Patricija Fašalek je kulturologinja, biblioterapevtka, novinarka in zdaj pisateljica. Njene prispevke smo lahko prebirali v publikacijah, revijah, blogih in raznih portalih. Pred kratkim je predstavila svoj knjižni prvenec Melanholija jazza, v katerem skozi glavni protagonistki opisuje aktualne tematike naše generacije.
Začniva s tistim precej klasičnim vprašanjem, kako je nastala knjiga?
Knjiga je nastala med lockdownom, klasično (smeh). Takrat sem bila samozaposlena in ker so se kina, v katerih sem delala, takrat zaprla, sem imela veliko časa. V tistih začetnih fazah sem se s prijateljicami odpravila na podeželje. Ko so se one pripravljale na izpite, sem jaz začela s pisanjem. Pisala sem in mislim, da je knjiga nastala v treh mesecih. Mogoče so kakšni zametki nastali že prej, ker sem like v glavi oblikovala kakšnih šest mesecev pred tem. Po začetku pisanja pa sem te zapiske opustila, liki so postali drugačni in dejansko je šlo za prelivanje zgodbe iz glave na papir.
Nekateri pisatelji pišejo z natančnim načrtom, drugi iz glave, tretji pa na vse mogoče načine. Si imela že pred začetkom pisanja vse razdelano in dodelano?
Neka zelo, zelo groba struktura je na začetku bila. Vedela sem, da bosta dve punci in da bo ena brala pisma druge. Poznala sem približen okvir zgodbe, torej obdobje prehoda iz faksa v odraslo ali »pravo« življenje. Med tekom študija sem bila namreč na štirih izmenjavah in v pogovorih z drugimi v tem času sem zaznala, da je veliko sovrstnikov čutilo strah pred zaključkom faksa. Vedela sem, da bom vključila to kot neko generacijsko stvar, ki je bila v času krize pred leti aktualna: da s študijem družboslovja ne bo kruha. Imela sem okvirno sliko, vse ostalo pa je nastajalo sproti. Zgodba se je pisala sama, vsakič, ko sem sedla za računalnik.
Kaj pa naslov? Včasih nastane najprej naslov in potem vsebina, drugič obratno. Zakaj Melanholija jazza in kako si prišla do takega naslova?
Pojma nisem imela, kaj bo naslov. Knjiga je bila že zdavnaj napisana in več časa sem porabila za izmišljanje naslova, kot pa pisanje knjige (smeh). Melanholija je del naslova, ker je ta beseda včasih veljala za sopomenko depresije. Jazz pa je v naslovu, ker dam v knjigi večkrat namig na vlogo glasbe pri tem, da nas prizemlji, in sem s tem želela ustvariti kontrast.
Velik del knjige predstavljajo pisma oziroma dnevnik, ki ga pišeta oziroma prebirata glavni protagonistki. Kako to, da si se odločila za pripovedovanje v taki obliki?
Mislim, da sem s tem lahko najlažje prišla v globino oseb. Če bi se glavna lika pogovarjala zgolj kot prijateljici, verjetno stvari že zaradi obrambnih mehanizmov ne bi na plano prišle tako surove oziroma nefiltrirane. Ko Lea piše dnevnik, ne pričakuje, da ga bo kdo bral. Pogost nasvet terapevtov je, naj redno pišemo dnevnik, saj gre za iskreno izlivanje občutkov na papir, kar nam pomaga pri samospoznavanju in predelovanju čustev. Dnevnik nam omogoča, da opazujemo svoj proces razmišljanja, način, kako pišemo v dnevnik, pa se pogosto razlikuje od tega, kar bi povedali celo najbližji osebi. Med pisanjem dnevnika lahko najdemo dostop do občutkov ali razmišljanj, ki se jih prej nismo zavedali, ali pa jih želimo samo izliti ven iz sebe brez sramu in strahu, da nas bi kdo obsojal. Protagonistki doživljata hudo osamljenost, domišljija pa igra veliko vlogo v knjigi. Zdelo se mi je pomembno, da bere Lara zapise neznane ženske, saj s tem išče nekakšen izhod iz občutka groze in odtujenosti v svetu, ki jo obdaja. Dejstvo, da gre za neznanko, daje Lari prosto pot, da si zamisli lik, ki ji je lahko v uteho, hkrati pa ji zavedanje, da je oseba resnična, nudi možnost, da se tudi njene sanje spremenijo v resničnost, čeprav je to hkrati nerealno, tako kot vse njene druge zaljubljenosti.
