Z bullyingom se v določeni meri sreča vsak posameznik, najpogosteje v šoli, kjer je lahko žrtev, povzročitelj ali priča. V vsakem primeru gre za travmatično izkušnjo, ki jo moramo prepoznati in se z njo tudi soočiti, preden povzroči nepopravljivo škodo. O bullyingu smo se pogovarjali z Dragom Švajgerjem, magistrom zakonske in družinske terapije, psihoterapevtom, vodjo in ustanoviteljem centra za psihoterapijo, svetovanje in izobraževanje Uglašeni odnosi.
Nam lahko za začetek pojasnite, kaj vse spada pod pojem bullying? Poleg fizičnega in psihičnega nasilja je danes verjetno močno prisotno tudi nadlegovanje na družbenih omrežjih?
Bullyinga je danes veliko in se kaže na različne načine. Prav zato ga težko prepoznamo. Torej smo lahko deležni bullyinga in se tega niti ne zavedamo. Zato je pomembno, da ga hitro prepoznamo in da se lahko primerno odzovemo, postavimo drugemu mejo in s tem dosežemo, da se bullying neha izvajati nad nami in tudi drugimi.
Bullying se lahko kaže kot ustrahovanje, zbadanje s homofobnimi komentarji ali komentarji glede našega stila oblačenja, frizure, zunanjega izgleda, lahko nas nekdo namerno izključi iz skupine oziroma dejavnosti ali druženja, nas nekdo neprimerno otipava in se nas dotika, lahko nas namerno sramotijo, nadlegujejo, posmehujejo zaradi ocen, stila oblačenja, naše vere ali družine (recimo ločeni starši itd.), lahko gre za grožnje ali izsiljevanje z denarjem.
Danes je pa vse pogostejše nadlegovanje na družbenih omrežjih, ki smo mu lahko izpostavljeni vsakič, ko gremo na družbena omrežja, kar pa počnemo zelo pogosto. Tako lahko prejemamo negativne komentarje pod našimi objavami, ustrahovanje s sporočili, lahko pa se bullying izvaja na način, da nekdo objavlja fotografije ali video posnetke, v katerih je prikazana vsebina, ki nakazuje nestrpnost do drugih.
Katera vrsta medvrstniškega nasilja je v zadnjem času najbolj pogosta? Glede na to, da smo bili zaradi epidemije dolgo zaprti med štiri stene, je verjetno najbolj pogosto nadlegovanje na spletu?
V visokem porastu je zagotovo nadlegovanje na spletu oziroma družbenih omrežjih. To ni le najpogostejša, ampak je tudi najagresivnejša oblika. Ker so nam internet in družbena omrežja v vsakem trenutku na voljo, smo zato vsakič izpostavljeni vsem oblikam nasilja. Torej možnost, da smo del nasilja, se s tem žal poveča. Zato je pomembno ozaveščanje o oblikah nasilja, ki smo jih na spletu lahko deležni, in o tem, kakšne posledice to prinaša.
Nasilje se namreč lahko kaže na zelo subtilne načine in ga posledično težko prepoznamo. Lahko gre samo za na prvi pogled nedolžno zbadanje pod našimi objavami, lahko pa nam nekdo prične pisati zasebna sporočila z vsebino, ki kaže na obliko diskriminacije ali napeljevanja, zapeljevanja in nespodobnih povabil ali opazk, ob katerih se počutimo nelagodno. Nasilje je lahko tudi, ko naši znanci objavljajo slike z zabav, na katere nas namerno ne povabijo, in nas želijo s tem užaliti in nam namerno sporočiti, da v tej družbi nismo zaželeni. To res boli in vpliva na našo samozavest in samopodobo.
Lahko pa se nasilje kaže v agresivnejših oblikah, nasilneži si recimo lahko ustvarijo lažne profile, s katerih nadlegujejo druge, jih s sporočili zavajajo in se izdajajo za dobro osebo, vse dokler vas ne pričnejo izsiljevati. Na začetku lahko ustvarijo zelo dober vtis, kasneje pa se pričnejo grožnje, spolno nadlegovanje ali želijo od vas celo denar. V skrajni obliki vas zvabijo na srečanje v živo, ki pa lahko pripelje do različnih oblik nasilja (verbalno, fizično in spolno).
Spletno nasilje se lahko kaže tudi na druge načine, kot so negativni komentarji pod objavami, objava slik in video vsebin, s katerimi nekdo izraža negativno mnenje o določeni skupini ljudi, s čimer nasilnež želi širiti lažna in zlobna prepričanja ter s tem krepiti stereotipe in predsodke.
