Med 8. in 10. julijem je v Ljubljani potekal festival MENT. Festival alternativne umetnosti in glasbe je prava poslastica za vse, ki ste naveličani vsakdana. Nastopilo je preko 70 izvajalcev na treh lokacijah po Ljubljani: v Kinu Šiška, na Metelkovi in v Orto baru. Med njimi so bili tudi balans. balans z malim b sta se pojavila kot duo leta 2013, leta 2015 pa sta izdala prvi album Praske na parketu. Pred dvema letoma sta dobila še bobnarja Jana Kmeta in stvari so se začele premikati hitreje.
Trenutno koncertirajo po sosednjih državah in Balkanu, 9.6. so igrali na Metelkovi, 11. 6. pa so že potovali v Beograd. Vseeno sta ustanovna člana Andrej Pervanje in Kristin Čona našla čas za intervju in spregovorila o svojih pogledih na glasbo, ustvarjanje le-te, družbo in načrtih za prihodnost.
Živjo, kako kaj MENT?
Kristina: Živjo, super. Drugič sva že tu. Že lani bi morala nastopati, vendar skoraj bolje, da ne, saj so bili koncerti sedeči zaradi vladnih ukrepov. No, saj nekaj takih »sedečk« smo že imeli, ampak nama niso najbolj všeč. Naša glasba je zelo performativna, jaz skačem, nikoli nimam mikrofona na stojalu ampak ga držim v roki. Tako da te »sedečke« nikoli nimajo dovolj vajba za nas. Mogoče samo enkrat, v Rhizu na Dunaju, kjer so bili stoli majavi pa so se ljudje zibali z ritmom (smeh).
Andrej: Naša glasba je zelo raznolika, ima veliko dinamike, napetosti, hitre in počasne dele. Od nekdaj smo se radi igrali s tem v klubskem okolju. Naša glasba je živa in ne pride dovolj do izraza na sedečih koncertih. Tudi ko snemamo je glavno, da je v živo, se čisto drugače sliši.
Kje bi raje igrala, na stadionu ali v majhnem klubu?
Kristina: Raje imava manjše prostore. Je druga energija, če imaš bližino poslušalcev in en prostor, kjer si skupaj ukleščen z gledalci in poslušalci. Smo bend, ki da veliko na to, kako smo oblečeni, kakšen je performans, kako smo mi in naša glasba predstavljeni, kako vse skupaj izgleda. Zdi se mi, da je to težje na nekem ogromnem stadionu. Če bi nas povabili v Križanke, ki so tak kulten prostor pa lep ambient, bi se potrudili, ampak načeloma smo raje v klubih. Se mi zdi, da se na open-air festivalih vse kar razprši. Ampak če bi prišla dobra ponudba, ne bi odklonili.
Andrej: Res je. Ampak to ni cilj (si prikimata). Meni je super spoznavati nove klube, se spoprijateljiti s kom izven Slovenije. Veliko sreče smo imeli po Balkanu, v Italiji, Avstriji, celo Nemčiji. Klubi in manjši prostori so nam bolj všeč. Ne ravno najmanjši, za 30 ljudi, ampak tako, sto ali dvesto. Gala Hala je top.
Veliko igrate v tujini?
Andrej: Vedno bolj. Pravzaprav je bil najin prvi koncert v Umagu. Potem turneja 2019 po Balkanu in v Avstriji. Razni showcasi te potem popeljejo v različne države in grejo stvari kar same naprej.
Kristina: Ja, te kar začnejo vabit. Nazadnje smo bili na Českem, na Dunaju na Waves Vienna, na Indirektu v Beogradu, celo v Španiji. Zdaj, ko lahko.
Kako pa med epidemijo in ukrepi?
Kristina: Večina je bila online. Recimo za Monkey Week v Španiji smo posneli nastop. To je bilo v kulturnem domu Podpeč, hkrati smo tam posneli videospot za pesem Dežuje. Smo ubili dve muhi na en mah, ker je snemala ista ekipa in je bilo logično. Je pa bilo kar stresno, saj smo imeli policijsko uro in smo morali pohiteti, da smo končali do pol devetih. Ampak nam je uspelo in smo združili dve snemanji v en dan.
