Leta 2018 je Paul Urkijo Alijo, baskovski režiser, v svet poslal mračno grozljivko Errementari. Med drugim je takrat na 14. Grossmanovem festivalu za svoj prvi celovečerec prejel glavno nagrado Hudi maček. Pol desetletja kasneje se je na Grossmana vrnil z mitološko zgodbo Irati. Sredi idiličnega vrta Flo Cukeraja sredi Ljutomera sem se pogovarjal s Paulom in kostumografinjo Nereo Torrijos.
Irati, baskovska mitologija oživi v fantazijskem epu
»Irati je zgodba o ljubezni,« je povedal režiser pred slovensko premiero španskega oziroma baskovskega filma. Da se je ta zgodila na njegov rojstni dan je že samo po sebi čudovit dogodek, ki se bo zapisal v spomin vsakogar, ki je bil prisoten.
Zgodba mladega Eneka, ki se po smrti očeta pripravlja na prevzem položaja vladarja doline sredi Pirenejev, ubere svojo pot, ko ugotovi, da očetovega trupla ni več v grobu. Da bi ga dobil nazaj, bo potreboval pomoč mlade poganke Irati, na poti pa našel odgovore na skrivnosti njegove dežele.
»Paul Urkijo Alijo vrača s še bolj razkošnim epom, najbolj ambicioznim španskim filmom zadnjih let in prvim španskim “sword & sorcery” filmom sploh. Zaradi izjemnega spleta mitologije in zgodovine ter razkošnih prizorov epskih bitk so ga nekateri razglasili za španskega Gospodarja prstanov,« so o filmu zapisali pri Grossmannu.
Španska filmografija še ni imela filma, kot je Irati. Takega filma ni imela niti Baskija, ki jo ustvarjalca nosita v srcu tudi daleč stran v srcu Prlekije – podobno kot Ljubljano v srcu nosi prekrasna lastnica slaščičarne, v kateri smo obsedeli na kavici.
Skozi življenje se lahko človek nauči marsikaj, mnogi privrženci nogometa bi podprli tezo, da prav ta piše zgodbe življenja. V času, ko sem (saj še vedno) krvavo navijal za münchenski Bayern, je tam igral Javi Martinez. V nekem trenutku je dejal, da Bayern ne bo v njegovem srcu nikoli presegel Baskije. In to me je zanimalo. Je ta navezanost res močnejša od kluba, ki v nogometu že skoraj mora pomeniti vse? Najstniški jaz je to komajda razumel, a kmalu je v marsikaterem delu življenja postalo jasno, kaj lahko osebi pomenijo domači kraji. »Baskija je dežela, kjer sem se rodil in skozi otroštvo sem spoznaval gore, jame in gozdove v okolici, saj Baskom narava pomeni velika. Poslušal sem zgodbe o tem, da v gozdu živi Basajaun, v rekah živi Lamiak in v jamah živi Mari,« pravi Paul, pri katerem se v pogovoru takoj začuti ljubezen do doma.
Baskovska mitologija je del njegovega življenja
»To je bila zame že obsesija, vedno sem oboževal fantazijo in mitologijo. Še vedno pa je baskovska tista, ki mi je bila položena že v zibko. Prebiral sem zgodbe in knjige o mitologiji, saj je v začetku dvajsetega stoletja eden od menihov prepotoval baskovske vasice in te zgodbe tudi zbral. Moramo mu biti hvaležni, saj je zgodbe, ki so se prenašale z ustnim izročilom, prepisal na papir in tu so še vedno za nas. Moja ljubezen do fantazije je bila že v otroštvu močna, z odraščanjem pa sem bil vse bolj pozoren na antropološki vidik celotne zapuščine. Zame je del življenja in lahko rečem, da tudi sam verjamem v to,« pravi ob vprašanju o tem, kaj mu pomeni baskovska mitologija, s katero je Irati prežet in jo izkoristi tako, kot že dolgo nihče.
Pred premiero filma je razkril, kako so posneli prizor uvodne bitke, ki med drugim temelji na Bitki pri Roncesvallesu, sredi avgusta leta 778. Ko so se Franki pod vodstvom generala Rolanda – o tem govori tudi Pesem o Rolandu, eden najstarejših zapisov na evropskih tleh –, ki je služil Karlu Velikemu, umikali po neuspešnem pokristjanjevanju Zaragoze in drugih muslimanskih ter poganskih dežel, so jih napadli Vaskoni, predniki Baskov. Prizor bitke, ustvarjene na način one-shot prizora, je tisti »aha!« trenutek, ko se gledalec zave, da je priča nečemu izjemnemu.
