Skodelici čaja na mizi in glasbena jazz podlaga v ozadju mariborske čajnice ustvarjajo popoln ambient za prijeten pogovor. Tanja Špes je mlada mariborska pisateljica in psihologinja, ki je nedavno izdala svoj prvenec, zbirko kratkih zgodb z naslovom Nedaleč stran.
Z razmahom umetne inteligence nam njene zgodbe rišejo distopično sliko prihodnosti ali pa morda le potencirajo resničnost, ki jo že živimo in nam ravno zato, kljub vsej znanstveni fantastiki ne deluje prav nič tuje. Zbirka 17 zgodb z elementi znanstvene fantastike, antiutopije, kriminalke in grozljivke, a s temelji trdno v psihološkem realizmu je izšla pri Cankarjevi založbi.
Poletje se poslavlja. Kaj ga je najbolj zaznamovalo?
Glede na to, da sem se ravnokar vrnila z dopusta, bom rekla, da potovanje po Kirgizistanu, ki me je navdušil s čudovito naravo in gostoljubnostjo ljudi. Veliko časa sem namenila branju knjig in tudi pretvarjanju novih idej v zgodbe.
Ste že dobitnica mednarodne literarne nagrade energheia, pa dvakratna nominiranka za najboljšo kratko zgodbo revije Sodobnost. Predstavlja izdaja prvenca Nedaleč stran vseeno nekakšen prelom v vašem literarnem ustvarjanju?
Gre za zelo pomembno prelomnico, saj nikoli prej nisem imela zares stika z literarnim svetom. Študirala sem psihologijo, šele ko sem dala na stran vsa prostovoljska dela, s katerimi sem se ukvarjala med študijem, sem razmišljala, kaj bi lahko še počela. Spomnila sem se, da sem vedno rada pisala in počasi sem spet začela pisati, nisem pa ničesar zares dokončala. Prijateljica mi je posredovala vabilo na mednarodni natečaj Premio energheia, nagrada je bilo potovanje na jug Italije v Matero in to mi je bila dovolj velika motivacija, da pa končno nekaj dokončam. Napisala sem zgodbo Pobiralci čustev, ki se je uvrstila med tri finaliste iz Slovenije in bila prevedena v italijanščino, na koncu pa izbrana kot zmagovalna zgodba. To je bila zelo pomembna motivacija in potrditev, da sem s pisanjem nadaljevala.
Kako »garaško« početje je pisanje?
Pisanje je zelo osamljeno početje, še posebej, če nimaš stika z literarnim svetom. Stika z nekom, ki bi bral tvoje zgodbe in ti dal povratno informacijo. Edino logično se mi je zdelo, da svoje zgodbe pošiljam na natečaje. Na žalost je natečajev za kratke zgodbe v Sloveniji zelo malo, morda 4 do 5 na leto, prijavijo pa se tudi uveljavljeni pisatelji. Včasih dobiš objavo, velikokrat pa tudi ne. Ko se ozrem nazaj, je trajalo kar 5 let, preden je izšla knjiga, da sem pisala zgodbe in jih pošiljala na natečaje. V tem času je sledila tudi objava dveh mojih zgodb v reviji Sodobnost. Glavni problem natečajev je velikokrat to, da ne glede na objavo, ne dobiš neke povratne informacije, ne veš, kaj bi lahko še izboljšal, kaj pa je v redu.
Prijavila sem se na natečaj Urška, kjer sem dobila prve povratne informacije glede poslanih zgodb. Kasneje je beseda o mojih zgodbah prišla do pesnice in pisateljice Lučke Zorko, ki me je povabila na literarni večer Splet besed. Med klepetom mi je priporočila urednika Aljošo Harlamova. Tako sem mu poslala nekaj svojih zgodb in zelo vesela sem bila, ko mi je sporočil, da bo knjigo uvrstil v program Cankarjeve založbe. Zares lep splet okoliščin. Dolgo časa je trajalo in izdaja knjige je bila zame zelo pomembna stvar. Zelo težko je priti zraven, sploh če ne veš, na koga se obrniti. Zdi se mi tudi, da v Mariboru ni nekega prostora, kjer bi mladi lahko prišli do ustvarjanja kratke proze, poezija na drugi strani je zelo močno zastopana. Kratke proze pa kar ni.