Kakšen je občutek namesto v poslušalce gledati v kamero?
Kristina: Treba se je navadit. Prvič smo tako igrali na Štreamu, ki ga je organiziral Kino Šiška junija 2020. Moraš se navaditi, da ni ljudi, da so kamere in moraš imeti interakcijo s kamero namesto z energijo poslušalcev. Definitivno je bilo nekaj novega, ampak je tudi uporabno, da smo se naučili. Vidi se ogromna razlika in napredek med prvim online nastopom in zadnjim, ki smo ga imeli v Rutarju. Takrat smo bili že kar ekipa.
Andrej: Meni je bilo super delat z Diskont ekipo, njih si bom res zapomnil. Bili so trije, režiser, snemalec in tisti, ki je držal fokus. Videli smo, da se s kamero doda še neka dodatna dimenzija v glasbi.
Kristina: Dali smo vse od sebe, da se ustvari čim boljša predstava, kaj se dogaja v tem salonu pohištva.
Andrej: Ja, super je bilo, da si dala to idejo, ko si rekla, da bi rada nekoč nastopila v šoping centru. In Rutar se je ponudil, nekje smo dobili kontakt in izpeljali. Tudi oni so se mi zdeli zadovoljni, njihova PR je potem še delila naš koncert na Instagramu.
Kristina: Bili so ustrežljivi in prijazni. Takrat so bili ukrepi in je bilo zaprto za javnost. Tako smo si lahko postavili prostor, kot smo hoteli. Prinesli smo si stole še iz drugih kompletov in res naredili svoj oder. Nisem pričakovala, da bodo tako prijazni.
Prej si omenila pesem Dežuje in pojavilo se mi je vprašanje. Zdi se mi, da na splošno vaša besedila niso pretirano romantična. Ampak Dežuje je. Ali ima kakšen skrit globlji pomen?
Kristina: Dežuje je klasičen ljubezenski komad. Eden izmed redkih na zadnjem albumu Sam pravm (2020). Govori o breakupu in tem, kako se človek spopada s svojimi čustvi. Naveže se na naravo, dež kot solze. Vso glasbo gledam ekspresivno in skozi naravo pa tudi kritično misel. Vsa besedila pišem sama in jih urejam glede na občutek, ritem. Najina besedila niso na prvo žogo, ker me to takoj odbije tudi pri drugih. Če je dobro besedilo, je lahko glasba tudi bolj tako tako. Recimo Kokosy so super. Sem jih zadnjič slučajno zasledila na MENT playlisti in poslušala. Na njihov koncert še nisem uspela iti, čeprav vem, da je ogromen hype okoli njih. Kar sem slišala, se mi zdi zanimivo, nekaj svežega so.
Veliko časa posvetite tudi svoji vizualni plati, mar ne?
Kristina: Ja, lahko bi rekli, da je razmerje nekako 60-40. Delamo tudi na vizualni umetnosti in vedno je zadaj neka ideja.
Andrej: Glavno je, da se glasbe ne ločuje od slike. Vizualen material mora tudi biti zraven. Živimo v 21. stoletju in jasno je, da glasbe več ne konzumiramo zgolj skozi zvok. No, saj je nikoli nismo, ampak danes je sploh treba odpirati več nivojev.
Kristina: Drži, recimo že Kiss in drugi bendi so se oblačili v kostume. Bendi imajo vedno stiliste pa to. Meni je estetska nota pomembna. Logično je potem tudi sodelovati z mladimi nadarjenimi umetniki, oblikovalci, fotografi. Zanimivo je v proces vključiti še druge ljudi, videti motiviko glasbe, kako pride na plan skozi oblačila in sliko. Tega ne počnemo zgolj ker lahko, mora biti v kontekstu nastopa. Sodelujemo z različnimi ljudmi in vedno iščemo nove za vsak nastop. Recimo poleti uporabljamo bolj svetle barve, pozimi pa smo bolj zamolkli, vse je premišljeno.
Andrej: Poskušava biti čim več na terenu. Greva na študentske razstave in na Instagramu spremljava mlade umetnike. Previdno odločava, s kom bi lahko sodelovali. Večina pa jih je zelo veselih, da lahko kaj naredimo skupaj.