Razkril je skrivnost takega prizora, ki nas popelje v zgodbo, a nam dal jasno vedeti naj ne pričakujemo velikanskih bitk in megalomanskih prizorov fantazijskega sveta, Irati je film o ljubezni.
»Film govori o obstoju, o ohranjanju narave in bitij, ki so del nje ter pričajo o zgodovini baskovske kulture. Če o njih še vedno govorimo, bodo še vedno obstajale – skozi filme, umetnost, glasbo. To je način opazovanja našega sveta skozi drugačne oči. Ne le mitološki ali fantazijski vidik, zame pomen tega obstoja pomeni boj za naravo in kulture. In prvi način tega boja je ljubezen. Take reči moraš ljubiti, da jih vidiš, take kot so,« pojasni te besede režiser. »V zgodbi imamo Eneka in Irati. Eneko na koncu ohrani njeno ime tako, da po njej poimenuje gozd, ker jo je ljubil. Danes imamo v naši deželi gozd Irati,« zgodbo tistega časa prenese na danes, ko se lahko v bližini Pamplone predajamo čarom gozda in reke Irati.
Irati je zgodba o ljubezni
Zgodovinski filmi imajo pogosto manjšo težavo, to je pridobivanje zgodovinarjev na svojo stran. Poleg tega, da Rimljani in Trojanci govorijo v ameriški angleščini, se včasih najdejo napake, ki jih ni moč prezreti. Aleksander Veliki, William Wallace in celo Odisej bi imeli o tem kaj zanimivega za povedati skozi filme, ki so jih prikazali. Kar ustvari režiser pa je pristnost. Uporabi baskovski jezik, podobno kot je ilirskega uporabil hrvaški Illyricvm – a boljše – z arabščino in latinščino pa poudari, da gre za strasten projekt in ne le »še en film«.
Že v Erementariju je uporabil baskovščino in jo pokazal svetu, v Irati pa ta najde svoje pravo mesto, četudi v nekoliko postarani različici, ki so jo nekoč govorili. »Iz različnih razlogov,« svojo izbiro jasno izrazi režiser. »Prvi je seveda, zakaj ne? Živim v Baskiji, sem baskovski režiser in menim, da imam dolžnost do našega jezika, ki ga govorimo v manjšini. Drugi razlog pa je pripadnost zgodbi oziroma časovnemu obdobju filma. Baskovščina je zelo star jezik in če smo želeli spoštovati zgodbo, je bila to edina logična izbira. Enako je bilo z arabščino in latinščino, ki je bila tudi v filmu, saj so besedila verskih knjig v latinščini,« svoja prva razloga utemelji režiser filma, ki je prejel pet nominacij na španskih filmskih nagrdah Goya.
»Tretji razlog pa je ta, da so nam producenti govorili, da naj bo film v španščini, saj bo bolj marketabilen in komercialen. Ampak pri Erementariju, ki je bil prav tako v baskovščini, smo ugotovili, da je ljudem jezik in naše spoštovanje le tega zelo všeč,« pove, ko jasno dokaže, kako pomembno je imeti film v jeziku, ki pripada obdobju, kraju in času.
Pristnost pa se izkazuje tudi skozi druge vidike filma, eden vodilnih so seveda kostumi in izgled celotnega filma. Snemanja filma se je lotil na naravnih lokacijah in nam še na ta način približal krasnost njegovega doma. »Zame je bila zelo pomembna fizičnost vsega. Snemali smo na resničnih krajih, ki jih ni mogoče poustvariti v studiu,« hitro povzame, kar bi lahko doumeli že iz filma samega.
»Z manjšim proračunom smo morali najti izvirne in predvsem pametne rešitve. Odšli smo v te kraje, zato ker sem želel naravnost in epskost čudovitih krajev, obenem pa je to tudi ceneje – v nekaterih primerih. Za člane ekipe je težje, saj moramo potovati na nedostopne kraje, kot so jame in pri ustvarjanju filmov je čas bog,« omeni tudi nizek proračun za film, ki so se ga namenili posneti. To pa ekipe ni ustavilo pri izvirnih in čudovitih posnetkih, ki so nam pokazali tudi deželo pod površjem. »Ko smo snemali v jami, smo bili tam cel dan, brez da bi jo vmes zapuščali. S seboj smo imeli vse, kar potrebuješ v celem dnevu. Potrebno je najti pravo razmerje med pristnim videzom in ostajanjem znotraj proračuna,« je povedal.