To je zaznala Irena Štaudohar, tudi sam sem v recenziji zapisal, da se čuti neka povezava z irsko pisateljico Sally Rooney, ki je nekoč povedala, da lahko piše samo o življenju, ki ga pozna. Tu se seveda poraja vprašanje o tem, koliko tebe lahko zaznamo v knjigi?
Verjetno je za vsakega avtorja težje pisati o svetu, ki ga ne pozna. Kar se tiče samih opisov doživljanj nekih čustvenih stanj, so mi znana. Gre za mešanico mojega doživljanja, mojih izkušenj, tudi z depresijo in tesnobo – zato jo lahko definitivno lažje razumem in opišem – in pogovorov z drugimi ženskami, njihovimi doživljanji in odzivi. Težko jasno povem, koliko mene je v knjigi, ker so se med pisanjem moja doživljanja in doživljanja drugih tako pomešala, da je nastala neka masa občutkov, ki so si v osnovi podobna, vendar je dogajanje v zgodbi tako drugačno od resničnega scenarija, da dobi drug kontekst. Gre za svet, ki mi je znan in ravno zato, ker mi je znan, sem ga lažje delila s tistimi, s katerimi sem se pogovarjala in katerih odgovore sem tudi uporabila v knjigi.
Še ena povezava na dokaj svežo knjigo je Teorija čudnosti Pavle Horákove, ki za mesto dogajanja izbere Prago in jo predstavi drugače, skozi drugačne oči. Podobno storiš ti, ki nam Pariz predstaviš drugače, kakor si ga predstavljajo mnogi. Zakaj Pariz?
V Parizu živi moj zelo dober prijatelj, ki sem ga vse skupaj obiskala približno petkrat, kar pomeni, da sem lahko mesto dodobra spoznala. Nazadnje sem bila pri njemu en mesec, ker je sam odšel na potovanje, jaz pa sem lahko v njegovem stanovanju pisala magistrsko nalogo. V tem mesecu sem mesto prečesala po dolgem in počez. Ugotovila sem, da imamo Pariz še vedno za nek simbol romantike, ki ga polni spomin na ustvarjalna obdobja, ko se je tam rojevala umetnost, filozofija, glasba, medtem ko je danes v resnici predvsem turistična destinacija, polna trgovinic s spominki, hop on hop off avtobusov in nasploh neko potrošniško atmosfero, ki odbija in odtujuje od globine duha mesta. Lara pobegne v Pariz, kjer bi morala uživati v skrivnostnih dogodivščinah in se polniti z modrostjo francoske prestolnice, v resnici pa je mesto odsev njenih tesnobnih občutkov odtujenosti in praznine.
Glavni protagonistki sta seveda Lara in Lea. Kako sta nastali, kakšni so njuni pogledi na življenje, kaj jih vodi…?
