Sara Kager, avtorica pesniške zbirke Indigo, je bila rojena približno 30 let nazaj v Panonski nižini, kjer še dandanes ustvarja in črpa inspiracijo za veliko svojih del. Sedenje ob nabrežju reke Mure ji je nekaj res magičnega in rada opazuje večerne ali jutranje megle, ki se dvigajo nad njo in občuti posebno svobodo sredi polja zrele pšenice, med opazovanjem sončnega zahoda med vinogradi in ponoči mlečne ceste na nebu. Morda je vse to mogoče doživeti tudi kje drugje, a po njenem mnenju, ne s takšnimi ljudmi, kot so tam, ki ji velikokrat dajo idejo za kakšno pesem. Zato smo jo na portalu Študent vprašali par vprašanj, na katere odgovor bi znal pomagati drugim mladim ustvarjalcem.
Od kod črpaš inspiracijo in kje ustvarjaš?
»Človek s svojo prezenco naredi vsako izkušnjo edinstveno in če začnem govoriti zgodbe o pomurskih ljudeh, ki so eden izmed izvorov moje inspiracije, bo en članek premalo, definitivno pa takšna duša živi tudi v meni in me definira kot osebo in avtorico. Te pesmi, ki jih ne spišem v domačem okolju, ustvarjam na poti – na vožnji z vlakom, sredi nevihte na avtocesti, na strehi ljubljanske stolpnice, ob zvoku valov in vetra, v bistvu kjerkoli, kjer se mi zazdi in mi v glavo šine kakšna ideja. Nikoli ne vem, kdaj to bo in kakšna bo – lahko samo čakam, da se utrne ali pa ne.«
Kako se je začela tvoja pesniška pot?
»Ker sem končala študij grafičnih komunikacij v Ljubljani, kjer sem približno 8 let tudi živela, preden sem se vrnila v svoje konce, sem sicer fotografinja, s čimer se tudi poklicno ukvarjam, vendar me je ljubezen do literature, pa naj bo to poezija ali proza, vedno spremljala. Spomnim se pripovedi moje mame, da me je morala vsak teden, včasih tudi večkrat, voziti v krajevno knjižnico, od koder sem zmeraj odšla s kupom novih knjig, ki sem jih seveda prebrala v enem dnevu. In nikoli ne bom pozabila knjižničarke, ki mi je ob nekem obisku svetovala, naj se mogoče včlanim v kakšno večjo knjižnico, saj sem pri njih na otroškem oddelku prebrala že vse knjige. Takrat sem bila stara 9 let.
Prve pesmi so sicer začele nastajati v obdobju gimnazijskih let ali drugače povedano – obdobju prvih ljubezni in strtih src. Takrat sem prvič začutila, da lahko skozi rime izrazim stvari, ki jih na glas ne morem povedati. Ne zato, ker bi bila vase zaprt človek, saj sem včasih še preveč zgovorna. Težko je razložiti, zakaj lahko kot avtor čustva izražaš skozi umetnost, ne moreš pa jih včasih zaupati niti najboljšemu prijatelju. Enostavno so stvari, o katerih ponavadi pišemo, tako osebne, da se jih še sami ustrašimo povedati na glas. In potem enkrat začneš iz svoje duše in srca trgati te spomine in jih zlivati na papir.«
Kako je nastajala tvoja pesniška zbirka? Ali si imela dvome glede izdaje?
»Najbolj strašljiv korak zame je bil objava pesmi – kar je še zdaj, in čeprav doživljam res lepe in množične odzive, me je strah pred sleherno objavo. Konec koncev se prepustiš na milost in nemilost bralcev, ki lahko stvari, ki pridejo iz tako skritih kotičkov tvoje zavesti, tudi popolnoma raztrgajo, če jim niso všeč in do tega imajo popolno pravico. Ampak to sem jaz, to je moja resnica, to so moje rime, moje pesmi, drugačne ne morejo biti. Če bi v kakšno pesem postavila samo eno besedo ali piko z namenom biti bolj všečna, ne bi bila več iskrena do publike in do sebe.
Tako tudi nastane večina mojih pesmih – kot nek tok misli, ki se utrne v meni, velikokrat pa mi na pamet pade prva ali zadnja vrstica pesmi, okoli katere potem gradim. Včasih brez ločil in velikih začetnic, včasih v strogih kiticah in rimah, velikokrat brez naslovov. Zbirka Indigo je raznolika, saj je v njej zajetih veliko različnih čustev. Ne želim pa, da bi bralce za roko vodila skozi prebiranje in občutenje besed, prav zato je spisana tako prosto.
