Adam Jordan je svojo kolesarsko pot začel v novomeškem klubu Adria Mobil pri dvanajstih letih. Vozil je tudi za kontinentalno ekipo Ljubljana Gusto Santic in nastopal na cestnih dirkah po Evropi. Lansko leto pa se je odločil, da cesto zamenja za makadam in se preizkusi kot gravel kolesar. Ko ni na kolesu, študira Management v športu, na Fakulteti za organizacijske vede (del Univerze v Mariboru).
Bi za začetek na kratko razložil, kaj sploh je gravel?
Gravel kolesarstvo je disciplina kolesarstva, pri kateri gre predvsem za vožnjo po makadamskih cestah. Pri tem se posledično uporablja kolo, namenjeno gravel kolesarstvu. To omogoča hitro vožnjo po makadamskih cestah, kar da užitek hitrosti in tudi večjo varnost kot na terenih za gorsko kolesarstvo. Zame osebno gravel kolesarstvo predstavlja svobodo, raziskovanje in užitek, ki ga na cestnem kolesarstvu nisem doživel.
V Ameriki je šport že precej bolj uveljavljen, pri nas pa je postal priljubljen šele v zadnjih letih. Si ga ti poznal že prej in kaj je po tvojem mnenju razlog za relativno pozen »prihod« v Evropo?
Res je, gravel je v Ameriki poznan že dlje časa. Sam poznam gravel kolesarstvo že kar nekaj časa. V bistvu me je navdušil, ko sem na youtubu gledal videe ekipe EF Education, na dirki Dirty Kanza (danes Unbound) pet let nazaj, a takrat nisem pomislil, da bi bila to disciplina, v kateri bi kdaj dirkal.
Menim, da je na pozen prihod gravel kolesarstva v Evropo vplivala bogata zgodovina cestnega kolesarstva, ki je tradicionalno za Evropo, medtem ko je v Ameriki od nekdaj izstopalo off-road kolesarstvo. Prav tako pa se je po mojem mnenju povečala želja po vožnji izven prometnih cest in nekakšen odmik od vsega hrupa vsakodnevnega življenja.
Sanjaš, da bi tudi sam kdaj nastopil (in mogoče celo zmagal) na dirki Unbound ali kateri drugi prestižni gravel dirki, ki ima že nekaj zgodovine?
Seveda je to največja gravel dirka na svetu, in že sama udeležba tam bi uresničila sanje. Seveda pa si o zmagi tam še nisem upal sanjati (smeh). Menim tudi, da se bo Unbounda udeleževalo vse več kolesarjev iz cestnega kolesarstva, kar bo pomenilo, da bo tudi konkurenca iz leta v leto močnejša.
Kako to, da si se odločil zapustiti svet cestnega kolesarstva in se podati v neznano z gravelom?
V bistvu me je svoboda raziskovanja, druženja in kultura gravel kolesarstva prepričala v to odločitev. Kot sem rekel, gravel kolesarstvo vidim kot nekakšno svobodo in užitek, ki ga na cesti nisem doživel.
View this post on Instagram
Te potem sploh še kdaj zamika, da bi se vrnil na cesto?
Po resnici, niti ne. Še vedno imam cestne obroče, v primeru, da grem na kolo z drugimi cestnimi kolesarji ali naredim kakšen trening na cesti, drugače pa me vrnitev v dirkanje na cesti ni zamikalo.
Cesta in gravel, oboje je kolesarstvo, pa vendar so med športoma verjetno precejšnje razlike. Katere so po tvojem mnenju največje?
Po mojem mnenju so največja razlika gume, ki predstavljajo edino vzmetenje na kolesu. Prav tako je to najbolj pogosta stvar na kolesu, ki se spreminja glede na dirko. Seveda je v gravel kolesarstvu zelo pomembna tehnika, ki se precej razlikuje od tiste na cesti. Dodal bi še, da je tudi dirkanje čisto drugačno saj se dirka »na polno« od štarta do cilja, kjer tudi na spustih ni možnosti za počitek, sploh če so ti tehnično zahtevni.
View this post on Instagram
V gravelu tudi nimaš svoje ekipe, kot si jo imel v cestnem kolesarstvu. Po eni strani to pomeni več svobode, po drugi si za vse zadolžen sam – kako ti gledaš na to?
Res je, po eni strani ti to omogoča precej svobode, saj sam izbiraš, katerih dirk bi se udeležil in lahko vse prilagajaš sebi. Obenem pa prinese precej skrbi, saj si za vse, kar se zgodi odgovoren sam. Sam moraš prav tako poskrbeti za logistiko potovanj, tehnične probleme s kolesom in vse probleme, ki se lahko pojavijo na poti, a sem mnenja da svoboda pretehta vse težave, ki se lahko zgodijo.
Seveda je največja težava pridobivanje sponzorjev, predvsem finančnih, ker je velikokrat potrebno iti na dirko tudi na svoje stroške, saj sponzorskih sredstev nimaš neomejeno. Vseeno pa sem vesel, da sem nabral že lep krog ljudi, ki verjamejo v mojo zgodbo in me podpirajo na moji poti. Kljub temu vedno iščem nove sponzorje, ki bi me bili pripravljeni podpreti tako finančno kot materialno.
View this post on Instagram
Kaj pa glede samega treninga: zahteva gravel povsem drugačno pripravo ali treniraš podobno kot prej?