Lara je nastala kot posledica mojega opažanja, da v današnji dobi, kjer je feminizem močno napredoval, naša generacija žensk še vedno občuti velike posledice odraščanja v drugem času. Gre za prevpraševanje o tem, kaj ženska sploh je. Kultura se tako hitro spreminja in eno se je racionalno zavedati določenih stališč, drugo pa jih je občutiti. Veliko puncam v moji okolici in na izmenjavah, kjer sem bila, romantična ljubezen pomeni sidro, na katerega vežejo svojo vrednost. Pogosto tudi slišim zgodbe o ženskah, ki navzven delujejo zelo uspešne, samostojne in samozavestne, za zaprtimi vrati pa trpijo različne vrste zlorabe. Pri Lari sem želela prikazati iskanje varnosti in samoljubezni preko moškega in romantične ljubezni, kjer pa se vrti v začaranem krogu, saj v resnici išče nekoga, ki bi jo potegnil iz tega, kar je ona sama. Lea je tukaj njeno nasprotje, saj se odnosov boji in v ljudeh namesto utehe in ljubezni išče napake, da jih lahko odrine stran. Zanimivo se mi je zdelo, kaj nastane, če se srečata tako nasprotna pola. Moja generacija je vsaj delno še vedno odraščala s klasičnimi Disneyjevimi pravljicami, kjer princ reši princeso. Želela sem implementirati neko tematiko občutkov tesnobe po faksu, zmedenosti iskanja samega sebe in zraven še kompleksnost odnosov med spoloma, kjer družbene norme niso več jasno definirane.
Da imaš tako ekstremne občutke strahu pred prihodnostjo, kot jih ima Lara, ni dovolj le recesija, morajo biti še neke druge travme v ozadju.
»Ni spraševala, zakaj: stari starši se ne sprašujejo, zakaj jih bo vnukinja obiskala, sprašujejo se samo takrat, kadar jih ne obišče,« se mi zdi eden opaznejših citatov iz knjige, ki je napisan relativno zgodaj v zgodbi in opisuje Larine misli o babici. Je babica lik, ki ti je omogočila prikazovanje generacijske razlike, bližino družine in podobno?
Da imaš tako ekstremne občutke strahu pred prihodnostjo, kot jih ima Lara, ni dovolj le recesija, morajo biti še neke druge travme v ozadju. Kar Lara doživlja, je ekstremno, v tem strahu pred prihodnostjo izgubi videnje smisla življenja. Tu se mi je zdelo pomembno, da grem globlje vanjo in v to, kaj je resnično. Babica je lik, ki sicer stereotipno običajno predstavlja neko nežnost, skrb, pomoč pri odraščanju otroka, in tudi Lara upa, da bo to dobila, vendar je resničnost drugačna od naših predstav (ali stereotipov), ker sta po tolikih letih življenja v različnih državah postali odtujeni. Ali gre res za odtujenost ali pa je to le stvar Larine percepcije, je v bistvu stvar bralčeve interpretacije, saj je Larino počutje v knjigi res slabo in ko smo ljudje slabo, vidimo svet negativen in grozen, hitro si vsako izrečeno besedo interpretiramo ogrožajoče.
Eden vidnejših moških likov je Paulo, mogoče jasen prikaz dela mladih pod vplivom kapitalizma, ki ima tudi razmerje z Alessio. Kaj nam lahko poveš o njem, njegovi vlogi v knjigi in razmerju med Alessio in njim?
Paulo je navdahnjen po resnični zgodbi, enako njegovo razmerje z Alessio. Gre za primer odnosa, za katerega se mi je zdelo, da se pogosto ponavlja. Paulo ima zagotovo zametke narcisa. Bolj kot on pa me je zanima percepcija njegove partnerke. Ni mi bilo namreč jasno, zakaj se uspešne, lepe, pametne in sposobne ženske zaljubljajo v narcise, ki jih teptajo in ob katerih se počutijo slabo. V eni sapi se nad njim pritožuje, v drugi ga opravičuje in brani. Ta ambivalentnost celotne dinamike mi je bila velik vprašaj. Mislim, da zdaj, po branju nekaterih knjig o narcisih in kako delujejo odnosi z njimi ter kako se žrtve ujamejo v njihovo mrežo, nekoliko lažje razumem situacijo, vendar pa sem predvsem želela odnos opisati – ni zares pomembno, ali ga jaz razumem ali ne. To me je naučila Lea, da ni dobro poskušati vsega razumeti, včasih je dovolj se distancirati in sprejeti.