Vsak, ki vzame mojo zbirko v roke, je moj kritik in hkrati tudi nekdo, ki mu želim prebuditi njegovo lastno domišljijo. Zdi se mi zelo zanimivo, da za iste pesmi dobivam tako različne odzive – nekateri ob njih začutijo žalost, drugi upanje, tretji spet kaj drugega. Ko jo preberejo še enkrat, jo doživijo drugače – in takrat vem, da sem dosegla svoj namen, saj ljudje dandanes premalo sanjarimo in včasih dajemo temu celo negativno konotacijo. Pa vendar je biti sanjač in iz tega potegniti nekaj, kar lahko predaš drugim, nekaj najlepšega.«
Kakšna se ti zdi situacija z mladimi avtorji v Sloveniji?
»Pomembno je, da se mladi izražajo. Sicer sem na družbenih omrežjih v zadnjih mesecih opazila porast določenih profilov, kjer avtorji objavljajo svoje pesmi ali prozo, česar prej razen nekaj izjem na slovenskih tleh ni bilo mogoče množično zaznati. Vseeno pa je treba do družbenih omrežjih držati zdravo distanco in jih razumeti zgolj kot orodje za lažji stik z ljudmi in predstavitev in ne kot edino opcijo. Literatura je še zmeraj najbolj živa na papirju in v trenutkih, ko se usedeš pred ljudi in jo tudi v živo prebereš. K temu moramo mlajše generacije stremeti in oživeti področje literarnih branj v živo, ki je med mladimi kar nekako zaspalo, vendar pa vsi vidimo, da tudi mladi še vedno zelo radi prebirajo poezijo. Starejši namreč velikokrat napačno sklepajo, da nihče več ne bere, vendar to ni res. Le mediji, kjer se stvari pojavljajo, so drugačni, želja po pisani besedi je v mladih še posebej v teh časih zelo prisotna.
Tudi Indigo je tako nastal z željo po tem, da pesmi iz papirjev v moji sobi in z moje Facebook strani zaživijo tudi znotraj tiskane verzije med platnicami. Pri procesu ustvarjanja te zbirke mi je najbolj pomagal in stal ob strani Domen Husu, kreativni direktor oglaševalske agencije Yin + Young. Z Domnom se poznava že precej časa in zato je ustvarjanje mojega prvenca z njim bilo res posebno doživetje, ne predstavljam si, kdo drug bi me v tistem obdobju sploh lahko prenašal. Po drugi strani pa je Indigo moral nastati pod rokami nekoga, ki mu zaupam in vem, da svoje delo jemlje skrajno resno in profesionalno, tako da je Domen bil popolna izbira.«
Tvoja zbirka je bila dobro sprejeta pri bralcih. Kaj se trenutno dogaja z zbirko, tvojim ustvarjanjem in tvojim ustvarjalnim Facebook profilom S.K.?
»Zdaj je Indigo doživel ponatis, prvo naklado smo razprodali v manj kot enem mesecu. Še zmeraj je težko verjeti, da se toliko ljudi identificira s stvarmi, ki so tako tvoje in osebne, pa čeprav velikokrat napišem pesem tudi iz perspektive drugih ljudi. Izjemno rada se vživljam v zgodbe in čustva drugih in zato nastajajo tudi takšne pesmi, ki govorijo o njih in njihovih življenjih. Včasih ljudi sploh ne poznam, pa se mi zdijo zanimivi in si okoli njih napletem zgodbe, po katerih pesmi nastanejo.
Tako je Pesem o tistih, ki je na socialnih omrežjih z več kot 1.500 delitvami doživela največji razcvet, bila napisana za osebo z Downovim sindromom. S to osebo sem imela srečo preživeti kar nekaj trenutkov in videti, da ti ljudje, ki se jih marsikdo izogiba, odriva na rob družbe in stigmatizira, živijo najbolj iskreno in srčno življenje, kjer se na koncu koncev lahko vprašamo, kaj je sploh tako imenovana normalnost in kaj drugačnost in ali smo res mi tisti, ki smo normalni.
Je pa Pesem o tistih za seboj potegnila še en zanimiv pojav – ljudje, ki ne vedo, kdo točno se skriva za kraticami S. K., saj sem pod tem psevdonimom začela in še vedno objavljam na spletu, me množično zamenjujejo za Srečka Kosovela. Njegovo avtorstvo pripisujejo veliko mojim pesmim, kar je po eni strani sicer izjemen kompliment, po drugi strani pa se niti malo ne počutim dovolj pesnika, da bi se lahko postavila ob bok takšnemu poetu in kompliment takšne narave sploh sprejela (smeh).«
Kakšne pa so tvoje želje v prihodnosti glede tvoje literarne poti? Je na vidiku kaj novega?
»Upam, da se bomo jeseni lahko začeli srečevati vsaj na manjših dogodkih in da bo končno uspela tudi kakšna predstavitev Indiga, ki smo jih spomladi zaradi razmer morali odpovedati. Do takrat pa vabim vse, da se mi pridružijo na Facebook profilu @S. K. ali na Instagramu @ozvezdjebesed.«
Pesniško zbirko Indigo lahko naročiš preko emaila narocila.indigo@gmail.com, ali pa zbereš pogum in Sari pišeš v zasebnem sporočilu na Facebook ali Instagram profilu.
Novinar