Omenili ste, da je težko priti ne le do prvenca, tudi objave. Kako dostopen je slovenski knjižni trg do mladih avtorjev? Gre za preveliko centralizacijo? Je izdaja knjige v Sloveniji res »misija nemogoče«?
Lahko bi rekli, da je. V Ljubljani so literarni dogodki, veliko delavnic kreativnega pisanja. Tudi sama sem se lansko leto celo leto vozila v Ljubljano, enkrat na mesec, kar mi je vzelo veliko časa. Če ne bi imela take službe, ki dopušča določeno fleksibilnost, si tega ne bi mogla privoščiti. Veliko več se dogaja v prestolnici. V Mariboru so Dnevi knjige, ki so super, vendar to traja samo en teden. Pogrešam več dogajanja tudi drugje. S tega vidika bi lahko rekla, da je težko. Kako sploh priti do informacij, na koga se obrniti, komu poslati rokopis, kaj preferira določena založba …
Kakšen je nasvet mladim avtorjem, na koga naj se obrnejo?
Poznanstva so seveda pomembna, glavna stvar pa je, da pišejo, vztrajajo in se prijavljajo na natečaje, pošljejo rokopise urednikom založb. Za mlade do tridesetega leta je natečaj Urška zelo dobra priložnost. Mentorji oz. selektorji pregledajo vsak izdelek in ga komentirajo, dobiš povratno informacijo. Mladi dobijo priložnost, da se spoznajo med seboj, se družijo, dobijo tudi priložnost branja odlomka svojega dela. Vsekakor bi svetovala prijavo na ta natečaj.
Še en odmeven projekt združitve mladih pisateljev je ustvarjanje antologije sodobne slovenske kratke pripovedi Polževi razmisleki, ki je začetek tega leta izšla pri Layerjevi založbi in začela turnejo po državi, kako je prišlo do sodelovanja in kako ste doživljali vsa gostovanja?
Antologija je izšla letos februarja na Prešernov dan, na pobudo dveh mladih avtoric Selme Skenderović in Hane Bujanović Kokot, ki sta se preizkusili v vlogi urednic. Izmed več kot 100 prispelih tekstov sta izbrali 14 izjemno kakovostnih besedil in se dogovorili z Layerjevo založbo za izdajo zbirke sodobne kratke pripovedi, Polževi razmisleki. Po vseh dobljenih tekstih se vidi, da mladi zelo veliko in tudi kakovostno pišejo, morda je le težje priti do objav. Ta projekt je res ena super priložnost za razvijanje mladih talentov. Sama sem dobila povabilo od ene druge avtorice, šlo je malo od ust do ust. Dogodki ob predstavitvi knjige so bili organizirani po vsej Sloveniji in tudi še vedno potekajo. Branja odlomkov, pogovori o zgodbah, tudi avtorji prihajamo iz različnih krajev, tako da je zelo pestro. Pomembno se mi zdi, da opozorimo, da tudi med mladimi avtorji kratka proza v Sloveniji živi.
Vaš prvenec zelo preizprašuje vlogo spomina, še pomnite, kdaj se je začela vaša ljubezen do literature in kaj vam pisanje pomeni danes?
