(INTERVJU) Žiga Kastelic: »Bralci so zelo pametni, hitro ugotovijo, kaj je res in kaj ni«

Žiga Kastelic, avtor knjige Ti, v moji krvi in Premlad, da bi umrl star
Žiga Kastelic, avtor knjige Ti, v moji krvi in Premlad, da bi umrl star Foto: Vanessa Tivadar on osebni arhiv

Žiga Kastelic je urednik portala Student.si. Njegovo delo lahko bereš praktično vsak dan. Že nekaj časa pa je tudi pisatelj, saj je v kratkem času izdal že dve knjigi. Z njim sem se pogovarjala o njegovem prvencu, Ti, v moji krvi. Gre za čudovit roman z avtobiografskimi in biografskimi prvinami in po mojem mnenju za najlepše darilo, ki ga lahko oseba podari drugi osebi. Knjiga je spomenik osebi, mami, ki jo je imel neizmerno rad.

Knjiga, ki si jo napisal je zelo osebna in polna tvojih izkušenj. Se ti je bilo težko odpreti svetu in svoje življenje dobesedno odpreti vsem, ki si želijo vstopiti v intimo tvojega doma?

Ti v moji krvi: Mama in sin, alkohol in bolezen
Ti v moji krvi: Mama in sin, alkohol in bolezen

Dobil sem priložnost za prvenec in imel sem zgodbo, za katero sem vedel, da je vredna svoje knjige. Če stvar pogledamo skozi oči bralca, se neka zgodba ali izpoved ne bo usidrala v srce, če ni iskrena oziroma resnična. Vedel sem, kaj želim napisati in poznal sem način, na kakršnega bo zgodba napisana. Bralci so zelo pametni, verjamem, da hitro ugotovijo, kaj je res in kaj ni.

 

Resnične zgodbe so tiste, ki lahko pomagajo drugim in to je bilo moje glavno vodilo. Česar pred leti v knjigah sam nisem našel, sem želel umestiti v svojo in s tem vsaj enemu bralcu pomagati, ko jo bo vzel v roke in prebral. Ugotovitev, da v življenju nisi sam, je lahko trdna opora. Na koncu dneva zdaj vem, da je moja knjiga pomagala bralcem in to odtehta marsikaj.

Kaj misliš, da je tisto glavno, kar ti je pomagalo, da si našel en smisel in občutek ljubezni tudi v družini alkoholikov? Kaj je tisto vodilo, ki te je popeljalo skozi najtežje dni tvojega »tistega« življenja.

S pogledom nazaj lahko rečem, da je bila to okolica, ki je svoj čas namenila temu, da iz vsega tega reši mene. Kot otrok se ne zavedaš, kaj je prav in kaj je narobe. To ti pove družba, ki pa se bo sama odločila, če bo iz tega naredila predmet žalitev in šale ali pa ti pomagala, da se skozi to prebiješ z njeno pomočjo. Čeprav bi moralo biti to omogočeno vsem, sem žal ena od izjem. Imel sem podporni sistem, ki me je izbral, sčasoma pa sem našel svojega, ki sem si ga izbral jaz, ker sem v zgodbi staršev videl, kaj se zgodi, ko ostaneš sam. Tega nisem želel, njuno zgodbo in svoje izkušnje pa sem nekako uporabil pri lastnih odločitvah, ki so me pripeljale do tega trenutka. Če poenostavim, do sem nisem prišel ponesreči, zagotovo pa nisem prišel brez pomoči.

Ko je tvoja mama umirala in bila nekako obsojena na življenje znotraj zdravstvenega sistema, kaj je tisto, kar se ti zdi, da bi ti lahko osebje nudilo več? Kaj bi lahko nudilo več tvoji mami in kaj tebi osebno.

S fokusom na tisti zadnji mesec lahko zdaj stopim korak nazaj in objektivno pogledam na situacijo, ki je bila takrat nejasna prav vsem. Bil je prvi mesec epidemije, tistega slavnega lockdowna, in zanašal sem se na to, da so lahko samo oni tisti, ki lahko pomagajo. Na neki točki se je zgodilo tudi to, da nihče ni sporočil, da so mamo preselili v drugo bolnico in medtem niti niso vedeli, kje točno je. Take reči si svojci zapomnijo oz. zapomnimo. Zdaj tu govoriti o smrti mame in pri tem omenjati izkušnjo z zdravstvenim sistemom, ki je s pomanjkanjem komunikacije celotno »izkušnjo« še dodatno zagrenilo, je precej čudno, ampak situacija je pri nas žal taka. Kot nekdanji študentski delavec v eni od teh institucij pa mi je jasno, da se vse to zgodi zaradi pomanjkanja kadra, mizernih plač in vsega, kar ta dejavnika povlečeta za seboj. Tu je še dodatek prvega meseca pandemije in nastane katastrofa, ki pa si jo bodo mnogi svojci zapomnili, eni tako, drugi drugače.