Nizek proračun, ki ga skrije strast do ustvarjanja
Internet nam razkrije med 4 in 5 milijoni evrov proračuna, kar je za filmske razmere malo. To velja predvsem za film, ki ne skopari z mitološkimi bitji, a ta ne izgubijo tiste pristnosti, ki odnese marsikateri nizkoproračunski film. »Za posebne učinke nismo imeli veliko proračuna, a smo našli način, da učinke oziroma bitja zmešamo z naravo. Tako niso bila bitja umetna, temveč so nastala v fuziji z naravo. Le tako lahko nastane dober film,« je pojasnil rešitev za prikaz vseh bitij.
Predvsem v prizorih sredi jame lahko vidimo precej izvirno in pametno odločitev mešanja posebnih učinkov in same oblike kapnikov. »Formacija jame je resnična in raznolika. Pogledaš v jamo in z domišljij najdeš podobe: »Aha, to je obraz, to je lahko to bitje« in tako dalje. Vse to smo izrisali in nato dodali v produkciji,« pove, ko se spominja podob, ki gledalca spremljajo z jamske formacije.
Paul Urkijo Alijo pa ni le režiser in scenarist, tudi umetnik je, risar. Določeni liki filma Irati temeljijo na stripovski predlogi El Ciclo de Irati, ki sta jo ustvarila J. L. Landa in J. Muñoz. Tako film svoj navdih črpa tudi iz stripa, Paul pa se, sila redko, pohvali, da je »veliko konceptov ustvaril sam in se trudil, da bi svoji ekipi predložil čim več materiala, ki bi olajšal njihovo delo.«
»Videla sem tvojo srajco in ni nova, ima življenje in zgodbo.«
Večkrat omeni svojo ekipo in igralce, nenazadnje je z mnogimi sodeloval že pri svojem prvem celovečercu. Za videz likov oziroma njihove noše pa se zahvali kostumografinji Nerei Artuijo, ki je bila iskreno presenečena nad vprašanji, ki so bila namenjena zgolj njej.
Le kdo bo vedel več o kostumih kot kostumograf, kajne? »O tistem obdobju imamo zelo malo informacij, kar je bilo za nas težko predvsem pri spoznavanju takratnih načinov življenja. Imamo nekaj delcev v arabskih knjigih, muzejih in cerkvah. S pomočjo zgodovinarjev smo našli neko pravo pot. V zgodovinskih filmih moraš pogosto vzeti nekaj informacij iz tu in nekaj iz tam. Ob tem pa moraš ostati zvest viziji filma, v našem primeru tudi fantazijskega pridiha,« je opisala težavnost ustvarjanja kostumov in videza skozi tok film, da bi ta ostal pristen. Pri tem dodaja, da so »imeli nekaj svobode, da ustvarijo nekaj posebnega na nekoliko drugačen način.«
Ker dogodke filma evropska zgodovina že nekoliko pozna je bilo lažje, a hkrati težje najti prave informacije. Izpostavlja predvsem »Kodeks Kalestinus, ki ga je nemški menih napisal o svojem potovanju po severu Španije.« Nerea pojasni, da je ta »zapisal vse, kar je videl o običajih tamkajšnjih ljudi – o baskih in navarih. Malo informacij, a zapisal je, da so se vedno oblačili v črno. Iz tega razloga ima Eneko črno obleko.«
»Vse to pa mora biti resnično. Ko vidite film, ne želite videti srednjeveškega festivala danes, saj to ni resnično, ni videti pristno in nošeno. To je bilo zame najbolj pomembno. Tako so vsa oblačila ročno narejena, izjema so le nekateri kosi tistih oblačil v ozadju prizorov. Vsako oblačilo je narejeno v bež barvi, nato pa pobarvano, da se poustvari pristen videz,« govori o ustvarjanju pristnega videza in si za primer vzame tudi mojo, nekoč črno-zdaj sivo, srajco iz jeansa, ki sem jo dobil od očeta: »Oblačila so videti živa. Tudi oblačila, ki jih vidimo danes, niso povsem nova. Videla sem tvojo srajco in ni nova, ima življenje in zgodbo. To mi je zelo pomembno. Gledaš film in vidiš nekaj, kar ne deluje pristno, te lahko vzame iz doživetja.«
»Bil je dolg in naporen proces, približno eno leto, da smo našli vse informacije, prave materiale in ustvarili svoj stil,« se spominja svoje izkušnje pri snemanju filma in jasno poudarja, da je Irati njen najljubši film do zdaj, saj je tam zares začutila svobodo ustvarjanja.