Kristina: Sodelovali smo tudi z Garnir2 in Vaukmanom. Nekoč sem videla obleko od Garnir2 in sem vedela, da hočem to enkrat uporabit. Tudi z Brencho veliko sodelujemo, trenutno imamo Gašparja Mariniča za MENT in v Beogradu, mogoče še za koncert v Mariboru. Spoznali smo ga na Fashion Weeku, ko smo šli podpret Jana Brovča, ki je izdelal vizualno podobo našega novega albuma. V oči mi je padel pulover, ki ga je Gašpar spletel in danes imamo take puloverje na odru. Moraš pač biti v stiku z ljudmi v teh vodah, da veš kaj ti je všeč in s kom bi sodeloval.
V intervjujih, ki sem jih bral z vama se pojavlja besedica minimalizem. Zdaj že vidim, da je balans daleč od minimalističnega, vendar vseeno pokomentirajta, prosim
Andrej: Minimalistično meni pomeni, da se znajdeš s tem, kar imaš, da ne poskušaš vsega potencirat. Všeč nama je čisto enostavno, da je ritem, bas linija in vokal. Se mi zdi, da se je v današnjem času, kjer je toliko glasbe prepolne, tudi meni ljubše zatekat k nekemu minimalizmu in preprostosti. In iz tega ustvarjati umetniško vrednost.
Kristina: In če deluje, je v redu. Veliko ljudi mi reče, zakaj si ne zamenjaš tega vokalskega efekta, zakaj ne nekaj večjega in močnejšega. In moj odgovor je, jaz tega ne rabim. Dovolj lahko naredim sama z glasom in trenutni efekti mi ustrezajo, delujejo in zakaj bi spreminjala nekaj z dobro recepturo. Imam res minimalen efekt, niti gaina ne morem spremenit. Pravzaprav je to edina stvar, ki me moti. Ampak ja, kot je rekel Andrej, ne bomo dodajali ogromno nekih inštrumentov, da pridemo do rezultata. Cilj je dobra bas linija, močna, zapomnljiva, ritem, da se začneš premikati, ali pa, da je nekaj novega. Skupaj s tem pa še močan, ekspresiven vokal in najpomembneje: dobro besedilo. Vse skupaj je zakomplicirano in ni, teži pa k minimalnosti.
Andrej: Ko sva bila še dvojec in sva delala inštrumentalno glasbo sva se nekako navlekla te minimalističnosti. Imela sva računalnik in program Ableton za ustvarjanje ritmov, kitaro, bas in vokal. V programu je bil looper in delay in nama se je zdelo čisto dovolj. Dovolj, da sva se že vsak teden dobivala in ustvarjala muziko. Tega se še vedno držimo. Nekateri se bolj tehnično in tehnološko izboljšujejo z novo opremo pa ojačevalci pa kitarami, jaz pa imam že od začetka isti bas. Bilo je in je še vedno čisto dovolj. Raje se ukvarjam s tem, da vadimo in se imamo dobro, da se pogovarjamo in skupaj ustvarjamo bend. V tem sem tudi boljši, nisem tako tehničen basist. Prvi album Praske na parketu sva posnela in založila sama ter objavila na Bandcampu, ki je takrat rasel v Sloveniji.
Kristina: Jaz tudi povezujem to z uporom proti potrošništvu itd. Vsi bi radi ves čas nekaj novega, predmete, obleke, ves čas je treba nekaj kupovati. Ta koncept prenašam v glasbo, ker tudi ne maram imeti kupa stvari ob sebi na odru.
Andrej: To nas tudi povezuje s kakšnimi ex-yugo pank bendi, ta etos. Poskušamo tudi raziskovat in naprej gradit forme, ki so nastale s kitarsko glasbo v 80-ih. Kot glasbeni novinar sem se sprijaznil s tem, da se da glasbo snemati kadarkoli in kjerkoli in ta za vedno ostane. Nič čudnega, da so stvari od takrat še ostale, niti ni nič slabega, če ti je to všeč. Ampak jaz bi rad nadaljeval delo teh pionirjev in šel še dlje.
Imate kakšne vzornike?
