Anja Pavlin, mlada ustvarjalka z izostrenim občutkom za pripovedovanje zgodb, je v začetku letošnjega leta predstavila novega knjižnega junaka, ki je s svojimi dogodivščinami osvojil srca tako otrok kot odraslih. Slikanica Prigode polžka Petra je »čudovita knjiga polžjih pripetij«, ki nas skozi dogodivščine polža Petra uči življenjskih lekcij o premagovanju strahov, sprejemanju drugačnosti in vrednotah prijateljstva.
V intervjuju nam je zaupala več o njenem ustvarjalnem procesu, navdihu za nastanek slikanice in pomenu, ki ga pripisuje otroški literaturi.
Kaj vas je navdihnilo, da ste napisali zgodbo o polžku Petru? Morda tudi pomanjkanje tovrstnega žanra pri nas?
Moje otroštvo na vasi in otroška domišljija, ki ostaja v meni tudi v poznejših letih. Vedno sem imela rada živali, ki so bile in so še vedno (poleg človeških) moje življenjske sopotnice, vir navdiha in veselja.
Kaj je glavno sporočilo, ki ga želite prenesti otrokom skozi Prigode polžka Petra?
Pesmice sem posvetila vsem vihravim in zvedavim deklicam in dečkom. Ko igramo pesmice na koncertih otrokom vedno povem, da naj ostanejo to, kar so …, da so unikatni, da ne potrebujejo biti »vsi poštirkani« in si ne rabijo vsi želeti istih stvari. Nekje med ustvarjanjem pesmi sem izvedela tudi za svojo uradno diagnozo ADHD, kar mi je pojasnilo marsikatero mojo karakteristiko, sploh v ranem otroštvu.
S pesmicami in s tem, da zdaj vem, kdo sem, se zdravi tudi tista mala deklica v meni, ki je svet dojemala nekoliko drugače in ni razumela, zakaj je temu tako. Pa se ne gre samo za konkretno diagnozo – vsi se kdaj počutimo kot eni vesoljci, kar nas v življenju lahko hitro zaznamuje. Lepo je, ko najdeš nekaj, kar ti razsvetljuje dušo in srce. Zame je to petje, pisanje, za koga drugega nekaj popolnoma drugačnega. Pomembno je le, da sledimo svoji mali lučki.
»Dandanes, ko ves čas nekam hitimo in nas pravzaprav nikjer ni povsem dovolj, je Polžje mesto kraj, kjer čas teče nekoliko drugače.« Verjetno lahko besedilom prisluhne tudi odraslo občinstvo?
Seveda, pesmice so kot številne, ki naj bi bile napisane za otroke, namenjene tudi odraslim. V polžjem mestu je predvsem najbolj cenjena vrlina toplina in ne brzina. Mi pa se (vključno z mano) zelo težko ustavimo v hitrem tempu življenja in nas na koncu ta »brzina« šteje vsega, kar smo spregledali med potjo.
Recimo polžjih juter, ko sem se z očetom vozila po mestu pred šolo in službo in so mestne svetilke še svetile. Teh 5 minut na dan včasih pomenijo več kot kakršne koli »vikend toplice« – ko si že čisto na koncu z živci 😊. Priznam, da moram tudi sama večkrat slediti svojim nasvetom iz knjige in si reči, da bodo stvari do mene prišle točno s takim tempom in takrat, ko bo zanje pravi čas.
Sledimo dnevu polžka. Kako se je razvijala zgodba polžka Petra? Ste imeli že od začetka oblikovan jasen koncept, ali se je zgodba razvijala skozi pisanje?
Zgodba se je kronološko razvila šele po tem, ko sem že napisane pesmice zložila skupaj in sva skupaj z urednikom na založbi Didakta ugotovila, da Peter pravzaprav cel čas potuje k dedku. To se mi je zdelo najprej naključno, na drugem nivoju pa sem razmišljala o svojih dveh dedkih – o enem, ki ga nisem nikoli spoznala in drugem, ki nas je zapustil, ko sem bila stara 5 let.
Podobno, kot pri Naninih pesmih (pesmi, ki jih je za vnukinjo pisal Frane Milčinski Ježek) preko nekega vesoljnega potovanja komuniciram s predniki, kar velja tudi za moje druge projekte, pri katerih začutim neko silno silo, ki ne more biti le plod moje sicer bujne domišljije.
Kako ste ustvarili like? Imajo kakšne posebne lastnosti, ki jih želite približati otrokom?
Mali polžki imajo zelo različne karakterje – so tudi trmasti kot Lili, lakomni kot Maša, modri kot želva Živka in željni dogodivščin kot naš Peter, ki ga je navdahnil moj »Tretji kanu« producent Peter Penko – izjemen umetnik in še lepši človek.
Ravno včeraj na špilu sem se zmotila in otrokom pred pesmico Lili in modra gugalnica povedala, da je Lili najboljša prijateljica Petra Penka (so mi šele kasneje povedali, da sem dodala tudi Petrov priimek 😊). Skratka, do otrok so prijazni in spoštljivi polžki.
Kakšne so bile reakcije otrok na knjigo? Ste morda imeli priložnost sodelovati z mladimi bralci in poslušalci pri predstavitvah?