Skromnost režiserja in uspešnost filma – bitka našega časa
Intervju smo zaključili na melanholični noti, a se še pred tem dotaknili prihodnosti režiserja. »Imam kar nekaj različnih projektov, še vedno v lastnem fantazijskem, kulturnem in zgodovinskem stilu. Eden od projektov je čarovništvo 16. stoletja v Baskiji, drugi pa o plemenitih družinah dežele v 15. stoletju. Različni projekti, a v mojem stilu. Če mi bodo producenti in občinstvo dovolili, da filme ustvarjam tako, potem jih z veseljem bom, ker jih obožujem.«
O uspehu filma je skromen: »Moje delo režiserja je pripovedovanje zgodb in če se občinstvo poveže s filmom, je to zame uspeh. Na drugi strani pa je to zame velika čast, saj lahko baskovsko kulturo in čast pospremim v svet.« Irati je najbolj dobičkonosen baskovski film vseh časov, kot po tekočem traku pa prejema tudi nominacije in nagrade na svetovnih festivalih. »To je nekaj, o čemer nisem razmišljal veliko. Ljudje mi pravijo, da je to nekaj zgodovinskega, saj tega v Španiji in Baskiji nismo počeli. Ko sem se sprehajal po ulicah, so se mi zahvaljevali, češ, to smo potrebovali za našo kulturo. Prelepo je, da nekdo snema filme o njih. To mi je zelo pomembno,« počasi in vztrajno premaga skromnost, ko naleti na vprašanje, kaj Irati pomeni Baskom.
Irati je film, ki baskovsko zgodbo ponese v svet
K sreči je bila na voljo tudi sogovornica, ki je med skromnim odgovorom Paula tudi zavila z očmi. »Pri odgovoru je bil zelo skromen. Baski menimo, da je to eden najbolj pomembnih filmov našega časa. Baski smo zelo ponosni na svojo kulturo in Paul je ustvaril je nekaj izredno pomembnega. Našo kulturo je predstavil svetu na način podoben Gospodarju prstanov, saj je povedal nekaj posebnega, kar pomeni malemu številu ljudem, na globalni ravni. Baskom to pomeni veliko in to je resnica. Tega ne bo povedal, ker je zelo skromen. Ko se sprehajam z njim po ulici, se mu zahvaljujejo, da tega ne bodo pozabili in da je to zelo pomembno zanje. V Španiji so ponosni na to, kar nam je uspelo, saj nimamo veliko fantazijskih filmov, saj smo jih (pre)dolgo šteli za predrage in težko izvedljive. Uspelo mu je nekaj, česar ne sme pozabiti.« pove in s ponosom pogleda proti Paulu, ki pogled z nasmehom usmeri v mizo. Vsak gledalec bo njene besede začutil v filmu, saj je jasno, da gre za pomemben film.
Da pa gre za režiserja, ki svoje delo ceni na drugačen način in želi ostati skromen ter prizemljen, pričajo njegove besede o pomembnosti izražanja kulture, dežele in jezika. »Filmi so zato da lahko drugi vidijo, kaj imamo, kaj lahko spremenimo in s čim se lahko pokažemo ljudem.«
»Osebno so filmi zame izganjanje demonov iz duše in telesa. Ko ustvarim film, vanj vstavim vse strahove in demone. Kdor vidi moje filme, vidi mene golega, saj je vsak od njih del mene. So zelo osebne zgodbe, zame pa so način, da postanem močnejši in bolj pogumen,« zaključi Paul, ki je na Grossmannu prejel tudi nagradi za najboljši fantazijski film, najboljši film po izboru občinstva in veliko hvale s strani Johna McTiernana.
Urednik portala Student.si