Treningi za gravel dirke so zelo podobni cestnim. Še vedno je zelo pomembna vzdržljivost ter specifika od dirke do dirke. Predvsem se pozna količina treninga, ki ga zahteva gravel kolesarstvo, saj so dirke precej daljše. To pomeni da je pogosto treba delati tudi daljše treninge od 6 do 8 ur. To na tedenski ravni pomeni od 20 pa vse do 35 ur treninga. Seveda daljšim tednom sledi tudi potreben počitek.
Za boljšo predstavo: kako sploh poteka gravel dirka? Kakšna je običajno dolžina, tehnična zahtevnost, kakšno vzdušje?
Gravel dirka poteka precej drugače od cestne. Dirke so ponavadi dolžine od 150 do 250 kilometrov. Predvsem je značilno, da se v prvi uri gravel dirke naredijo glavne razlike, kjer se nato naredijo manjše skupine, ki ponavadi peljejo do cilja. Seveda to pomeni, da je dirka od začetka do konca »na polno«. Pri daljših dirkah je začetek malo bolj konservativen, a vseeno je zelo hiter. Je pa seveda značilno, da je vzdušje na gravel dirkah precej bolj sproščeno, kar velja tudi po dirki, ko druženje, pica in pivo niso izključeni.
Če spet potegneva vzporednico s cestnim kolesarstvom: tam imaš enodnevne dirke, na primer spomladanske klasike; etapne dirke, tudi tritedenske; posamične in ekipne vožnje na čas; trase so lahko ravninske ali hribovite. Če prav razumem pa imajo tudi gravel dogodki zelo raznolike formate: pogosto ob prijavi izbereš dolžino dirke, nekateri so dolgi celo preko 1.000 kilometrov in jih tekmovalci seveda ne prevozijo v enem dnevu. Kakšni najbolj ustrezajo tebi?
Res je, gravel dirkanje ima več formatov dirk, ki jih izbereš ob prijavi. Po navadi so najdaljše med izbiro tiste, ki štejejo kot »prave« dirke in se jih udeleži večino najboljših tekmovalcev. Seveda imaš potem dirke, ki so večdnevne a to potem spada že bolj v bikepacking kategorijo.
Sam se še vedno iščem dirke, ki mi najbolj ustrezajo, a so mi najbolj všeč daljši tipi dirk, ki so po navadi od 200 pa vse tam do 360 km. Seveda sem tudi pristaš bolj tehnično zahtevnih gravel dirk, saj to izenači dirko, ko se jih udeležijo cestni kolesarji.
Glede na nepredstavljivo veliko količino treninga, kako najdeš čas in motivacijo še za študij?
Študij mi je še vedno prioriteta, saj omogoča nekakšno varnost, karkoli se zgodi s kolesarstvom. To mi daje motivacijo, da ga tudi zaključim vsaj z diplomo in ga mogoče v prihodnosti nadaljujem. Predvsem mi olajša študij to, da se ta izvaja na daljavo in mi omogoča, da literaturo predelam sam, ko imam čas, prav tako pa si lahko izpite prilagodim glede na dirke zaradi statusa.
Pred kratkim si imel precej hudo nesrečo s tovornjakom. Na srečo si jo odnesel »le« z zlomljeno ključnico in prstom. Kako trenutno napreduje okrevanje po poškodbi in trening za prihajajoče dirke?
Nesreča je bila precej neprijetna izkušnja. Do operacije prsta sem bil brez kolesa in sem izvajal aktivnosti, ki sem jih lahko. To je bila predvsem hoja in daljši pohod, če sem se počutil v redu. Dan po operaciji sem začel s treningi na trenažerju ter naredil dober teden baze, 34 ure treninga na trenažerju, saj zaradi naprezanja nisem smel trenirati intenzivnosti. Ogromno olajšanje za preživljanje časa na trenažerju mi je dal Netflix. Seveda spremljam počutje dan za dnem v upanju, da se bom čim prej počutil dovolj dobro, da bom šel na kolo ven.
View this post on Instagram
Kateri so potem glavni cilji letošnje sezone?
Če bodo stvari potekale po planu bom april, po dirki Wörthersee, preživel v Španiji, kjer bo glavni cilj TRAKA 360, ki sem jo označil tudi kot glavni cilj sezone. V drugem delu sezone se bom potem odpravil na več dirk po Evropi s pripravo na svetovno prvenstvo, ki bo na meni že poznani trasi v Belgiji, saj sem jo odvozil na Evropskem prvenstvu v sezoni 2023.
Kakšni pa so tvoji cilji za prihodnost? Graditi na profesionalni karieri v gravelu? Boš tudi kasneje ostal v športu?
Seveda je cilj za prihodnost zgraditi gravel kariero, saj menim da bo gravel kolesarstvo začelo pridobivati vse več pozornosti, kar pomeni, da se bo pojavilo tudi več sponzorjev, ki bi me mogoče želeli podpreti. Seveda pa si želim tudi kasneje ostati v športu in kolesarstvu, a zaenkrat o tem ne razmišljam preveč.
Za konec: kaj bi svetoval bralcem, ki jih je gravel zamikal in bi radi odrinili na avanture po makadamu?
Sam se mnenja, da ne potrebuješ najboljšega kolesa ali pa gravel-specifičnega kolesa, da se odpraviš na avanturo. Najbolj pomemben je užitek, ki ti ga bo avantura dala, obenem pa, da začnejo počasi, saj se ti vsaka stvar lahko hitro zameri, če v njej trpiš.
View this post on Instagram
Novinar
