Severin Fiala je avstrijski režiser, ki je v tandemu z Veroniko Franz leta 2014 ustvaril avstrijsko grozljivko Lahko noč, mamica (Goodnight, Mommy), na Grossmanu leta 2020 pa predstavil Kočo (The Lodge), kjer je pred ekranom združil Riley Keough, Alicio Silverstone, Richarda Armittaga in Jaedena Martella. Za film je prejel tudi nagrado Hudi maček, odprla pa so se mu vrata v svetovno filmsko produkcijo.
Na 19. Grossmana se je letos ponovno vrnil v svoji grossman zombi obliki, kot ji pravi sam, in se usedel na stolček žiranta, predavatelja in sogovornika. V idiličnem Ljutomeru, na žgočem soncu in tik pred postavitvijo glavnega ekrana sva spregovorila o njegovi karieri, filmih, producentskih vpletanjih, grozljivkah in depresivnih koncih. K sreči ima ta intervju kičasto lep konec.
Minilo je že skoraj desetletje od vašega prvenca Lahko noč, mamica (Goodnight, Mommy oz. v izvirniku Ich See Ich See). Kako na film gledate zdaj, kakšno zapuščino ima za evropski in avstrijski film, ter kaj pomeni vam?
To je težko vprašanje, ker sem ga v teh dneh pogledal prvič po premieri. Zelo boleče je namreč gledati svoj film kot režiser, saj vidiš samo napake, ki si jih naredil in ne filma, ki si ga posnel. Zaradi tega verjetno nisem najbolj primerna oseba za to vprašanje, saj sem večino misli glede filma zaklenil v škatlico, ki je ostala zaklenjena vse do danes.
Ob pogledu nazaj, kar sicer ne bo odgovor na vprašanje, se mi zdi osupljivo, da sem skušal vse posneti na profesionalen način. Več let in filmskih izkušenj kasneje lahko rečem, da je bilo vse skupaj precej nenavadno. Z dvojčkoma smo igrali namizni tenis in se imeli fantastično, vmes pa pogosto pozabili na stresne trenutke snemanja filma. Ko to izkušnjo primerjamo z novejšimi, se mi zdi to snemanje kot počitniški oddih.
Za Evropo ne morem reči, za Avstrijo pa ima film (mogoče) določen vpliv v smislu rednih ustvarjanj žanrskih filmov pri katerih lahko v načinu pripovedovanja zgodbe najdem nekaj podobnosti z najinim filmom. Na to sem zelo zelo ponosen.
Treba je omeniti ameriško predelavo filma, saj je bila primerjava obeh temelj vašega predavanja oziroma masterclassa. Ste si jo ob premieri ogledali? Kakšni so bili vaši občutki ob ogledu?
Ja, seveda. Imeli smo zabavo v kleti produkcijskega studia, ki je stal za originalom, kjer smo bili člani ustvarjalske zasedbe. Tam sta bila dvojčka, ki sta bila stara že dvajset, in skupno smo si ogledali film. Če povem iskreno, je ogled filma hitro postal pivska igra, saj nihče ni ravno oboževal tega, kar so naredili iz našega filma. Vedeli smo, da bo različen, ker so v Ameriki filmi narejeni drugače in za drugačno občinstvo, ter se na to tudi pripravili, a je vseeno težko gledati nekaj, za kar si sanjal, da boš ustvaril, spremenjeno do te mere, da ti ne pomeni nič. To je bilo težko, a pivska igra je bila vsaj zelo zabavna (smeh).
Mislim da, kar je super. Ne bom se pritoževal nad tem. Ko sva z Veroniko izvedela, da bo film predelan, sva bila trdno odločena, da ga ne bova režirala midva. Niti takrat niti zdaj pa nisem proti temu, da nekdo predela moj film ali izdelek, ker menim, da se lahko veliko naučim iz tega. Različni osebi iste zgodbe z istimi elementi ne bo ustvarili enako. Režiser se lahko tako veliko nauči iz tega, kar lahko navežem na spoznanje pri snemanju filma Koča (The Lodge): ko smo mislili, da »naše« kabine še nikoli ni nihče uporabil za snemanje, smo ugotovili, da je bil leto prej tam posneta grozljivka. Veronika je bila šokirana in si filma ni želela ogledati, sam pa sem ga hotel videti iz teh istih razlogov – kako so uporabili geografijo kabine, kako so povedali zgodbo okolice in samo zgodbo. Prav zanimivo je bilo opazovati odločitve drugega režiserja, primerjati ta filma bi bila mogoče še boljša odločitev za masterclass (smeh).
