Damijan Janžekovič je avtor knjig Iz pekla do življenja, kjer opisuje svoje otroštvo in odraščanje. V prvi knjigi, ki je izšla lansko leto in nosi naslov Izgubljeno otroštvo, opisuje svoje otroštvo in neverjetno zgodbo. Spregovoril je o knjigi, odraščanju in družinskem nasilju, ki je zaznamovalo njegovo otroštvo. Zdaj svojo izkušnjo deli med ljudi in ozavešča javnost o težavi, ki velja za preveč delikatno in sramotno.
V svojem prvencu Izgubljeno otroštvo opisuješ svoje težko odraščanje. Tisti, ki so prebrali knjigo, že vedo, kaj se je dogajalo. Bi nam lahko ponudil vpogled v otroštvo in hkrati povedal, kako se zdaj, toliko let kasneje, spominjaš nanj?
Moje otroštvo je bilo težko in zelo drugačno od večine otrok. Odraščal sem brez očeta, saj me je ta zapustil kmalu po rojstvu, mama pa je bila odvisnica od alkohola, kar se je že v zgodnjem otroštvu odražalo kot problematično, saj se je nenehno fizično in psihično znašala nad menoj. Tako sem že kot zelo majhen otrok bil deležen težje oblike fizičnega nasilja, ki se je odražalo predvsem v številnih prejetih udarcih po celem telesu, včasih pa je z mojo glavo zbijala v omaro ali steno. Psihično nasilje je bilo tudi redno prisotno, nenehno poniževanje in degradiranje (predvsem vezano na ljudi, s katerimi sem se družil in mojimi uspehi tako v šoli kot na osebnem področju). Danes, ko gledam za nazaj, se šele nekako zavedam, kako močan sem moral biti kot otrok, da sem uspel vse to preživeti in ne obupati nad življenjem. To je nekaj, česar ne bi privoščil niti največjemu sovražniku.
Pisanje knjige je že samo po sebi težko, a pisati o težkem življenju ima še dodatno težo. Kako je bilo pisati in opisovati vse te trenutke, ki so se ti zgodili?
Na trenutke zelo težko (to sem se zavedal šele, ko so se mi redno začele pojavljati »pisateljske blokade«). Je pa bilo logično oziroma je imelo smisel, saj sem s pisanjem knjige začel delati evalvacijo svojega celotnega življenja in sem šel še enkrat skozi vse (vsak udarec, vsako žalitev, vsako zarezo na telesu, vsak poskus samomora). In kadar je zadeva postala preveč intenzivna, se mi je tudi pisanje ustavilo. In tako sem imel tisti čas na voljo, da predelujem, se celim, se o tem pogovarjam in iščem načine, da se vrnem nazaj k pisanju. Enkrat, ko je bila knjiga v celoti napisana in sem jo lahko prebral brez, da bi me karkoli zabolelo, zaskelelo oziroma se v meni kaj premaknilo, sem vedel, da sem zadevo predelal in lahko o njej govorim odkrito brez zadržkov in problema.
V knjigi opisuješ, da nisi vedno vedel, da mamino verbalno in fizično početje ni normalno. Vsekakor ni bilo, zanima pa me, kdaj si se začel zavedati, da to ni prav in kdaj je to začela opažati okolica?
Mislim, da sem se v tretji triadi osnovne šole počasi začel zavedati, da to, kar se mi dogaja doma, ni nekaj, kar se dogaja tudi pri drugih. Zaradi druženja z najboljšima prijateljema in njunima družinama sem dobil vpogled v neko normalno, zdravo in funkcionalno ter ljubečo družino. Enkrat, ko vidiš, da so matere in očetje, ki imajo svoje otroke zelo radi in jim to tudi pokažejo, postane tvoja bolečina in situacija še toliko bolj nevzdržna. Okolica je resnico izvedela zelo pozno, predvsem po moji krivdi, saj sem bil kot otrok zelo zaprt in sramežljiv, zaradi česar se o svoji družinski situaciji nisem želel pogovarjati z nikomer. Tako da če bi moral izpostaviti, kdaj je okolica v celoti izvedela resnico, je bilo z mojim nastopom na Tedx dogodku, kjer sem razgalil sebe in svojo družino.