Moram priznati, da me je bilo tega kar strah, saj do zdaj nisem imela priložnosti toliko sodelovati z najmlajšimi. Kasneje sem ugotovila, da je najboljša strategija, da sem na odru enostavno to, kar sem, in da bodo otroci to začutili. Takoj, ko sem namreč želela nekaj preveč igrati, sem izgubila njihovo pozornost.
To so tudi drugačni pristopi, kot jih imam za Tretji kanu, kjer nastopam večinoma miže, v primeru polžkov pa je z otroki treba vzpostaviti očesni kontakt. Reakcije so nad mojimi pričakovani, tako na koncertih kot tudi na medmrežju, saj mi starši pošiljajo posnetke, kako njihovi malčki na pamet prepevajo moje pesmice. Pa si mislim« wauuuu, hudooo« – kar na pamet jih znajo. Nekaj kar sem si gladko malo izmislila 😊.
Koliko časa sta nastajala slikanica in zgoščenka?
Besedila so nastajala v obdobju zadnjih petih letih – postopoma in ko se mi je utrnila kakšna polžja misel. Album je pod umetniškim vodstvom Tomislava Jovanoviča – Tokca nastajal kakšni dve leti, slikanica pa kakšno dobro leto, vendar bi morali za podrobnosti ozadja vprašati ilustratorko.
Kako je prišlo do sodelovanja s slikarko Polono Lovšin, ki zelo stilsko dovršeno dopolnjuje zgodbo?
Polono mi je na koncertu Naninih pesmi predstavila že prej omenjena Nana Milčinski, s katero sem sodelovala pri uglasbitvi Naninih pesmi. Poloni sem pustila vso svobodo, kot je moral iti svojo pot tudi glasbeni album. Tako so se zložile tri sestavine naših polžjih prigod – beseda, glasba in slika. Polonine ilustracije zgodbo dopolnjujejo na način, da vzbudijo domišljijski svet otrok, ki v njej iščejo – seveda glede na druge živalice proporcialno majhne polžke.
Majhne polžke v velikem svetu – kot se včasih počutimo tudi v človeških vrstah. Slikanica z izjemnimi podrobnostmi prikazuje te mikro svetove – flore in favne, ki jih Polona upodablja na skoraj enciklopedični način- no, razen tega, da ima Peter oblečeno mornarsko majčko, tako, kot so jo nosili v filmu Bratovščina sinjega galeba. To pa je Petrova bratovščina – ne le prijateljev, vendar tudi borovnic, dalij, gozdnih jagod, modrih glavincev in robid. Ko gledam te ilustracije, se počutim, kot da sem v gozdu. Vem pa, da tja rada, s svojimi Korgiji zahaja tudi Polona.
Razigrano besedilo, melodije so večplastne, preplet najrazličnejših glasbenih zvrsti. Kako, da ste se sploh odločili za tako obliko, izdano kot slikanica, in hkrati zvočno zgoščenko?
Najprej je bila mišljena le kot slikanica, morda s spremljajočimi prebranimi zgodbicami. Pa je na moje presenečenje (besedila mu je namreč brez moje vednosti poslal skupni sodelavec Igor Ilić) polžjo pozornost ujelo Tokčevo uho. Sem pa v osnovi vendarle glasbenica in je bila ta odločitev prav na mestu. Pesmi se lahko berejo in pa tudi pojejo, kar mi veliko pomeni tudi zato, ker sem tako zelo rada prepevala v zborčkih. Edino tam sem se kot otrok počutila … no skorajda čisto normalno 😊.
Uglasbena slikanica se zdi, da bi lahko hitro postala klasika. Ne moremo mimo vzporednic in primerjave z npr. Mačkom Murijem Nece Falk. Vam take oznake prijajo, ali naj raje na Polžka Petra gledamo kot samostojno entiteto?
Niste prvi, ki bi narisali vzporednice z Mačkom Murijem, in sem zelo počaščena za te primerjave. Kajetan Kovič je z besedami tako lepo naslikal vse dogajanje v mačjem mestu … Neca je s svojim ognjeno-mačjim karakterjem vse to še nadgradila. Vendar si sama ne upam primerjati enega in drugega – pa ne zato, ker v polžke ne bi do konca verjela – samo zato, ker imam do teh zimzelenih mačjih pripovedi toliko spoštovanja.
Kako je prišlo do sodelovanja z žanrsko zelo raznolikimi glasbeniki, glasbo je spisal Tokac, nabor pevcev pa je zares impresiven. Določeni se predstavijo v vlogah, v katerih jih ne bi pričakovali glede na njihov splošni glasbeni repertoar. Je bilo koga težko prepričati v sodelovanje?
Vse pevce je izbral Tokac, prav tako jim je tudi dodelil vloge – kateri komad bo kdo odpel, in mislim, da se je mojstrsko odločil. Nabor je impresiven, se strinjam … tako zaradi njihovih bogatih karier, kot tudi zaradi raznovrstnih, skoraj da otroških karakterjev, ki so še največ šteli pri interpretaciji. Da so sami »fejmiči« otrokom, ni tako zelo pomembno, bodo pa takoj slišali, ali so pesmi odpeli iz srca. In to so vsekakor storili.
Boste album še kje predstavljali v živo?
V živo nas boste v veselem decembru lahko ujeli v nedeljo, 22. decembra, ob 17. uri na Čarobni promenadi v Velenju (celotni polžji band) in v četrtek, 26. decembra, ob 18. uri v Vilinskem mestu, Vetrinjski dvor Maribor.
Novinar