In ko že govoriva o Koči, ima s prvencem kar nekaj podobnosti – otroka, odraslo žensko v glavni vlogi, hišo nekje na samem in tesne prostore v notranjosti – je to nekaj, kar vam bo blizu tudi v prihodnjih filmih.
V prihajajočem v bistvu ne, saj gre za zgodovinski film, ki se dogaja na podeželju. Sicer se dogaja v neki glavni hiši, a ima kar precej drugih lokacij. Zdi se mi zanimivo, kako se lahko filmi odvrtijo v svoje smeri, še vedno pa se lahko držiš določenih pravil in poteka klasične zgodbe. Ko ustvarjam grozljivko, obožujem tesne prostore, ker lahko tako odvržem veliko nepomembnih reči in se posvetim le temu, da je v prostoru ujetih nekaj ljudi, ki hočejo preživeti. To me je vedno zanimalo, a se prihajajoči film od tega nekoliko umakne.
Mnogi režiserji pravijo, da ne želijo delati z otroškimi igralci, vi pa ste jih imeli v obeh celovečercih do tega trenutka – dvojčka v Lahko noč, mamica ter brat in sestra v Koči. Kako gledate na to?
V filmskih šolah te učijo, da nikoli ne delaj z otroci in živalmi. Midva sva imela oboje v vseh filmih, saj mislim, da doprinesejo element nepredvidenega presenečenja. Nikoli ne veš, kako bodo reagirali in dejstvo, da ne gre za profesionalci, mi/nama je všeč. Prav to, da niso naučeni in je njihova reakcija nepoznana, mi je najbolj zanimivo. Sicer razumem tisti rek, da ni pametno delati z otroki, a je odvisno od načina, ki ga ubereš pri ustvarjanju filma – če vneseš določeno mero resničnosti in pristnosti v film, so otroški igralci tu odlični. Z vsemi otroškimi igralci sva v filmih izredno uživala, saj tu ni igre ega – kdo bo boljši od koga in tako dalje. Vedno so bili iskreni in vedno so dali vse od sebe.
Iz filmskega sveta ste se med drugim podali tudi v TV-serije. Prednjači predvsem serija Servant (Apple TV), kjer je glavni mož odločitve M. Night Shyamalan. Skupaj z Veroniko sta režirala epizodo sredi tretje sezone in zadnjo epizodo četrte sezone oziroma zadnjo epizodo serije nasploh. Kakšna je razlika pri snemanju vmesne in končne epizode?
Mislim, da je bila epizoda v tretji sezoni bolj namenjena najinemu stilu. Spisala sva tudi scenarij za to epizodo in se dogaja v izolirani lokaciji, zadnja epizoda pa je bilo popolno nasprotje, saj tega nisva še nikoli počela. To je bil čudovit del tega, saj sva se prepustila izzivu in se sproti učila.
Vloga producentov in studia pri spreminjanju samega filma je nekaj, na kar ste že večkrat opozorili. Kje pa pri teh spremembah in vpletanju potegnete črto?
O tem bi moral malo razmisliti, saj ne mislim, da obstaja nek kognitivna črta. Rečem lahko, da želim v filmu obdržati tisto, kar smo se zmenili na začetku. Dejstvo je, da v filmu nečesa ne bo, prav tako pa v filmu verjetno ne bo nečesa več. Glede vprašanja, nemogoče je potegniti črto, saj je težko oceniti, kako bo določena stvar spremenila film, če bi jo vzeli ali spremenili. Potem pa je tu še etično vprašanje o tem, kako daleč bi dotični šli, če bi jim enkrat pustili, da nekaj spremenijo ali odvzamejo. Moj nasvet je, da nikoli ne pustiš, da spremenijo ali vzamejo nekaj tvojega. Rajši reči, da želiš več.
Internet nam razkrije, da naslov že nosita dva prihajajoča filma. The Devil’s Bath in The Fortress. Kaj nam lahko poveste o njima, če sploh kaj?
Pravzaprav je samo The Devil’s Bath. The Fortress spremlja zapletena zgodba o pravicah, ki so potovale od Universala do MGM in celoten projekt je zdaj stagniral.
Precejšnja škoda….