Naša generacija je zagotovo zaznamovana z željo po službi, ki ni samo 8 urni delavnik, ampak pogosto menimo, da nam mora predstavljati vir užitka in sreče, drugače delamo nekaj narobe. Ali nam je delo všeč ali ne, pa je seveda zelo pogojeno tudi z odnosi na delovnem mestu. Paulo predstavlja še tistega šefa, ki misli, da se lahko nad uslužbenci izživlja, zato ker ima premoč. Na srečo se situacija sedaj spreminja.
Naša generacija je zagotovo zaznamovana z željo po službi, ki ni samo 8 urni delavnik, ampak pogosto menimo, da nam mora predstavljati vir užitka in sreče, drugače delamo nekaj narobe.
Veliko poudarka je v knjigi na razmerjih med ljudmi. Med branjem se mi je zdelo precej jasno, da so odnosi med liki nekaj, kar te še posebej zanima. Tisti zakaj, veliko bolj kot zato.
Odnosi so nekaj, na kar se zanašamo še posebej, ko nam gre slabo. Pri Lari gre za to, da išče odrešitelja in ne ljubezni. Večine moških niti ne pozna, vidi samo sliko nekoga, za katerega želi, da jo potegne ven iz trenutnega stanja. Moški so zanjo uteha, sidro, ki bi jo prizemljil. Pri ženskah je to sidro pogosto zaljubljenost, misel, da nas bo nekdo odreši. Odnosi in ukvarjanje z njimi se smatra za nekaj trivialnega, ampak v resnici so gradniki našega mikro sveta. Ne zdijo se mi nič manj pomembni kot druge tematike, ker ne moremo živeti brez njih. So zrcalo nas samih.
Kako ljudi vidimo, kako jih doživljamo, kaj želimo od njih, kakšne partnerje in prijatelje si zbiramo, vse to nas ustvarja in hkrati podaja sliko o tem, kdo sploh smo. Vpliva tudi na našo kvaliteto življenja v dobrem in slabem ter vseh niansah vmes. Tudi v primeru služb je zelo pomembno, kakšne sodelavce imamo, kar nikakor ni trivialna stvar.
Obe (Lara in Lea) se želita iskati v tišini, ampak vsi smo socialna bitja, tudi preko interakcij z drugimi se spoznavamo, odkrivamo, spreminjamo. Izkušnje z drugimi nas oblikujejo v to, kar smo.
S koncem knjige ne postavljaš srečnega konca in pike, temveč pustiš veliko možnosti interpretaciji o nadaljevanju življenja likov. Kaj je kljubovalo tej odločitvi?
Pot skozi težka obdobja je lahko za dva človeka podobna, ne bo pa nikoli enaka. S to zgodbo nisem želela dajati odgovorov ali nasvetov, kako priti iz določenih življenjskih situacij ali duševnih težav. Različnim ljudem pomagajo različne stvari, zato se mora vsak sam odločiti, kaj bo preizkusil in katero pot bo ubral. Obstaja nekaj generalnih predlogov, kaj ljudem večinoma pomaga, ampak moj namen je bil zgolj predstaviti situacijo skozi fikcijsko zgodbo. Knjiga tudi zajema le dva meseca in zdelo se mi je nerealno, da bi se v tem času zgodile velike spremembe v delovanju likov, sem pa želela nakazati, da tudi če gre na slabše, gre vedno lahko tudi na bolje.
Kaj bi za konec želela, da bralke in bralci odnesejo od tvoje knjige?
Če so v nekem stanju tesnobe ali depresije, bi želela, da najdejo v knjigi najdejo uteho in se ne počutijo same. Da vejo, da je to nekaj, kar ljudje doživljajo in četudi je grozno, je to stanje, ki gre lahko na bolje. Da to ni nekaj, česar bi se sramovali. Drugim bralcem pa je lahko nek vpogled v doživljanje takega stanja in uvid v razumevanje ljudi, ki jim je težko. In razumevanje generacijskega fenomena, delovanja oziroma doživljanja milenijcev.
Urednik portala Student.si
