Pisateljsko nagrado Srednjeevropske pobude (SEP) za mlade avtorje, ki jo SEP podeljuje skupaj z Društvom slovenskih pisateljev, je letos prejela 29-letna Tijana Rakočević iz Črne gore.
Mlada pesnica, dramatičarka in prozaistka Tijana Rakočević je nagrado prejela v Cankarjevem domu na 38. mednarodnem literarnem festivalu Vilenica. Njeno zmagovalno delo bodo prevedli v slovenščino in še en jezik 17 držav članic SEP po njeni izbiri.
Rakočević je doslej je izdala pesniško zbirko Sve blistavi kvanti (Vsi ti bleščeči kvanti) in knjigo kratke proze Intimus. Za svoje delo je prejela mnoge domače in mednarodne nagrade. Med drugim je članica uredništva literarno-kulturne revije Fokalizator, zaposlena pa je pri vladi Črne gore.
Obiskali ste mednarodni literarni festival Vilenica. Naj najprej vprašam, kako vam je bila všeč Slovenija?
Ja, takrat sem bila prvič v Sloveniji in glede na to, da me naslednje leto čaka literarna rezidenca v Novi Gorici, se zdi, da je bil to šele začetek – ne prijateljstva – ampak ljubezni. Vaša dežela je čarobna. Čista. Pri urejanju prostora ni brezdelja in novogradnje v središču mesta (v prvi vrsti mislim na tiste v Ljubljani) ustrezajo vsemu, kar je obstajalo pred njimi. V večini držav nekdanje Jugoslavije je takšno spoštovanje bistva arhitekture skoraj nepredstavljivo. Da ne pozabim, v Sloveniji je v času širjenja desnih politik po Evropi na volitvah zmagala levica, kar ima zame, levičarko po prepričanju, vedno poseben pomen.
Pisateljska nagrada SEP za mlade avtorje na festivalu Vilenica je le ena izmed mnogih, ki ste jih prejeli za vaše literarno delo. Kaj mednarodna prepoznavnost pomeni za mlado pisateljico? Gre bolj za lastni mentaliteto ali odpiranje vrat in priložnosti?
Zame vse nagrade, tudi mednarodne, predstavljajo potrditev, da jih lahko dobim – in bojim se, nič drugega. Tako pogosto dvomim o svojem talentu, da je edino, kar me lahko vsaj za trenutek prepriča, da ga še imam, dejstvo, da je moje besedilo pustilo najmočnejši vtis na tri osebe v žiriji. Kar govori v prid temu: svoje knjige kratkih zgodb »Intimus« sploh nisem odprla, odkar je izšla, razen v javnosti, ko so me prosili, naj preberem kakšen odlomek.
Seveda pa priznanje, ki ste ga omenili, prinaša vrsto drugih ugodnosti, na primer lažje prideš do literarnih rezidenc in v domovini te nenadoma, čeprav morda neutrudno ustvarjaš deset let, gledajo kot na čisto nov kos pohištva, na katerega so naleteli med brskanjem po podstrešju. Začnejo te ceniti. Na srečo to zame ne velja.
Na dan, ko ste prejeli nagrado, ste sodelovali tudi v okrogli mizi Raznoliki obraz Evrope. O čem je tekla razprava? Kaj ste na njej poudarili?
Bila je zelo živahna in vznemirljiva razprava, ki se je, z raznolikostjo kot izhodiščno tezo, dotaknila številnih literarnih in družbenih izzivov današnjega časa, med katerimi so: meje medsebojnega razumevanja v kontekstu srečevanja in izmenjave med različnimi kulturnimi vzorci; pomen založništva danes; prepoznavnost marginaliziranih skupin; družbene platforme kot sredstvo povezovanja in predstavljanja; sprejem domače in prevedene literature; umetna inteligenca kot grožnja človekovemu ustvarjanju ali sredstvo njegovega raziskovanja.
Ko sem govorila o prihodnosti založništva v naši regiji, sem opozorila na dejstvo, da hiperprodukciji literature v Črni gori praviloma ne sledi občinstvo z izoblikovanim literarnim okusom, torej na to, da za določene žanre skorajda ni občinstva. Navedla sem tudi primer, ki na divjem, nepredvidljivem knjižnem trgu gotovo ni redkost: po mojem vedenju nekateri založniki manipulirajo s številom izvodov in po potrebi dotiskajo naklado brez predhodnega posveta z avtorji/cami. To pravzaprav prispeva k trditvi, da založniki večinoma želijo, da avtorji živijo v prepričanju, da jih nihče ne bere, hkrati pa služijo z njihovo intelektualno lastnino.
Ste doktorska študentka na Oddelku za črnogorski jezik in južnoslovanske književnosti na Filološki fakulteti v Nikšiću, kaj raziskujete? Je povezano z vašim literarnim delom?