Ja, res je. Mogoče se bo kdaj to zgodilo, a nekdo bi moral zapraviti dodatem denar, ki ga ne bo dobil nazaj.
The Devil’s Bath je film, ki ga zaključujeva in je zgodovinski film, verjetno manj grozljiv kot pretekli filmi. Ne sliši se »seksi«, saj je film o osebi z depresijo, kar pomeni, da se je tej osebi težko približati. Pri tem bi pomislili na to, da kako je lahko depresivna, če ima tako dobro življenje, a smo celotno situacijo vzeli resno in iz tega razloga govorim o privlačnosti filma. Bodo pa v filmu še otroci in živali (smeh).
Torej premikate meje – ponovno.
Bilo je res zabavno. V nekem trenutku je nemški član ekipe, ki je bil prvič z nami, postal zmeden pri snemanju poročnega prizora, v katerem so bili vsi člani ekipe v kostumih in snemali vse povprek. Rekel je, da snema zgodovinski dokumentarec in ne fiktivni film, kar je bila za nas velika pohvala. Pomenilo je, da smo uspešno poustvarili nek pristen občutek celotnega dogajanja in so se lahko člani, ki takega početja niso bili vajeni, povsem izgubili v celotnem snemanju.
V filmskem svetu je govora o razlikah in primerjavi ameriške in evropske produkcije filmov. Ker ste počeli že oboje, bi v prihodnje raje izbrali manjši proračun v Evropi ali višji proračun v ZDA?
Trenutno imava dva projekta, ki sta v procesu pisanja scenarija, in imata nekoliko višji proračun, kot ga je imela Koča, hkrati pa imava dokaj nizek proračun pri nemškemu filmu The Devil’s Bath. Mislim, da imata oba svetova svoje težave. Filma ni enostavni posneti niti v Evropi niti v Ameriki. Ne bi jih tako pretirano razlikoval, a je pri Američanih veliko večja možnost, da končna verzija ni tista, na katero si na začetku pristal. V obeh svetovih je prijetno delati, moram pa dodati, da je vse odvisno, če lokacija spada k filmu in kakšen film v osnovi sploh je. V kolikor bi nekoč posneli film The Fortress ni pogojev, da bi bil avstrijska produkcija, saj se ukvarja z begunsko tematiko in bi bilo izredno pomembno, da so lokacije točne in pristne. Enako je v primeru, če bi želeli posneti film s tematiko avstrijske folklore na avstrijskem podeželju, kjer ne bi imelo smisla, da bi zahtevala ameriško visoko financiranje. Če je razlog pravi, oboje prinaša svojo odločitev.
V sklopu predavanja ste veliko povedali o nenadnih prilagoditvah, skorajda eksperimentiranju, in temu, da imajo nekateri režiserji že pred začetkom snemanja film v bistvu posnet v svoji glavi. Se torej snemanja filma lotite z jasno določenimi prizori, storyboardi in načrtom?
Improviziraš, prilagajaš in eksperimentiraš lahko le, če imaš načrt. Vsaj tako mislim jaz. Ne zdi se mi pametno, da se snemanja filma lotiš brez načrta, saj se lahko izgubiš v morju poskusov, ki nimajo smisla s potekom zgodbe.
Z Veroniko sama odigrava prizore, da izveva več o prizoru in lahko prilagajava vse, ko pride do snemanja z igralci. Če se znajdemo na lokaciji, kjer se je pojavi prečudovito nebo ali cinematična nevihta, bomo to izkoristili, a v sklopu, primernem samemu filmu.
Že v samem predavanju sem povedal zgodbo o tem, da so pri snemanju filma zgolj čakali, da nastane tema, a so vsi člani ekipe s telefonu slikali najbolj čudovito nebo, kar sem ga videl. Tega niso izkoristili, saj ni bilo tistega prostora improviziranja.
Če se situacija spremeni, se spremeni tudi načrt, a je to lažje storiti, ker imamo v mislih, da si lahko pustimo prostor za nekaj improvizacije, če je za nami načrt, na katerega se lahko naslonimo.
Že na samem masterclassu in v preteklosti ste veliko povedali o procesu montaže, velik poudarek je bil na Koči. Tako moram vprašati: Je film, ki ga lahko trenutno gledamo, film, ki ste ga želeli posneti vi?