Želja po mamini ljubezni je ena izmed rdečih niti knjige in tebe. Je šlo tu predvsem za iskanje njene ljubezni oziroma željo po njej v upanju, da bo nekoč tega konec in bo taka, kot bi morala biti?
Nenehno upaš in moliš, da se bo nekoč celotna situacija spremenila in boš lahko tudi ti užival normalen odnos s svojo mamo, po drugi strani se pa potihoma zavedaš, da zadeva ne bo nikoli taka, kot bi morala biti. Pa verjemite mi, dal sem vse od sebe – obiskoval sem dejavnosti, ki si jih je želela, skušal sem maksimalno blesteti v šoli in dosegati čim višje ocene ter rezultate, redno sem hodil k maši, a vse, kar sem naredil, je bilo zaman in je vedno zahtevala še več od mene in z ničemer ni bila zadovoljna. Nikoli.
Nasilje v družini je večplastna situacija, ki je ni moč razrešiti v nekaj vprašanjih in odgovorih. Kako razlagati ali celo opravičevati določene odločitve oseb, v tvojem primeru sta to babica in stric, tistim, ki ne poznajo celotne situacije?
Problem ljudi je, ker prevečkrat na prvo žogo obsojajo in kritizirajo odločitve drugih. Vedno skušam ljudi spodbuditi, da pogledajo zadevo iz več zornih kotov in se poskušajo postaviti v čevlje moje babice in strica. Nasilje v družini ni črno in belo, ampak je pisano oziroma večplastno. Predvsem pa je potrebno vedeti, da sem na ogromno odločitev vplival sam s svojimi prošnjami (več bo razvidno v vsebinah mojih knjig). Seveda, marsikaj bi lahko drugače izpeljala, ampak danes do njiju ne čutim nobene jeze ali zamer, saj brez njiju ne bi prišel tako daleč kot sem. Na koncu dneva sta tudi onadva bila zgolj in samo človeka – ljudje pa delamo napake. Naj se ljudje iz naših zgodb skušajo naučiti čim več in poskusijo zadevo rešiti boljše in hitreje, kot smo jo uspeli mi v naši družini.
V krizi najti osebe, ki te navdihujejo in ti dajejo upanje, je zares čarobno. Kdo je tebi stal ob strani ob vsem tem?
V prvi meri sta mi ob strani stala babica in stric, saj smo živeli pod isto streho in sta bila prva opora na bojni liniji. Potem sta bila tukaj Filip in Matevž (najboljša prijatelja) in njuni družini, ki so mi pomagali po svojih močeh. Na verski poti je nad mano bedel jezuit p. Primož, ki je bil hkrati tudi moj mentor za birmo, danes pa je eden mojih največjih zaupnikov. V srednji šoli sem imel razumevanje in sočutje učiteljev in učiteljic, predvsem pa podporo svetovalne delavke Tanje. Je bila pa podpora tudi od drugih ljudi, prijateljev in prijateljic, kolektiva v službi (v srednji šoli sem začel delati na Petrolu), kasneje pa sem pridobil tudi psihoterapevta, ki je igral ključno vlogo pri mojem spopadanju z dano situacijo.
Če se vrneva h knjigi, je Izgubljeno otroštvo: Iz pekla do življenja prvi del od treh?
Tako je, drži v celoti.
Kaj bomo izvedeli v drugem in tretjem delu, če bi nam to želel izdati seveda?
