Lara Rajterič, študentka tretjega letnika biokemije je že od nekdaj aktivna in se je preizkusila v marsikaterem športu. V preteklosti se je ukvarjala s plavanjem (trenutno dela tudi kot učiteljica plavanja), plezanjem, veliko je smučala in tudi windsurfala. Med prvim zaprtjem ob izbruhu Covida pa je odkrila svojo ljubezen do kolesarjenja. Leta 2021 je sezono posvetila cestnem kolesarstvu, nastopila tudi na Evropskem prvenstvu, a je ugotovila, da jo bolj privlači triatlon.
Že v prvi sezoni je pokazala velik potencial in se že na svoji prvi tekmi, srednjem triatonu Ironman 70.3 v Poreču, uvrstila na svetovno prvenstvo v polovičnem ironmanu 2023. To je konec avgusta potekalo v Lahtiju na Finskem in Lara je z uvrstitvijo na zmagovalni oder dokazala, da sodi med najboljše. Z Laro sva spregovorili o njenih uspehih, ciljih, pa tudi izzivih, s katerimi se srečuje na svoji poti.
Lara, najprej čestitke za vse dosedanje uspehe. Si pričakovala, da se na Finskem lahko povzpneš na stopničke? Kako si doživela in proslavila ta uspeh?
Hvala, svetovno prvenstvo je bilo moj glavni cilj sezone, zato sem si seveda želela zmage. Vendar je šlo v zadnjih tednih pred tekmo vse narobe, zato si nisem postavljala nobenih pričakovanj. Vedela sem, da sem zelo dobro pripravljena, a na taki tekmi se lahko zgodi marsikaj nepričakovanega. Glede na vse skupaj, sem z izkupičkom zelo zadovoljna. Proslavljala iskreno še nisem kaj dosti, saj me je kmalu čakala nova tekma. Bom pa zagotovo vse letošnje uspehe proslavila po končani sezoni.
Si letos že zaključila sezono, ali se pripravljaš še za kakšno tekmovanje?
Po svetovnem prvenstvu sem izkoristila dobro formo in se udeležila še srednjega triatlona v Beogradu. Trenutno pa se pripravljam še za Ironman 70.3 v Poreču, ki bo štel za slovensko državno prvenstvo.
Sedaj pa k tvojim začetkom triatlona. Kako to, da si se po sezoni cestnega kolesarstva odločila zanj? Glede na tvoje plavalno ozadje je prestop v triatlon sicer precej logična poteza, pa vendar. En šport ni zadosten izziv?
Zares ne vem, kaj mi je bilo, da sem se takrat prijavila na Ironmana v Poreču. Verjetno mi je bilo dolgčas, in sem po zaključku kolesarske »kariere« iskala nov izziv. Sem take vrste človek, da potrebujem natrpan urnik in vsakodnevne izzive, ki me zaposlijo. In v triatlonu sem našla točno to, saj usklajevanje treh športov res terja precej volje in energije, ki pa mi je nikoli ne zmanjka.
Ti je sprva tek predstavljal največji izziv? Katera je danes tvoja najmočnejša in najšibkejša disciplina?
Tek mi je na začetku predstavljal res velik izziv, saj sem od začetka z njim pretiravala in bila posledično neprestano poškodovana. V primerjavi s kolesarjenjem ali plavanjem tek predstavlja ogromen stres za telo in zelo hitro pride do preobremenjenosti sklepov, kit in mišic, kar vodi v bolečine ali hujše probleme. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem našla pravo razmerje med treningom in regeneracijo, ki mi omogoča napredek. Še zdaj, po slabem letu in pol teka, je obseg mojih tekaških treningov majhen v primerjavi z drugima dvema športoma. Potrebovala bom še precej časa, da bo moje telo sposobno prenesti večji volumen. Tako da tek zaenkrat ostaja moja najšibkejša disciplina, najmočnejša pa je zagotovo kolesarjenje, kar se tudi v prihodnosti najverjetneje ne bo spremenilo.
Kolesarstvo in triatlon sta dva vzdržljivostna športa. Kakšne pa so po tvojem mnenju največje razlike med njima?
V grobem so principi treninga triatlona in kolesarjenja zelo podobni, le da gre pri triatlonu za usklajevanje treh športov. Gotovo je ena najvidnejših razlik to, da moraš biti pri triatlonu med treningom z delčkom misli že pri naslednjem. Pri kolesarjenju trening oddelaš in je dan zaključen, medtem ko moraš pri triatlonu že razmišljati, kaj boš pojedel in naredil, da boš optimalno pripravljen na naslednjega. O treningu bi lahko razpredala 3 dni, pa mislim da toliko časa vseeno nimava (smeh).