Vsak dan odkar sem jo pustil v novomeški urgenci sem prosil, zahteval in želel, da bi jo lahko obiskala jaz ali oče, a niso pustili. Ko so končno dovolili obisk, mi je oče prepustil obisk in rekel, da bo naslednji on. Vsaj videl sem jo, četudi je bila neprepoznavna. Vse preostale ure sem gledal očeta, ki želi neskončno rad videti svojo ženo. Tik pred odhodom v bolnico naslednji dan, so sporočili, da je ni več. Sam sem jo videl, si olajšal marsikaj. Koliko pa je tistih, kot moja družina, ki se nismo mogli posloviti? Slovo je lahko božji dar v tistih zadnjih trenutkih, če se tako izrazim.

Prihajaš iz razbite družine in teh je vedno več. Kaj bi svetoval mladim, ki začenjajo ustvarjati družino in se nekoliko bojijo narediti iste napake, kot njihovi starši ali drugi sorodniki?

Iz napak se učimo, pa ne samo svojih. Lahko rečem, da so me starši več naučili skozi lastne napake, kot pa skozi nauke in ne vem kaj. To ni kritika njiju, le dejstvo, ki ne sme biti zamerljivo. Želimo biti boljši in s tem ni prav nič narobe. Zdi se mi, da postaneš odrasel takrat, ko prevzameš skrb za svoje starše – simbolično ali pa zares jih takrat »nadomestiš«. Take nasvete precej težko delim, če sem iskren, ker se vse situacije razlikujejo. Mogoče bi moral začeti s tem. Naj se ne bojijo delati napak, še bolj pomembno pa je, da naj se ne bojijo spraševati za nasvete.

Pogovor o življenju

Kaj so tisti najlepši trenutki, ki si jih doživel, ko si pisal knjigo »Ti, v moji krvi«, se te je kakšen trenutek posebno dotaknil?

Že dejstvo, da dejansko pišem prvenec, ki ima zagotovljen izid, je bilo neverjetno! Tu pa je seveda podoživljanje spominov življenja, saj se v knjigi lotim tudi otroštva in najstniških let. Nekaj slabih, nekaj čudovitih trenutkov, ki mi dajo na koncu vedeti, da sem ne glede na vse, kar se je zgodilo, dokaj okej oseba.

Če bi danes imel možnost povedati svoji mami še nekaj, karkoli, kaj bi ji danes rekel?

Objel bi jo. To bi povedalo vse.

Kaj je naslednje na tvoji ustvarjali poti. Po dveh knjigah, ki si jih že izdal, lahko pričakujemo še kakšno?

Zagotovo. Že v prvi polovici leta 2024 izide knjiga, ki bo nosila naslov Premlad, da bi umrl star, kjer se lotevam tematik izgube, smrti, žalovanja, odraščanja in kako ne pozabiti živeti. Nastala je preko vseh odzivov na knjigo in misli, ki sem jih zbral v tem času. Zelo optimistično bi rekel, da gre za neko mešanico esejev in nečesa, kar sam še nisem videl.

Tu pa sta še strip in otroška slikanica v svetu Dežele dinozavrov, ki nastajata v sodelovanju z dvema čudovitima umetnikoma. Za obe načrtujem izid v »sezoni 2024/25« (smeh).

Nekaj drugih reči je še v izdelavi, a se sam sebi trenutno še ne zdim dovolj zrel pisec, da bi prešle iz ideje na papir.

Pa morda za konec, bi imel kakšen nasvet za vse nas mlade, ki šele vstopamo v svet odraslih in se nekoliko spotikamo skozi življenje?

Za malo lastne reklame začenjam s tem, da o tem veliko pišem v prihajajoči knjigi (smeh).

Bodite pogumni in pustolovski, ampak uživajte življenje, ker gre hitro. Bodite spoštljivi do drugih oseb, četudi vam niso ravno ljube. Bodite prijazni do drugih, ker vsak bije svojo bitke. In navsezadnje tudi do sebe in vedite, da bo vse okej. Verjamem v vas.

Več o knjigi Ti, v moji krvi. Sledi pisateljski poti Žige Kastelica.

Prejšnji članekSe bo nagibajoči se stolp v Pisi končno porušil?
Naslednji članekNajbolj priljubljeni lepotni posegi

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.