V drugi knjigi, katere naslov je Bitka z depresijo, bodo ljudje lahko pobližje spoznali to zahrbtno bolezen in kaj vse potegne za seboj (tako na ravni posameznika, kot na ravni celotne okolice). Depresija v naši družbi je še zmeraj na nek način tabu tematika in ljudje je še danes ne znajo prepoznati oziroma se z njo soočiti, zato upam, da jim bo moja do potankosti napisana izkušnja dala vpogled in jim ponudila tako odgovore kot tudi rešitve.
V tretji knjigi, katere naslov je Najdeno življenje, pa bodo ljudje lahko videli, kako izgleda življenje, ko začneš delati na sebi in se dvigneš nad svojo travmatično preteklost in začneš razreševati vzorce, ki so ti jih zadali starši in okolica v otroštvu. Za tretjo knjigo bi lahko rekli, da bo na nek način priročnik za osebnostno rast, bo pa nadaljevanje mojega življenja, kjer bom glavni junak še vedno jaz.
Knjigo lahko gledamo kot prvenec in priložnost za širjenj priložnosti v življenju, a lahko je tudi nekaj drugega. Lahko gre tudi za neke vrste terapijo avtorju in »poučevanje« bralcev o tematiki. Kako je bilo pri tebi?
Knjige sem v prvi vrsti začel pisati zaradi drugih, saj sem ljudem želel dati upanje, da ne obupajo nad svojim življenjem. V mojih knjigah bodo dobili celoten vpogled v eno povprečno slovensko družino, v kateri je bilo prisotno nasilje (tako fizično kot psihično). Je direktno, brez olepšav in prirejanja, predvsem pa je napisano v preprostem jeziku, da jo lahko prebere res čisto vsak (tako najstnik, kot tudi starš, pedagogi, strokovnjaki in vsi drugi). Namenjena je tako bivšim žrtvam nasilja oziroma ranjenčkom, kot tudi vsem tistim, ki se želijo poglobiti v to področje in pridobiti neko znanje/izkušnje. Osebno se mi knjige zdijo zelo primerne za bodoče pedagoge in terapevte, saj bi oboji preko mojih izkušenj lahko pomagali vsem tistim, ki se še spopadajo s tovrstno problematiko.
Moj oče je bil hišnik na šoli, ki si jo obiskoval in je zdaj že dolgo upokojen. Ob branju knjige je dejal, da še vedno ne more verjeti, kaj se lahko dogaja otrokom na šolskih hodnikih, ki so na prvi pogled veseli, a jih doma čaka vse prej kot veselje. Se včasih vsi premalo zavedamo, koliko moči nosi otrok v tako mladih letih?
Tvoj oče je bil zelo dober hišnik in ga še danes nosim v lepem spominu. Če odgovorim na tvoje vprašanje, pa mislim, da ni problem, da se premalo zavedamo moči otrok v rosnih letih. Konec koncev, že od nekdaj govorimo, da svet na mladih stoji, tako da je popolnoma normalno, da so otroci močni in vzdržni. Na žalost se premalo zavedamo njihovih stisk in krikov na pomoč, ki so nemalokrat neprepoznani s strani okolice. Dostikrat slišim, da so učitelji slutili, kaj se dogaja pri meni doma pa niso upali/znali odreagirati. Podobnih primerov slišim tudi od pedagogov na drugih šolah, ko se znajdejo v nemočnem položaju in ne vedo, kaj narediti. Največji problem je to, ker je nasilje v družini v naši družbi še zmeraj zelo delikatno in se o njem premalo govori, premalo se ga ozavešča in potem, ko ljudje po naključju celo opazijo kakšen konkreten primer, se raje stran obrnejo, ker jih je strah ali pa ker so mnenja, da se to njih ne tiče. In to je tisto, kar želim v prihodnosti spremeniti … da se ljudje ne bi obrnili stran od osebe, ki nujno potrebuje pomoč in varnost.
Damijanovo knjigo lahko najdeš na tej povezavi ali pa pri njemu osebno. Najdeš ga na družbenih omrežjih in spletni strani Damijan Janžekovič.
Urednik portala Student.si