Ravno pred kratkim sem našla en »zvezčič« iz leta 1999, kjer sem napisala svojo prvo zgodbo in jo ilustrirala. Branje in pisanje mi je bilo že od nekdaj zelo pri srcu. Tudi pri izbiri študija sem tehtala med psihologijo oz. slovenistiko in primerjalno književnostjo. Ko sem kasneje študirala psihologijo, sem vse skupaj malo opustila. Brala sem še vedno veliko, pisala pa niti ne. Tega sem se ponovno domislila v Dublinu, kjer sem bila štiri mesece na praksi in sem imela veliko časa.
Zgodbe iz knjige so nastajale pet let, tako da ne morem ravno reči, da sem veliko pisala. Veliko pišem tudi vsakodnevnih misli in razmišljanj, ki so ločene od zgodb. Pri pisanju mi je najbolj všeč, da lahko ustvarjam. Moje zgodbe so fikcija, zato je v njih kar nekaj znanstvenofantastičnih elementov, všeč mi je, da lahko ustvarim nekaj čisto novega.
Zdi se, da vam je format kratkih zgodb najljubši, kaj vam ponuja? Radi pišete tudi daljša besedila?
Sem se kar udomačila v kratki prozi. Zdaj, ko sem izdala prvenec kratkih zgodb, ljudje velikokrat vprašajo, ali bo roman naslednji. Zdi se mi, da ne, ostajam pri kratkih zgodbah, ker nekako nimam dovolj potrpežljivosti, da bi se usedla in razvijala like. Veliko bolj mi ustreza krajši format.
Navkljub zbirki kratkih zgodb knjiga deluje enotno; postopoma gradite koherenten svet, ki ga spoznavamo po koščkih. Lahko zgodbe razumemo kot strogo ločene, a hkrati neločljivo povezane?
Sprva ni bilo mišljeno, da se bodo zgodbe povezale. Pa vendar ko sem napisala nekaj zgodb, je ena ideja vodila k drugi. Morda se zdijo ene zgodbe bolj povezane med sabo. V krajšem formatu vseeno lahko sporočiš veliko stvari. Kar sem se zares naučila, ko sva z urednikom urejala zgodbe, je tudi to, da res pretehtaš vsako besedo in stavek, ki ga napišeš. Da ni odvečnih stvari.
Kako pišete, imate ustaljen ritem ali gre bolj za intuitivno pisanje? Kdaj veste, da je dovolj popravljanja? Tega ste verjetno precej vajeni pri pisanju znanstvenih člankov v okviru psihološkega dela.
Običajno sem, vsaj te zgodbe, ki so v zbirki, pisala zelo intuitivno. Včasih mi je zelo težko govoriti o tem procesu, ker ko pišem, seveda ne razmišljam o samem pisanju, ampak samo pišem. Nekaj zgodb iz zbirke sem napisala v »enem šusu«, sem se usedla, dobila idejo in zgodba se je kar sama napisala. Vedno počakam, da zgodba malo odleži, jo pustim pri miru za nekaj časa, potem pa se spet vrnem in jo popravim.
Ponovnega branja in popravljanja je res ogromno. Tudi zdaj, ko pišem, imam občutek, da morda pišem manj intuitivno kot nekoč. Zgodi se tudi, da napišem stran, pa ne vem, kako naprej in čez kakšno leto stvar šele ponovno steče. Včasih ostane kaj za vedno v predalu. Potrebne je veliko potrpežljivosti, samokritike. Včasih je težko razložiti, kdaj je zgodba dokončana. Preprosto imam občutek ali je »to to« ali ni. Včasih se zdi, da je zgodba dokončana, ampak se meni zdi, da ni dokončana in jo naprej preurejam.
Ste imeli kakšne vzornike pri pisanju?
Ne morem reči, da sem imela ravno vzornike, se mi pa vsekakor zdi, da je zelo pomembno, če pišeš, da tudi veliko bereš. Rada berem zelo raznolike avtorje in avtorice. Ne morem pa reči, da sem se posebej po kom zgledovala.
Kaj radi berete?