Ena najvidnejših razlik je tudi to, da je kolesarjenje ekipni šport, kar pomeni, da za tabo stoji ekipa, kjer je večinoma poskrbljeno za opremo, servis, prevoz na tekme, rezervacije hotelov, letov… V triatlonu tega ni. Za vse sem praktično sama, zaenkrat mi je v ogromno pomoč moja družina, seveda pa trenutno že iščem sponzorje, ki bi mi omogočili udeležbo na več tekmah in zagotavljali opremo, saj je cena le te pri triatlonu kar visoka. Tudi medijsko je kolesarjenje precej bolj izpostavljeno. Za triatlon se večinoma zanimajo zgolj ostali tiratlonci. Tudi tekme imajo redko televizijski prenos, o dosežkih triatloncev se tudi redko piše v medijih. Se pa stvari počasi izboljšujejo. V Beogradu, kjer sem dirkala prejšnji vikend, je prenos bil in kot vodilno žensko me je na kolesu in na teku ves čas spremljal motor s kamero, po prihodu v cilj pa me je čakal še intervju.
Kakšna je torej finančna plat športa? Si moraš opremo priskrbeti sama, imaš kakšne sponzorje ali športno štipendijo?
Triatlon je precej draga zadeva, pridobivanje sponzorjev pa precej zapleteno, saj pri nas ta šport ni zelo popularen, medijsko pa sploh ni izpostavljen. Zaenkrat imam sponzorje za športno prehrano in plavalno opremo. Cilj je, da v za prihodnjo sezono najdem sponzorje, ki bi mi pomagali tudi pri kritju stroškov štartnin in potovanj na tekme, saj to predstavlja največji finančni zalogaj.
Kako je s planom treninga? Si včlanjena v kakšen klub, imaš individualnega trenerja ali celo trenerja za vsako disciplino posebej?
Sem včlanjena v Tiratlonski klub Ljubljana, vendar to pomeni le, da imam pri njih tekmovalno licenco, ki mi omogoča nastop na tekmah. Zaenkrat sem sama svoj trener, saj trenutno tudi nimam sredstev, s katerimi bi si trenerja lahko privoščila. Hkrati na ta način spoznavam sama sebe, lahko malo eksperimentiram in se marsičesa naučim. Predvsem verjamem, da sama sebe najbolj poznam in vem, kdaj moje telo potrebuje počitek in kdaj moram malo stisniti in potrpeti.
Bi nam zaupala, koliko časa posvetiš treningu in kako si se pripravljala na tekmovanja?
Tekom sezone se volumen mojega treninga precej spreminja, variira od 15 pa do 25 ur na teden. Sezono imam razdeljeno na različna obdobja, tipi treningov se glede na obdobje spreminjajo. Med študijskim letom treninge ves čas usklajujem z obveznimi vajami na faksu, zato moram biti pri načrtovanju precej prilagodljiva. Tudi volumen treninga je takrat načeloma manjši. Sem pa v zadnjem delu priprav na svetovno prvenstvo trenirala od 20 do 25 ur na teden. Od tega 10 do 15 ur posvetim kolesarjenju, okrog 6 ur plavanju in približno 3 ure teku. Ostalo predstavlja trening moči in vaje za stabilizacijo, kar je zelo pomembno zaradi preprečevanja poškodb.
Tudi pri študiju si zelo uspešna. Kako usklajuješ kar tri športe skupaj s predavanji in vajami na fakulteti? So profesorji razumevajoči, imaš kakšne prilagoditve?
Včasih precej težko (smeh). Predavanj ne obiskujem, saj v nasprotnem primeru ukvarjanje s triatlonom gotovo ne bi bilo mogoče, prav tako pa raje snov predelam sama. Obvezne vaje in seminarje pa seveda moram obiskovati, zato sem s treningi precej prilagodljiva. Včasih to pomeni, da sem pokonci tudi pred peto zjutraj, opravim prvi trening (tek ali kolo), nato šibam na faks, med kakšno luknjo skočim na bazen, pa spet nazaj na faks, ko se vrnem domov pa včasih sledi še en trening. Do letos statusa športnika nisem imela, ker sem bila nekoliko lena in si nisem priskrbela ustreznih potrdil. V prihajajočen študijskem letu bom status imela, kar mi bo pomagalo predvsem takrat, ko se ne bom mogla udeležiti vaj zaradi tekem. Profesorji pa so precej razumevajoči, mnogi mi ob zmagah na tekmah tudi čestitajo.
Kakšni so tvoji cilji za prihodnost? Boš še naprej usklajevala svojo akademsko in športno pot? Te mika prestop med profesionalce?
V prihodnjem letu nameravam zaključiti tretji letnik študija biokemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, nato pa bom izkoristila absolventa. Med prostim letom se bom povsem posvetila triatlonu. Trenutno ciljam na to, da bi takrat prestopila med profesionalce. V triatlonu namreč tako uživam, da bi si želela, da postane moj poklic.
Nameravaš tudi kasneje delati v športu? Se morda preizkusiti kot trenerka?
Zagotovo bo šport vedno del mojega življenja. Če bom kdaj v vlogi trenerke, ne vem. Si pa želim na podiplomski študij športne znanosti v tujino, saj je to področje, ki me trenutno najbolj zanima.
Za konec: kaj bi svetovala nekomu, ki se želi začeti ukvarjati s triatlonom?
Svetovala bi mu, da poišče kakšnega dobrega plavalnega učitelja ali plavalno šolo, kjer se bo naučil osnov pravilne plavalne tehnike. Kolesarjenja in teka se lahko loti vsak sam, plavanje pa bo brez pravilne tehnike precejšnja muka.
Novinar
