Alessandro d’Avenia je italijanski pisatelj, ki v svoja dela vključuje zgodovinske, verske in predvsem človeške tematike. S knjigo Bela kot mleko, rdeča kot kri je pri nas – in drugod po svetu – postal eden najbolj priljubljenih avtorjev. Po dvanajstih letih je ponovno obiskal Slovenijo, kjer je kot gost nastopil tudi na 40. Slovenskem knjižnem sejmu. Ta slovenski praznik knjig in pisane besede je bil odlična priložnost za intervju o njegovem poklicu, poslanstvu, ljubezni in Klicu.
Alessandro d’Avenia o Klicu, poslanstvu in učiteljih
To je tudi naslov njegove knjige, ki jo je v slovenščino prevedla priznana pisateljica Mateja Gomboc. V njem slepi učitelj Omero sprejme lastni izziv vrnitve pred učence, ki na njegovi novi šoli veljajo za težavna. Njegova edina naloga je spraviti jih do mature. Ampak Omero, ki je oslepel pet let pred dogodki v romanu, življenja ne dojema več kot nekoč. Njegovi načini se zdijo nenavadni: učenci na začetku vsak ure povejo nekaj o svojem dnevu, da osebo spozna, se dotakne njihovega obraza … Ko mladi spoznajo, kaj vse lahko prinese ta ‘klic’, se odločijo, da bodo državno šolstvo ponovno postavili na pravo pot.
»Imel sem srečo, da sem spoznal učitelje, ki so to tudi v globljem pomenu besede. In kakšna je razlika? Medtem, ko učitelj prinaša znanje, učenik v globljem pomenu prenaša modrost življenje. Kot so govorili že antični učitelji, je njegova naloga, da pri učencih zbudi notranjega učitelja. Notranji glas, ki ga je Sokrat poimenoval daimon, je tisti glas, ki ga ne smeš nikoli izdati, če želiš biti srečen in ohraniti svoje dostojanstvo. Zato v knjigi nastopajo učitelji in en učenik,« pravi d’Avenia, ki je v vsako izmed svojih knjig dodal učitelja v tem ali onem pomenu besede.
Njegova vloga je sicer od knjige do knjige različna, prav v Klicu pa se zdi, da je prevzel tisto simbolično vlogo učitelja, kot osebe, ki vodi oziroma ji mi sledimo. »Struktura človeškega življenja je narejena tako, da ne moremo biti samostojni. Ko se živalski mladič skoti in začne živeti, hitro postane samostojen. Da bi preživel, mora slediti svojim nagonom. Pri človeku pa je drugače. Mi potrebujemo, da nekdo dolgo časa pazi na nas, nas spremlja in skrbi za nas,« pojasni. V smehu doda, da je v Italiji ponavadi to najmanj osemnajst let, saj so znani po tem, da dolgo časa živijo pri mami in očetu.
»Da bi postali zares človeški, potrebujemo nekoga, ki za nas skrbi in ki nas usmerja. To nas dela ljudi. Zato je v mojih knjigah vedno prisoten učitelj, saj je zame šola metafora človeškega življenja,« doda o izpolnitvi človeškosti in učiteljskega poklica ter poslanstva. Zaradi verske prisotnosti v njegovem življenju in delu, ga vprašam, če je navdih za to Jezus, ki svojim učencem večkrat pravi, naj mu sledijo. »Če mislimo, da je bil Jezus tudi neke vrste učitelj, je v božanskem načrtu življenja beseda ‘učitelj’ tesno povezana s strukturo človeškega življenja. Zato ni slučajno, da je v tej knjigi učitelj nekdo, ki se žrtvuje za druge.«
Učiteljsko delo v Antiki in postopno spreminjanje v kvantifikacijo uspeha
Ko o početju Omerovega razreda sliši ravnatelj, skuša ta na vse pretege zaustaviti gibanje, ki ga opiše kot odtujitev od normale. V enem od pogovorov z njim učitelj pravi, da smo zgrešili, če je šola postala samo skupek izobrazbe in dosežkov uspešnosti – da je najbolj pomembno tisto, česar ne opazimo. Alessandro d’Avenia je o vlogi šole in (ne)vidnih spremembah šolstva opozarjal že v svoji prvi knjigi. »Šola, ne samo v Italiji, temveč po vsem svetu, je zastavljena na sodobnih kriterijih merjenja. Znanje mora na nek način kvantificirati, da bi opredelilo tvoj uspeh in tvoje mesto. Šola ni bila zasnovana na tak način, vsaj pri nas, kjer temelji na grških osnovah. Cilj prvotnega šolstva je bil iskanje resnice o sebi in svetu. Sokratovo geslo je bilo: »Spoznaj samega sebe« in tega se ne da kvantificirati. Če bi želeli vzpostaviti delovanje prave šole, se mi prav danes zdi pomembno, da bi to upoštevali,« pove o pomenu šole nekoč in danes.
