko šli na prvi pohod? Je bilo potrebno zelo natančno načrtovanje?
Otroka kot rečeno od malih nog, jaz pa v bistvu, odkar sem prvič slišal, da je bila Transverzala mišljena kot prava transverzala in poleg tega še unikatno krožna – druge takšne transverzale ni na svetu. Kot takšno sem si jo želel prehoditi že tam od svojih najstniških let. In, ja, brez nekaj priprave in načrtovanja nikakor ne gre.
Ste se na pohodih kdaj srečali s kakšnimi ovirami, celo poškodbami? Vas je kdaj zamikalo kar odnehati?
Taka pot je čisto veselje, zato res ni nikakršnega razloga, da bi odnehal. Razen seveda kakšne večje nezgode, samo te so ob nekaj previdnosti pač redke. Se pa na takšnem pohodu vedno zgodijo kakšne manjše nezgode, ampak tudi te so njegov nujen del.
Če bi popoln začetnik v pohodništvu želel prehoditi transverzalo, kaj bi mu svetovali?
Troje. Prvič: naj najprej vzljubi hojo. Pri tem bo moral biti seveda malo vztrajen: hoja je za človeka tako osnovna, tako zelo nujna, ampak traja kar lep čas, da se dejansko naučiš hoditi. Drugič: naj se potem nauči, kaj vse se potrebuje za nekajdnevno turo v splošnem in kaj glede na posebne zahteve terena, po katerem ga bo vodil posamezen tak pohod. Tretjič: naj se nazadnje, po mnogih krajših večdnevnih in tedenskih turah, pripravi še na dolgo pot: pridobi posebno opremo, se jo nauči uporabljati; se fizično pripravi na tak pohod s kondicijskim treningom na čim bolj podobnem terenu in v čim bolj podobnih razmerah, kot jih bo imel na izbrani dolgi poti; se izuri v tem, da se bo znal izogniti neželenemu srečanju z živalmi, se izuri, da se bo pravilno odzval na morebitno takšno srečanje tudi v primeru panike, ko bo do njega po naključju vendar prišlo; in tako dalje. Treba je biti pripravljen: prava transverzala ima pravemu transverzalcu toliko dati tudi zato, ker je vanjo toliko vložil.
Literatura ali narava – bi lahko izbrali le eno?
Na srečo ni treba.
Verjetno ste med mladimi najbolj znani kot prevajalec Harryja Potterja, vendar se ukvarjate tudi s številnimi drugimi stvarmi. V kateri vlogi se najbolj znajdete, kaj vam je najbolj blizu?
Pravzaprav mi je blizu vse, kar počnem v življenju. To je bistveno in seveda to, da imaš reči, ki so ti blizu, ki jih počneš, toliko. Da je tvoje življenje tako polno, da se upočasni čas, da je vsako leto polno, kot bi bilo desetletje. To je bistveno, to je recept za res srečno življenje.
Več o Transverzali najdete na www.transverzala.si, kjer sta na voljo tudi oba potopisa: večkrat nagrajena Apalaška pot (mdr. potopis leta in najboljši literarni prvenec) in pisateljev novi potopisni roman Transverzala.
Urednica revije Študent