Spletno ustrahovanje vključuje pošiljanje, objavljanje ali deljenje negativne, škodljive, lažne ali zlobne vsebine o nekom drugem. Vključuje lahko deljenje osebnih ali zasebnih informacij o nekom drugem, kar povzroča zadrego ali ponižanje. Previdnost je zato zelo pomembna, da se čim bolje zaščitimo.
Kako lahko prepoznamo, da nekdo trpi zaradi nasilja, če nismo priča nasilnemu dogodku? Na katere kazalnike moramo biti pozorni pri mladih?
Izjemno pomembno je, če smo pri najbližjih pozorni na kakršnokoli obliko spremenjenega vedenja. Ko namreč nekdo postane tarča nadlegovanja in s tem nasilja, po navadi začne čutiti močan strah, negotovost, nemoč, kar povzroči, da se začne umikati vase. Izogiba se druženju, tudi z najbližjimi. Oseba lahko postane redkobesedna in deluje nekoliko skrivnostna. Žrtve pogosto tožijo, da imajo težave s slabostjo, vrtoglavico, lahko tudi panične napade ali nenapovedane napade tesnobe.
Pomemben opozorilni znak so tudi slabše ocene in s tem upad splošnega učnega uspeha. Pri osebi lahko prepoznamo zmanjšani občutek samozavesti in občutek nemoči. V nekaterih težjih primerih pa se lahko tudi zgodi samodestruktivno vedenje, kot so beg od doma, govor o samomoru, samopoškodovannje, motnja hranjenja. Prav zato je pomembno, če te znake prepoznamo in osebi ponudimo pomoč. Včasih je dovolj že samo to, da osebi povemo, da smo ji lahko zmeraj v podporo in pomoč ter da nam lahko zaupa vse, kar se ji dogaja. Žrtve namreč pomirja dejstvo, da obstajata pomoč in rešitev.
Na koga se lahko mladi obrnejo, če so žrtev medvrstniškega nasilja? Razrednike, starejše sorojence, družino?
Vsakomur bi svetoval, da naj v stiski ne ostane sam, saj pomoč zmeraj obstaja. Ni potrebe, da oseba trpi sama in v tišini, nemočna in prestrašena. Pomembno je, da se obrne na najbližjo odraslo osebo, ki ji lahko zaupa. Lahko je to učitelj, razrednik, ravnatelj, šolski psiholog, svetovalna služba. Stisko naj zaupajo staršem in če ne vedo, kako se odzvati, je vsekakor pomoč treba poiskati tudi na policiji, kjer bodo zagotovo znali pomagati.
Za svojo stisko lahko povejo tudi v brezplačnih in anonimnih oblikah telefonskih klicev, ki jih ponujajo nekatere organizacije. Recimo: TOM telefon 116 111, SOS telefon 0801155, Društvo za nenasilno komunikacijo 031 770 120, Zaupni telefon Samarijan 116 123, UNICEF Slovenija 031 510 200, lahko se pokliče tudi 113, v primeru poškodb pa 112. V primeru doživljanja stisk zaradi spolne usmerjenosti ali spolne identitete je lahko v pomoč Legebitra, njihova telefonska številka je 01 430 51 44.
Pomembno je, da se mladi zavedajo, da v stiski res niso nikoli sami in da obstajajo anonimne in zaupne oblike pomoči, kjer bo njihova identiteta ostala skrita, hkrati pa jim bo ponujena pomoč.
Kaj lahko storimo sami, če smo priča nasilnemu dogodku? Kot otrok in kot odrasla oseba?
Biti priča nasilnemu dogodku ni lahko, saj prebudi težka in neprijetna občutja, kot so anksioznost, nemoč, huda jeza, strah. Pomembno se je zavedati, da je to povsem normalna reakcija telesa, saj ob nasilju ne moremo čutiti drugače. Mnogi se teh občutij prestrašijo in seveda vseh misli, ki pridejo s temi občutji, kot recimo negotovost, ali se vmešavati v ta spor ali ne. Nujno je pa, da se odzovemo in ponudimo pomoč. Otrok ali mladostnik lahko takoj poišče odraslo osebo in ji zaupa, kaj se dogaja. Odrasla oseba bo vedela, kako posredovati in zagotoviti ustrezno pomoč.