Jezikovna prepreka, pri kateri nama pomaga tolmač, mu da možnost za dodatno razlago: »Slišim, da je v slovenščini beseda ‘šola’, ki izhaja iz grške besede ‘skholḗ’ in v prevodu pomeni prosti čas. Torej čas, ki ga posvečaš rečem, ki so večne. Ne verjamem, da kdorkoli danes šolo povezuje s prostim časom (smeh).«
Prav poklic učitelja, ki ga tudi sam opravlja, je tisti, ki je v zadnjih letih pod udarom družbe. Kje so tiste meje, ki jih lahko prestopi in, ki jih nikakor ne sme? Kdo jih določa in kakšen bo odziv na to? Družba, tako v knjigi kot resničnem življenju, reagira burno in v sebi predstavlja posameznika, ki je postal strokovnjak za vse. Kako kritiziranje vpliva na učiteljski poklic? »Mogoče smo vsi sanjali, da bi imeli slepega učitelja, da bi lahko v razredu počeli, kar želimo. Zakaj to pravim? Ker je današnja šola postavljena na način nadzorovanja s pogledom nad učenci. Če učitelj ne vidi, se lahko odnos vzpostavi le na temelju zaupanja.«
Ko se nas nekaj dotakne, nas to lahko spremeni
»Otrok ima močan odporni sistem, prvih tisoč dni, vključno s tistimi v maternici, se razvija le s pomočjo glasu in dotika. Če se človekov sistem razvija v odnosu do dotika, objema in glasu, to pomeni, da je to ena od zakonitosti človeškega življenja,« pove 47-letni avtor. Doda, da v italijanščini rečejo, da se nas je nekaj močno dotaknilo, a v smislu, da nas je to dejanje spremenilo.
»V romanu imamo slepega učitelja, ki se mora dotikati učencev. To postane metafora materinega dotika v tistih tisočih dneh. Ker učenci večkrat slišijo svoje ime, se jih nekdo večkrat dotakne, s tem pridobijo več poguma in zaupanj, da razvijejo svoj pravi jaz. Klic je tako metaforičen. Lahko je klic navzočnosti oziroma poslanstva, a tu pomeni pravšnji poziv k življenju,« pravi.
Že ob branju knjige, ki ima v izvirniku naslov L’appello, sem se spomnil na Prešernovo pesem Apel in čevljar. Ob razlagi pesmi in njene zadnje kitice (Le čevlje sodi naj Kopitar!) me zanima, kakšen je njegov pogled na spreminjanje družbe iz tiste, ki je postala strokovnjak za vse.
»V človeški naravi je, da sodimo in kritiziramo. V Italiji smo obsedeni z nogometom in vsi smo strokovnjaki, ko pride o tem, kdo bi moral igrati in kdo trenirati. Mislim, da se to dogaja, ker ne želimo trpeti in bi želeli imeti vse pod kontrolo. Danes starši težko prenesejo, da bi bili njihovi otroci neuspešni. Kot da vsaka manjša napaka predstavlja oviro pred njihovo srečo. In ko vidiš, da meso tvojega mesa trpi, moraš nekoga drugega obdolževati, da zmanjšaš lastno krivdo. Da bi to spremenili, moramo narediti en korak. Sreče otroka ne smemo povezovati s sistemom ocenjevanja in uspeha, temveč z njegovim iskanjem edinstvenosti. Učitelji in starši bi morali pri tem sodelovati. Vedno smo sad kakovosti odnosov iz katerih izhajamo. Če ti niso funkcionalni, ne rastemo kot ljudje. Obsedenost z nadzorom je pravzaprav neke vrste avtogol, s katerim si škodujemo.«
Kaj je poslanstvo in kaj poklic?
Ni dovolj, da imaš najstnika rad, on mora to čutiti, je eden od čudovitih citatov iz avtorjeve zadnje knjige. Mladi in odrasli se soočamo s krizo identitete, iskanjem pravega jaza in soočanjem z življenjem. Sprašujemo se, kako najti svoje mesto pod soncem, in prav to vprašanje ponudim sogovorniku. »Vse je odvisno, kako gledamo nanje. Če nanje gledamo nadzorujoče, z željo po njihovem uspehu, bomo iz njih ustvarili predmete pričakovanja. Doseči nekaj, kar odrasli že smo oziroma naj bi bili. Ne smejo postati objekti pričakovanj, temveč subjekti možnosti. Da bi uspeli, se je treba naučiti opažati edinstvenost in genialnost, ki jo imamo pred sabo. Omenili ste mesto pod soncem. Mesto pod soncem že imamo, ni nam ga treba iskati. Vzgoja je tu, da postavi pogoje, pod katerimi pa bo to prišlo še bolj do izraza,« mi odgovori.
