Luka Mesec je predsednik študentskega politološkega društva Polituss.
Se ti zdi, da smo v primerjavi s študenti sosednjih držav na boljšem ali slabšem, in zakaj?
Kljub dejstvu, da so študentje v Sloveniji ena izmed najbolj izkoriščanih delovnih sil, pa se slovenskim študentom kljub vsemu še vedno godi bolje kot tujim kolegom, saj morajo v številnih državah po Evropi študentje plačevati šolnine, hkrati pa so podvrženi podobnim režimom izkoriščanja kot slovenski študentje (v Nemčiji in Avstriji že poznajo malo delo). Vendar pa je to zgolj oris trenutnega stanja, saj tudi Slovenija stopa po tej poti. Trendi so jasno vidni v vladnih »strateških dokumentih«, npr. v Golobičevem predlogu »Drzna Slovenija«. V tem dokumentu vidimo, da prihajajo šolnine v naše visoko šolstvo skozi zadnja vrata oziroma bolje rečeno »gradualno«. Letos so se uvedle šolnine za doktorske študente (zaenkrat zgolj za »neproduktivne« študente humanistike in družboslovja), šolnine pa že plačujejo izredni študenti. Ko se bodo ti sprijaznili z usodo, da zanje »ni denarja«, pa se bodo korak za korakom začele uvajati šolnine tudi na drugih stopnjah študija. Razumeti moramo, da bo končni rezultat logike širjenja kapitalizma v vse družbene pore kljub slovenskemu »gradualnemu uvajanju tržnih načel« gradualna podreditev vsega pod kapital, torej podreditev vsega in vseh neposredni produktivnosti in izkoriščanju. Tuji študentje so to logiko občutili na lastni koži nekoliko bolj kot slovenski, rezultat česar so množični protesti in zasedbe fakultet po Evropi.
Kaj se dogaja po Evropi? Ali so zahteve, ki jih postavljajo študentje v demonstracijah v Italiji, Franciji, Angliji, …, utemeljene? Ali so po tvojem mnenju dosegle svoj namen?
Kot sem že omenil, smo v državah po Evropi priča poskusom uvajanja neoliberalnih reform v visokošolstvo. Neoliberalizacija se v šolstvu odraža v privatizaciji (nekoč) javnega šolstva, v uvajanju šolnin oziroma rečeno v jeziku uradne ideologije »večje osebne odgovornosti«, v standardizaciji študijskega procesa, v neposrednem podrejanju študija ekonomski logiki.
Številni kritiki tega procesa so se postavili v bran »avtonomije univerze«, s čimer so se nevede postavili v bran avtoritativnemu, srednjeveškemu modelu univerze in v bran številnim privilegijem akademskih mandarinov (redni profesorji, ki imajo tako rekoč dosmrten mandat in številne privilegije).
Tako si nasproti stojita dva razvojna modela univerze – na eni strani imamo srednjeveško avtoritativno in patriarhalno univerzo, na drugi strani pa imamo neoliberalni model univerze, ki preganja znanje z univerz in ga pretaplja v »veščine«, ki bodo iz univerze napravile podjetje in katerih namen ni izobraževanje, ampak čim hitrejša produkcija pol-izobraženih kadrov za trenutne potrebe gospodarstva.
Študentje po svetu so pravilno ugotovili, da sta oba modela slabša. Iz te ugotovitve pa izhaja tudi oblika protesta, ki so ga študentje uprizorili. Skupaj s progresivnimi asistenti in visokošolskimi učitelji so namreč zasedli univerze in sami organizirali izobraževanje po potrebah in zanimanju študentov. Tako smo priča samoupravnim študijskim procesom na univerzi, ki dajejo jasno sporočilo – mladi ne bomo sprejeli usode, ki nam jo neoliberalno gospostvo vsiljuje, mladi hočemo delati svojo lastno prihodnost. Oziroma rečeno s sloganom italijanskih protestnikov: »Vi blokirate našo prihodnost, mi bomo blokirali univerze.«
Kakšni so tvoji predlogi za izboljšanje položaja študentov?
Kot sem omenil v zaključku prejšnjega odgovora, vidim rešitev v celovitem preizpraševanju neoliberalnih načel in iskanju zgodovinske alternative neoliberalnemu oziroma bolje kapitalističnemu gospostvu. To bi lahko označili kot prioritetno teoretično vprašanje za vse progresivno naravnane ljudi in gibanja, dokler le-ti še lahko obstajajo.
Ali meniš, da bi bili študentski protesti v Sloveniji glede na eskalacije v maju (protesti proti uveljavitvi Zakona o malem delu) še lahko deležni podpore javnosti?
Iniciativa imenovana Fronta Prekercev, v katero so bila združena številna gibanja in društva (Polituss, Sociopatija, Socialni center Rog, Tribuna, Radio študent ipd.) je zloglasnega 19. maja lani organizirala alternativne demonstracije proti malemu IN študentskemu delu. Povod za te demonstracije je bil dvojen – nasprotovanje stališču ŠOS-a, ki se je postavil v bran študentskemu delu, in nasprotovanje načinu organizacije uradnih ŠOS-ovih demonstracij, ki je bil izrazito centraliziran, populističen in nevsebinski. To so po mojem mnenju tudi glavni razlogi, zakaj so se demonstracije končale na tak način, kot so se. Mladi se namreč niso uprli le državi, ki jim blokira prihodnost, uprli so se tudi organizatorju demonstracij, ki funkcionira na podoben odtujen in korumpiran način kot država.
Vprašanje legitimnosti demonstracij je tako vprašanje legitimnosti organizatorja demonstracij in vprašanje legitimnosti vsebine demonstracij ter načina organizacije. Zagotovo si demonstracije lahko povrnejo kredibilnost, vendar pa bodo morali njihovi pobudniki ubrati bistveno drugačen pristop do problemov, kot ga je lani uprizoril ŠOS.
Blaž Božnar