Rekel bi, da ja. Vsaka odločitev spremeni nekaj filma. Primer tega je lokacija Montreala, ki smo jo izbrali, a je ta odločitev vplivala na zgodbo, saj okolica ni imela gorovja, ki smo ga imeli v načrtu pred snemanjem. Vse to pa naredi film nekoliko drugačen kot takrat, ko si si ga zamislil. Ko pa govorimo o končni montaži je Koča najin film in ne nek producentski rez (producers cut, op. p.), dodanega je bilo le nekaj dodatnega dialoga in prizor, ki sva ga izrezala že iz filma Lahko noč, mamica, kjer se družina vozi, a sva tam preskočila direktno na prihod mame v hišo – v Koči teh prizorov nisva mogla izpustiti, saj potem določeni prizori ne bi imeli takega čustvenega udarca, kot so ga imeli.
Tako prispemo do pretiranega razlaganja »ameriških« filmov, kar je bilo še kako jasno opaženo na primerjavi vašega filma in predelave Lahko noč, mamica. Če imamo gledalci v vajinem prvencu po petih minutah že deset dodatnih vprašanj, so v ameriški predelavi stvari razložene do take mere, da si lahko mislimo, da nas ima film za neumega.
To je glavni problem, ki ga imajo čez lužo. Dejansko jih je strah, da bi imeli gledalci kakšno vprašanje, ker, ne vem, bi s tem dajali vtis, da so neumni in žalostni. Zaradi tega je bilo testno predvajanje filma Koča pospremljeno s tako slabimi odzivi. Skozi film so želeli vedeti, kak ose bo razpletlo in jim je bil zanimiv, a ker jih je na koncu pustil s preveč vprašanji in občutkom žalosti, so označili, da sovražijo film. Nenadoma smo imeli tristo ljudi, ki so film sovražili, kar smo v bistvu tudi želeli. Niso pa tega želeli producenti, ker želijo gledalcem dati točno to, kar želijo. Ko sam gledam film, hočem biti izzvan z njegove strani.
Ste to imeli, boste imeli, v mislih, ko boste pripravljali nov film oziroma nov konec filma? Mislim predvsem na pričakovanja gledalcev in producentov.
Ameriški film, na katerem delava, ima zelo depresiven konec, a temelji na knjigi. In vsakič, ko nama bodo producenti rekli, da je film preveč depresiven in žalosten, bova odgovorila, da ima knjiga veliko, res veliko oboževalcev, ki pa si želijo enak konec. Tak je cilj v prihodnje (smeh).
V zadnjih letih je bilo kar nekaj finančnih uspešnic z depresivnimi konci, a so bili tudi izjemno dobro sprejeti v očeh gledalcev. Se vam zdi, da se narativ v očeh povprečnega gledalca nekoliko spreminja v smer, da je lahko tudi depresiven konec odličen film?
Mislim, da se ne. Nekateri ustvarjalci so imeli na srečo veliko sreče, da so lahko svoj »depresiven konec« filma stisnili mimo producentov, ki pa še vedno niso pretirano naklonjeni takim filmom. Pri Koči namreč nismo posneli prav nič več, kot smo potrebovali, kar je pomenilo, da niso imeli možnosti, da film montirajo tako, kot bi ga želeli sami. Fantastična je namreč zgodba enega od režiserjev filma v franšizi Očiščenje (Purge), od katerega so zahtevali snemanje novega konca, saj je bil njegov preveč depresiven. Posnel ga sicer je, a z najslabšimi kadri, zvokom, sliko in stilom, da ga na koncu sploh niso mogli uporabiti. Tako se je podobno zgodilo pri Koči, kjer je bil film posnet v najini viziji in dejansko ni omogočil spremembe. Saj ne da se niso trudili.
Za konec pa seveda Grossman, ste ponovni povratnik..
Edini, ki se je vrnil. Sem Grossman zombi (smeh)…
… kaj vam pomeni Grossman?
Zares poseben je. In ne govorim samo o filmih, temveč o tem, kako normalno lahko spoznaš filmske ustvarjalce in oboževalce. Počel sem stvari, za katere nikoli nisem mislil, da jih sploh kdaj bom. Letos sem se namreč pogovarjal z Johnom McTiernanom, ki o filmskem svetu ve toliko več kot bom jaz kadarkoli, a se vseeno zdi, da mnogi ljudje ne vidijo priložnosti, ki jo Grossman ponuja.
Urednik portala Student.si