Odrasla oseba pa ima kar nekaj možnosti za nudenje pomoči. V kolikor je možno, lahko sama posreduje na samem mestu, kjer se nasilje odvija, in tako prepreči nasilje in njegovo nadaljevanje. Odrasli se večkrat zaradi lastnega strahu in občutka nemoči raje ne odzovejo ob nasilju. Pomembno je, da se odzovemo, saj imamo kot odrasli avtoriteto in možnost odzivanja. Pomembno je, da odrasli to storijo tako, da pristopijo do mesta dogajanja nasilja in ga ustavijo v mirnem in spoštljivem tonu. Ubesedijo, da se dogaja nasilje in da se mora to nemudoma ustaviti in končati. Ob tem je pomembno pomiriti še žrtev nasilja in jo umiriti ter ji povedati, da za to nasilje ni kriva in da za nasilje ni opravičila. Odvisno od stopnje nasilja naj se pokliče tudi policijo.
Kakšne posledice ima medvrstniško nasilje na posameznika, ki to doživlja?
Kakršnakoli oblika nasilja ima lahko žal dolgoročne posledice. V žrtev se naseli občutek strahu, nevarnosti, predvsem občutek, da se v svojem okolju ne more dobro počutiti. Postane preveč pazljiva in previdna in se težko sprosti. Lahko se zapira v svoj svet. Posledično razvije anksioznost, panične napade, tudi depresijo. Lahko postane pretirano nezaupljiva do drugih ljudi, zaradi česar se izmika druženju, spoznavanju novih ljudi in pletenju socialne mreže ter tako postaja osamljena.
Predvsem je pomembno, da če oseba pri sebi prepozna te posledice nasilja, četudi se je nasilje zgodilo pred mnogimi leti ali pred kratkim, da zmeraj obstajata pomoč in rešitev. Kot psihoterapevt se pogosto srečujem z odraslimi, ki so bili kot mladostniki žrtev nasilja, in z veseljem in radostjo povedo, kako jim terapevtska pomoč ali svetovanje koristi pri premagovanju teh notranjih stisk. Povedo, da obžalujejo, da so toliko let trpeli v tišini, saj sedaj spoznavajo, da zmeraj obstaja rešitev.
Po pomoč se name zatekajo tudi mladostniki, ki trenutno doživljajo bullying. Tudi oni spoznavajo vse oblike, s katerimi si lahko pomagajo, da jim je lažje ter da ne nosijo stiske v sebi. Predvsem pa, da so bolj pogumni in ozaveščeni, ko je treba prepoznati nasilje in se ustrezno odzvati.
Kako si lahko pomagamo sami, če smo žrtev nasilja poleg tega, da pomoč poiščemo pri drugi osebi?
V pomoč nam je lahko zavedanje, da za nasilje nismo krivi sami, saj za nasilje ni nikdar, ampak res nikdar opravičila. Lahko smo še tako napačni ali drugačni, vendar za nasilje ni opravičila in nasilje ni nikdar prava rešitev. Nikdar! Vedno se najde drugačna pot, s katero razrešimo konflikt, ne da bi pri tem koga užalili ali prizadeli. Zato je nujno, da se otresemo krivde in odgovornosti. To žrtev zmeraj zelo pomiri in jo hkrati opogumi, da začne verjeti vase, v svoje sposobnosti in lastno vrednost.
Zato je prav tako pomembno, da verjamemo vase, lastne sposobnosti, vrednost in samopodobo. To nam vrača moč, občutek zaupanja vase in stik s sabo. S tem ohranimo sebe in lastna stališča in s svojo notranjo močjo lažje postavimo drugim meje. S tem dobimo možnost, da se znamo pravilneje odzvati, ko nas nekdo prizadene, ali zaznavamo, da se nam dogaja kakršnakoli oblika nasilja.
Imate še kakšno sporočilo za naše bralce glede medvrstniškega nasilja?
Vsem bralcem bi želel sporočiti, da nasilje ni nikdar opravičljivo. Zato naj verjamejo vase in v svoje sposobnosti ter talente. Moč je prav v tem, ko drugim ne škodimo, ampak jih sprejemamo. Če nekdo škodi drugim, to pomeni, da je sam v stiski in da to počne, ne ker je močan, ampak ker v sebi doživlja veliko težkih občutij, ki jih ne zna izraziti drugače kot z nasiljem. Zato naj žrtve ne odlašajo s pomočjo, ko se nekdo do njih vede nasilno. Treba je ukrepati takoj. S tem boste pomagali sebi, drugim in pa tudi nasilnežu, da dobi pomoč, da preneha z nasiljem. Le tako lahko nasilje ustavimo in živimo brez strahu ter zadovoljno in veselo raziskujemo stvari, ki nas veselijo, izpolnjujejo in osrečujejo. Tako da kar pogumno. V stiski niste nikdar sami, četudi se vam v stiski zdi, da ste edini, ki se vam to dogaja. Kar pogumno.
Marketing