Vse možno. Najljubša žanra sta mi fantazija in distopične knjige. Sedaj vse bolj posegam tudi po znanstveni fantastiki. Berem tudi ostale knjige. Poskušam zaobjeti čim širši spekter. Če ostanem predolgo pri enem žanru, se naveličam, tako da mi je zelo »fajn« poskusiti raznolike stvari.
Če se vrnemo na vaš prvenec. Knjigo Nedaleč stran sestavlja sedemnajst zgodb, žanrsko se umešča v znanstveno fantastiko z izrazitimi psihološkimi potezami. Kako bi sami označili vašo knjigo?
Nisem se nikoli pretirano poglabljala v teorijo. Šele ko so urednik in kritiki dali neke označbe, sem lahko rekla, po teh žanrih posegam. Tudi zato so zgodbe tako raznolike, ker se nisem obremenjevala s tem, kaj bom pisala, v katero zvrst bom šla. Nisem zagovornik tega, da se predalčka. To, da se nisem obremenjevala z žanri, mi je omogočilo svobodo. Dovolila sem si uporabiti elemente, ki si jih drugače morda ne bi.
Pomenljiv naslov Nedaleč stran se zdi, da apelira na prihodnost, ki pa ni zares tako oddaljena. Se za naslovom skriva še kakšen drug pomen?
Ko sem razmišljala o naslovu, nisem želela, da bi bil naslov zbirke kateri izmed naslovov zgodb. Želela sem zaobjeti vse zgodbe in zdelo se mi je, da je nedaleč stran en super naslov, ker je tudi zelo pomenljiv. Zgodbe se dogajajo v prihodnjem, distopičnem svetu, tudi paralelnem, ni posebej opredeljeno kdaj in kje se ta svet odvija. Če pogledamo odnos med posamezniki, njihov odnos do družbe in družbe do posameznika, se vse to pravzaprav že dogaja. Znanstvenofantastične svetove sem ustvarila z namenom, da še bolje predam sporočilo bralcem. S tem ko sem lahko tudi pretiravala v določenih aspektih, sem bralce morda spodbudila, da so se začeli bolj izpraševati o tematikah, kot bi se, če bi opisovala čisto običajen svet.
Predstavite futuristični svet, čas ekološke in čustvene deprivacije. Kakšen bo svet, v katerem bodo živeli naši potomci, kako možna se vam zdi uresničitev distopičnega scenarija sveta? Koliko bo še svobodne izbire?
Iskreno ne vem. Tehnologija zelo napreduje, pa vendar, v smeri, kot je prikazano v mojih zgodbah, si upam trditi, da verjetno ne bo šlo tako daleč. Verjetno to sploh ni pomembno, bistvo je, koliko bomo dopustili tehnologiji, da vpliva na naše odnose z drugimi, na naše vsakdanje življenje. Glede na to, kam se svet vrti, sem morda bolj črnogleda, kot sem bila prej, včasih se mi zdi, da se svet vrti nazaj in ne naprej. Bom vseeno poskusila biti optimistična in izrazila upanje v lep in boljši svet.
Prihodnost zaznamovana tudi z neko otopelostjo čustev, računalniško programiranostjo odnosov; navkljub vsemu se zdi, da so odnosi edina zagonetka, ki jih navkljub umetni inteligenci ne moremo zares nadzorovati?
Ravno zmožnost človeka, da čuti, se povezuje z drugimi, gradi svojo lastno identiteto. To je nekaj, kar loči človeka od tehnologije. Se mi pa vseeno zdi, da v knjigi velikokrat nakažem na to, da je pomembna samorefleksija, samozavedanje, ki pa ni vedno prijetno.
Študirali ste psihologijo, delujete tudi na oddelku na Filozofski fakulteti v Mariboru. Psihološki realizem je ena izmed glavnih prvin vaših zgodb, koliko zavestno vnašate psihološke vsebine?