Tema moje doktorske disertacije Totalitarizem v delih Borislava Pekića temelji na predpostavki, da je preplet naracije in ideologije – vidna v pomenski in strukturni povezanosti literarnih besedil, v katerih nastopa nasprotje družba : posameznik – podrejena ustvarjanju distopične realnosti, v kateri tudi pisana beseda sama postane nenadomestljiv element propagande tudi takrat, ko ponuja fiktivno sliko sveta. Glede na to, da se antiutopija kot literarni žanr ukvarja predvsem s totalitarnimi družbami, je v ospredju motiv represije znotraj totalitarne države, pa tudi tista literarna besedila, v katerih je totalitarna praksa del konkretne zgodovinske izkušnje.
V zvezi s tem bi rekla, da se teme, ki jih obravnavam z znanstvenega vidika, zbližujejo s tistimi, ki predstavljajo bistvo moje literarne poetike. V vsaki moji zgodbi nekdo pohodi in nekdo je pohojen. Všeč mi je, ko na neki točki zamenjajo stran.
Za tiste, ki vas ne poznajo kot avtorice, o čem pišete?
Edinstvena kombinacija družbenega aktivizma, utelešenega v neustrašnem boju za pravice ranljivih prebivalcev, in zelo močne, slogovno izbrušene pripovedi je naredila moje delo dovzetno tako za kritiko kot za veliko število bralcev. Za mojo prozo, vsaj tako pravijo kritiki, so značilne močne, markantne podobe in zelo igriv, barvit besedni zaklad, zato so moje zgodbe, večinoma zasnovane na dokumentarnem gradivu, primer napetega, pristnega konflikta idej, ki na koncu neizogibno podaja drugačno vrednostno sodbo o kontroverznih izkušnjah iz novejše zgodovine Balkana.
Dokaz za to je posebni, uvodni del moje zbirke Intimus, posvečen (post)kolonialni izkušnji, značilni za celotno afriško celino, ki je v tej kratki prozi neposredno povezana z vojnimi izkušnjami na Balkanu (genocid v Ruanda kot mise en abyme genocida v Srebrenici, s posebnim poudarkom na ženskah žrtvah grozodejstev, na drugi strani pa udeležba Črnogorcev v drugi italijansko-etiopski vojni leta 1935 kot alegorični prikaz zločinov nad nedolžnim črnogorskim prebivalstvom, ki je leta 1918 nasprotovalo prisilni priključitvi).
Na ta način mi je uspelo zgraditi fiktivni svet, v katerem stik dveh nasprotujočih si idej povzroči skoraj apokaliptični epilog, hkrati pa poda svojo, dislocirano verzijo resnice, ki jo zanima mali človek ter njegove potrebe, želje in aspiracije v okviru velikih, planetarno pomembnih dogodkov.
Žirija za pisateljsko nagrado SEP za mlade avtorje za leto 2023 je zapisala, da ste »pretresli prevladujoči heteronormativni nazor v črnogorski literaturi«, »uveljavili novo pripovedno paradigmo s feminističnim pogledom«, »dekolonizirali žensko telo ter razgalili družbeno sprejeto nasilje nad ženskami in seksualnimi manjšinami«. Je bilo ustvarjanje dialoga glede teh družbenih tem vaš cilj?
Lahko bi rekli tudi tako. Zdaj popularna zgodba Rodi me je nastala prav iz namere, da bi evropskemu bralcu ponudila intimno, zelo nazorno interpretacijo porodniškega nasilja, ki je, zlasti na teh območjih, vseskozi zamolčano. Moje delo je angažirano, tudi ko se sploh ne zdi tako.
Kaj (poleg tega) je vaš glavni cilj, ko pišete?
Prebuditi sočutje, kot so ga meni knjige, ki sem jih prebirala v mladosti. Slišala sem različne vtise o svojih besedilih, a en, povezan z zgodbo Nebo je padlo na nas (inspiriral jo je genocid v Ruandi), se mi je še posebej vtisnil v spomin: »Ko sem prebrala tisto zgodbo,« priznava bralka, »so se mi dvignili vsi lasje na glavi. Kot da bi bile slabe sanje, pomislila sem, da nisem prav razumela, zato sem prebrala še enkrat. Z vsakim novim branjem je postajalo vse bolj strašno, vedno bolj žalostno.« Paradoksalno mi je v tistem trenutku odleglo.
Kaj pa sami radi berete in zakaj? Bi lahko izpostavili posamezen žanr ali avtorja?
Mislim, da noben strasten ljubitelj književnosti na ti dve vprašanji ne bi znal konkretno odgovoriti. Berem hitro, včasih več knjig hkrati, enako sem vesela, ko vidim, da ima knjiga, ki jo iščem, tisoč strani in ko jih ima sto. Obožujem distopične romane, poezijo, staro japonsko literaturo, klasike (ki jih še vedno nisem niti približno vseh prečesala), prav tako se ne izogibam literaturi nizkega žanra – ne bi verjeli, kakšne zaklade lahko najdete tam. Všeč mi je, ko vsi beremo o nekom, ki je že zdavnaj umrl, a je bil še pred nekaj meseci neznan, to mi daje upanje, da ni nikoli zares konec in da je dobro, da je svet toliko večji od nas.
Ker ste prejeli to nagrado, bodo vaše delo prevedli v slovenščino in še en jezik držav SEP, ki ga izberete sami. Katerega ste izbrali?
To bo verjetno najlepši jezik na svetu – italijanščina.
Novinar