Doda, da smo na zahodu zamenjali dva pomembna pojma, poslanstvo in poklic: »Poslanstvo je nekaj, kar vsak izmed nas nosi v sebi, kariera pa je nekaj, kar izberemo. Kar opažam pri mladih, je nemir. Čutijo, da niso sprejeti takšni, kot so, temveč kot viri iz katerih moramo nekaj dobiti. Ljudje smo, ne viri.«
Najstništvo je že samo po sebi dovolj težko obdobje življenja, a avtor gre pri svojih likih še korak dlje. V romanu Bela kot mleko, rdeča kot kri nas sooči z umiranjem in rakom, v romanu Stvari, ki jih nihče ne ve nas sooči z odhodom staršev, v Klicu pa med drugim s slepoto, splavom in drugimi grozotami.
»O težkih trenutkih ne govorim, da bi moji bralci jokali«
Zanima me, če je ta odločitev namerna, morda zgolj kot dodatno orodje pri sprožitvi empatije pri bralcih. Alessandro pravi: »Vse kulture se rojevajo iz soočanja s smrtjo. Zanesljivo vemo, da je človek na svetu od trenutka, ko smo našli prve grobove. Ko smo odkrili prazgodovinske grobove naših prednikov, se je rodila tudi kultura. O težkih trenutkih ne govorim, da bi moji bralci jokali. V življenju vidimo toliko hudega, da bi lahko jokali cel dan. Kar me zanima, je soočanje s smrtjo in kako preiti strah pred njo. Grška kultura je bila velika, ker se je soočala z njo in ji skušala vzeti nekaj, kar bo ostalo večno. Ustvarila je templje, kipe, demokracijo, literaturo in božanstva. Kljub temu smrt ostaja smrt. Krščanstvo je šlo preko tega. Smrti ne skuša odvzeti večnosti, temveč jo premagati. Govorim o tem, kako nam lahko ta zmaga uspe že za časa življenja.«
Spomni se na veliko pesem, ki nam pravi, da je ljubezen močnejša od smrti.
»Katere kazni niso božja darila?«
V njegovih knjigah in besedah je moč čutiti veliko pripadnost Bogu in veri. Ker sva oba velika ljubitelja Tolkiena, si nisem mogel kaj, da ga tako ali drugače ne bi vpletel v pogovor. Že med vprašanjem me prekine in pove, da je prav Tolkien na vprašanje, o čem govori njegovo veliko delo odgovoril, da o ljubezni in življenju. »Pri meni je enako,« je dodal.
Ko je Tolkienu eden od duhovnikov v svoji kritiki omenil, da je v knjigah preveč gorja, mu je ta odgovoril z besedami »Katere kazni niso božja darila?«
»Kateri Oče uživa v trpljenju svojega sina?« se na glas vpraša d’Avenia in pravi, da sam ne bi želel trpljenja svojih otrok, če bi bil v božji vlogi. »To pomeni, da je bolečina pot do polne samouresničitve, ni kazen. Bolečina ima vedno nek smisel, je priložnost boljšega odkrivanja samega sebe in večje ljubezni do sveta. Bolečina obstaja, saj smo časovno omejena bitja, podvržena smrti, a bolečina je pot do večje ljubezni.«
Usmrtitev tistih, ki ljudem ponujajo svobodo
Ljubitelj filmov, nenazadnje je Alessandro d’Avenia leta 2006 zaključil magistrski študij filmske produkcije v Milanu, po njegovem prvem romanu pa je posnet tudi istoimenski film. Zato si izposodim besede iz Herbertove predelave Peščenega planeta, ki pravijo, da veliki možje ne želijo biti vodje, temveč so k temu pozvani in se odzovejo. Odgovori mi s citatom papeža Janeza Pavla II. iz enciklike Redemptor Hominis, v kateri pravi, da je vodstvo služenje.