Velikokrat je zelo intuitivno in pride čisto na neki nezavedni ravni. Stvari, ki jih vem ali pa informacije, katerim sem bolj izpostavljena. Pobiralci čustev je zgodba, ki sem jo napisala morda prav zato, ker sem v tistem obdobju veliko brala o ranljivosti in je bila to ideja. Laboratorij sprememb so povezave, ki so preslikane v sociogram. Verjamem, da je prišlo iz znanja, ki ga imam. Ne morem pa nujno reči, da se odločim, da bom vzela določen koncept in ga predstavila. Intuitivno se vse združi.
Kako bi opisali svet, v katerem živijo junaki? Kaj vas je nagovarjalo pri snovanju: vpliv korona krize, naraščajoča umetna inteligenca?
V času »korone« sem precej malo pisala, je pa definitivno čas, v katerem so zgodbe nastale, čas, ko se je v mojem življenju veliko spreminjalo. Dokončevanje fakultete, osamosvajanje, izstopanje in vstopanje v različne odnose. Vse stvari, ki so na neki ravni vplivale na nastanek zgodb in tematiko, ki se v teh zgodbah pojavlja. Ne moreš zares pisati ločeno od okolja, ki te obdaja oz. obdobja, v katerem si.
V zgodbi Igrača se nam predstavi svet, kjer je ljudem poklic pripisan na podlagi sposobnosti in videza. Kako težka je bila vaša odločitev za študij psihologije, bi bilo lažje, da bi bil tudi nam poklic kar izbran?
Ne, ne (smeh). Še vedno se mi zdi super, da se lahko sami odločimo za poklic. Vseeno, svetovi o katerih pišem, niso svetovi, v katerih bi sama želela živeti. Odločitev za študij psihologije se je izkazala kot zelo enostavna, še posebej, ko sem oddala prijavnico, se mi je zdelo prav, kar sem napisala nanjo. Ni mi bilo težko. Možnost izbire ti da odgovornost. Tako ne moreš kriviti algoritma, da ti je uničil življenje 😊
Se ukvarjate tudi s kakšno drugo umetnostjo poleg literature?
Sama ne ustvarjam ničesar drugega, so mi pa blizu tudi ostale oblike umetnosti. Rada poslušam glasbo, obiskujem razstave, gledališče, gledam filme …Včasih sem zelo rada igrala klavir, zdaj ga sicer redko.
Kakšni so vaši nadaljnji projekti?
Pišem nove zgodbe. Idej imamo ogromno, treba se je le usesti in spraviti vse na papir. Sem vsekakor v drugačnem obdobju in tudi proces pisanja je drugačen, kot je bil ob pisanju prve knjige, ko sem pisala zelo neobremenjeno. Vsekakor čutim zdaj večjo odgovornost.
Za konec: radi tudi potujete, vam potovanja predstavljajo navdih in katero je naslednje na seznamu želja?
Potovanja mi predstavljajo širjenje perspektiv. Rada potujem v države, ki so kulturno oddaljene od slovenske oz. evropske kulture, ker se v drugih okoljih največ naučim. Stopim iz svojega mehurčka in razširim cono udobja. Me navdihnejo, tudi za zgodbe. Ljudje, ki jih srečam, stvari, ki jih opazim. Vsakič tudi poskusim prebrati knjigo iz države, v katero potujem, odpre se mi polje kvalitetne literature, do katere drugače verjetno ne bi prišla. Potovanja so tudi vaja strpnosti, sprejemanje drugačnosti. Dajejo mi svobodo. Tako kot pri knjigah, se mi tudi pri državah poraja tisti rek o »toliko vsega, pa tako malo časa!« 😊 Ker imam naslednji dopust decembra, malo bolj resno razmišljam o Omanu, je pa še vedno moja velika želja (ki sem jo zaradi koronavirusa tri leta nazaj odložila), da bi potovala za dlje časa, ne samo znotraj omejenega števila dni na leto, ki ga dopušča dopust.
Novinar
