Ema Kozin, študentka finančne matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko, piše zgodovino slovenskega boksa. Pri rosnih devetnajstih letih velja za najmlajšo svetovno prvakinjo v boksu v dveh težnostnih kategorijah. Z boksom je začela par mesecev pred svojim 12. letom, danes pa predstavlja najbolj obetavno mlado boksarko na svetu, ki ima v svoji profesionalni statistiki kar 15 zmag in en neodločen izid. Kljub temu, da ji prostega časa ob vsakodnevnih treningih ostane zelo malo, rada bere knjige, rešuje križanke ter se druži z družino.
Od kod navdušenje za boks?
Od prvega treninga, ko sem v živo videla, kako trening boksa sploh izgleda. Navdušenje se je še toliko bolj povečalo, ko sem začela vaditi samo tehniko ter takrat, ko sem imela prvi sparing in mi je celo uspelo koga zadeti (smeh).
Na katere dosežke si najbolj ponosna in so ti najbolj ostali v spominu?
Kar se tiče mojih začetkov in predvsem amaterske kariere sem najbolj ponosna, da sem bila prvakinja Evropske unije. Izjemno sem tudi ponosna na to, da sem postala najmlajša profesionalna svetovna prvakinja nasploh ter tudi najmlajša, ki ji je uspelo postati prvakinja v dveh težnostnih kategorijah.
Kako si organiziraš svoj urnik, da uskladiš treninge, šolo in preostale obveznosti?
Poleg šole in treningov nimam veliko časa niti volje za druge stvari. V času priprav imam dvakrat dnevno treninge, zjutraj naredim enega, pohitim na faks, po predavanjih pa naredim še drugega, ki je ponavadi daljši in napornejši. Zvečer, ko pridem domov, pa imam čas samo še za učenje. Ker je moj urnik kar natrpan, nimam nekega socialnega življenja, vendar ga tudi preveč ne pogrešam.
Ali imaš občutek, da boks od tebe zahteva veliko odrekanja?
Tako kot vsak šport vzame veliko časa, truda in energije, ampak mi da toliko več nazaj, da se vse odrekanje izplača.
Kako se motiviraš v najtežjih trenutkih?
S trenerjem sva se zmeraj držala prepričanja, da morajo biti treningi vedno težki in naporni, saj ti je na tekmi potem veliko lažje. Ker sem z njim zelo povezana, me dostikrat ravno on dvigne, mi da novo moč. Se pa v teh najtežjih trenutkih spomnim vsega kar sem že dosegla, in da ni vredno obupati in odnehati, ter vse te dosežke na nek način izgubiti.
Ali si že kdaj imela kakšno hujšo poškodbo in ali se le teh bojiš?
Odkar treniram boks nisem imela nobene poškodbe, saj grem v vsako borbo, čim bolj fizično in psihično pripravljena, da je možnost poškodbe čim manjša. Tega strahu pred poškodbami pa se zelo izogibam, saj imam drugače kar neko zavoro, ki mi ne pusti, da bi dala in pokazala vse tisto kar zmorem.
Kakšni so tvoji cilji in kje se vidiš čez 10 let?
Želim si biti na vrhu svetovne lestvice in tam tudi dalj časa ostati. S tem pa tudi narediti nek vtis na ženski boks. Kje se vidim čez 10 let še ne vem in puščam veliko možnosti odprtih: še vedno biti profesionalna boksarka in se od tega tudi preživljati ali pa si začeti ustvarjati družino in imeti neko normalno službo. Nočem se preveč obremenjevati s prihodnostjo, ampak čim bolj živeti v sedanjosti.
Novinar