»Pravi vodje so tisti, ki služijo drugim. V zgodovini so te osebe pogosto eliminirane. Sokrat, ki je svojim učencem pomagal iskati resnico, je bil obsojen na smrt, ker naj bi mlade učil o nekih novih bogovih. Jezusa so ubili zaradi skoraj enake stvari. Ljudi je poučeval o nečem novem, da lahko Boga kličemo Oče. In so ga eliminirali. V knjigi Stvari, ki jih nihče ne ve sem pisal o učitelju verouka Pinu Puglisiju, ki ga je ubila mafija, prav zaradi istega razloga. Ko so jih vprašali, zakaj so to storili, so povedali, da zaradi tega, ker je k sebi pritegnil veliko število mladih. Opazimo lahko skupno nit teh oseb, to so tisti, ki so prevzeli odgovornost za izboljševanje življenja drugih. Nevarne so, ker drugim prinašajo svobodo. In to so zame vodje.«
Odisej, številka deset, Polifem in izpolnjevanje ciljev
Omero se predstavi desetim učencem, za umirjanje svojega uma pa sestavlja sezname desetih reči. Prav desetica je tista, ki ima v Svetem pismu vlogo perfekcije, odgovornosti in moči. Na vprašanje, če je ta odločitev namerna, mi v smehu pove, da sem zelo pozoren bralec. Tisti srednješolec v moji glavi, ki je prvič prebral njegov roman, se zasmeji. »Numerična simbologija v Odiseji ponudi številko deset kot izpolnitev časa. Trojanska vojna je desetletna, prav toliko traja Odisejeva vrnitev v Itako. Kot bi želeli reči, da ves čas. Življenje je bojevanje vojn, ki niso naše, in istočasno vrnitev domov. Deset je vse človeštvo in vse življenje. In, če smem dodati, če bi imel več kot deset učencev, bi jim bilo težko slediti (smeh).«
Ker sva že pri Odiseju, se prav njegovo ime večkrat pojavi v njegovih knjigah. Nič čudnega, glede na dejstvo, da je avtor tudi profesor književnosti in kot tak pravi sogovornik za pomen velikih klasikov. »V literaturi moramo iskati resnico. Če neka pripoved preživi tri tisočletja, pomeni dokaz, da vsebuje nekaj prave resnice. Homer je danes bolj aktualen od včerajšnjih novic,« je jedrnat.
Prav Odisej v enem od svojih delčkov potovanj oslepi velikana Polifema, ki ponazarja človeško obsedenost z materializmom in imetjem. Ker se simbolika odločno ponuja v povezavi s knjigo, me zanima odražanje slednje do današnje družbe, ki je pretirano nagnjena k potrošništvu in imetju.
»V zgodovini človeštva še ni bilo trenutka, ko bi imeli na voljo toliko sredstev, in hkrati toliko nesrečnosti. To je vprašanje, ki si ga moramo odločno zastaviti. Slepimo se, da nas lahko proizvajanje in imetje novih stvari lahko osreči. Ni tako. Na zahodu se soočamo z dejstvom, da so glavni razlogi za smrt mladostnikov samomori, duševne težave in odvisnosti. Nekaj torej manjka, a kaj je to? Manjka nam občutek zaželenosti in ljubljenosti,« pravi.
»Tu je revoluciarnost krščanske misli, da se nam je božanstvo razkrilo kot Sin. V krščanstvu to pomeni, da si vseskozi ustvarjen, ljubljen in želen s strani nekoga. Torej, kaj nam manjka? Ne manjka nam bog, ker je ta po Nietzschejevo mrtev, ampak Oče v pravem pomenu besede.«
Moj izziv je povezati srce in um
Vrneva se k velikim klasikam in absolutnim resnicam. Za bralce si želi, da bi v njegovih knjigah našli nekaj življenjskih resnic in obnovljeno ljubezen do življenja. »Ne vem, ali bo prej prišla ljubezen ali znanja, a vem nekaj. Bolj kot si zaljubljen v življenje, bolje ga želiš spoznati. In več kot znaš, bolj si zaljubljen v življenje. Želim si, da se v knjigah najde malo več resnice in malo več ljubezni do življenja. Imamo bralce, ki k branju pristopijo z umom in tiste, ki pristopajo s srcem. Želim, da bi to združili. V Klicu je učitelj nekdo, ki je velik mislec, a ima hkrati veliko srce in ljubezen do življenje. Njegov izziv, ki je tudi moj osebni, je povezati srce in um.«
Ljubitelji Alessandra d’Avenie bodo veseli novice, da že piše nov roman. »Prav zdaj pišem knjigo, v kateri je glavni junak 17-letni fant. Ker številka sedemnajst v Italiji prinaša nesrečo, se mora boriti za osvoboditev od smole, ki jo številka prinaša, da bi ustvaril nekaj velikega.«
Urednik portala Student.si