Kristina: Načeloma se trudim biti čimbolj v lastnih mislih, čeprav priznajmo, da ko od malih nog poslušaš glasbo, se neki vzorci zasidrajo v podzavest in vplivajo na ustvarjanje glasbe če hočeš ali ne. Definitivno pa nimamo želje, da bi zveneli kot nekdo. Nikoli nisva delala coverjev, niti se nočemo omejiti na nek žanr. Biti mora organsko.
Andrej: Tudi albumov ne načrtujeva. Vsak je poseben in zelo odvisen od življenjskega obdobja benda. Spreminjajo se tudi glede na prostor, kjer smo vadili. V zapuščeni hiši v rožni dolini, v Rogu … vsak prostor doda svoj občutek celemu ustvarjanju.
Kako pa bi opisala svoj žanr?
Andrej: Post-punk, art-punk. Punk z neko dodatno umetniško noto. Dodana je emocionalna poezija in naredimo tudi kakšen miren komad. V tem smislu smo nekonvencionalni. Bolj nam gre za pank mentaliteto. Minimalizem, liričnost in pristop, ki zavrača neke ustaljene glasbene struje.
Kako izgledajo vaše vaje?
Kristina: Nekako pol-pol se družimo in vadimo. Zdaj se je spremenilo. Nekoč sva bila tudi 6, 7 ur v zaklonišču, se pogovarjala, kaj spila, delala glasbo. Zdaj pa imamo toliko koncertov in projektov, da so naše vaje bolj strukturirane. Malo pogrešava te ležerne momente, kjer si vzameš čas, napišeš kaj novega.
Andrej: Trenutno smo bolj v preigravanju komadov, saj smo izdali nov album. Igramo pesmi z albuma in se bolj posvečamo aranžmajem, spreminjamo, da ni vse enako kot na posnetkih. Vidi se, da se nama je pred dvema letoma pridružil še bobnar in zdaj stare komade delamo na nov način, jih prirejamo za koncerte. Zanimivo je, kako dobijo neko novo življenje. Vadimo v zaklonišču na Rakovniku, pod zemljo in je čisto poseben občutek. Čeprav razmišljamo, da bi se preselili v nekaj boljšega.
Kristina: Ja, po tolikem času. Da imaš občutek, da je trud poplačan.
Kako to, da sta sprejela še tretjega člana?
Andrej: Sam je prišel do naju (smeh). Pa tudi jaz sem želel poskusiti, saj me je računalnik omejeval. Plus, dodaten član bi še kaj pridodal.
Kristina: Za koncerte je bolje imeti bobnarja. Da se spogledaš, narediš poseben konec… Pa boljša energija.
Andrej: Matrica na računalniku je super za đem (improvizacijo). 20 minut se ponavlja in sproti lahko pišeš, ko poskušaš to spravit na 3-4 minute pa se zaplete. Pri živi izvedbi je stvar okorna, zato je bolje imeti bobnarja, en živi element, da sodeluješ na odru.
Kako pišete pesmi? Koliko doprinese bobnar Jan?
Kristina: Vidi se, da sva prej ustvarjala sama in izoblikovala svoj način. Po navadi nekdo izmed naju napiše besedilo ali pa prinese nov riff. Jan prinese kakšen nov ritem, najbolj pa se pozna njegov vpliv pri aranžmajih. Sploh pri starejših komadih, ki jih zdaj preoblikujemo, naredimo bolj dinamične…
Koliko časa zapravite za načrtovanje programa na koncertu?
Andrej: Set-lista je na vsakem koncertu drugačna. Danes bo drugačna kot pojutrišnjem v Beogradu. To je pot brez konca.
Kristina: Jan pravi, da mu je interesantno, da toliko časa porabimo za to. Igra še pri drugih bendih in nikjer ni tako. Treba jo je prilagodit publiki, ki jo pričakuješ, prostoru, času. Na MENTu imamo 20 minut manj kot v Beogradu in to močno vpliva, na primer.
Andrej: kadar ne ustvarjamo novih komadov, pilimo izvedbo koncertov. Ko pride človek večkrat na naš nastop, bo imel vsakič drugačno izkušnjo. Tudi dober del repertoarja je na posnetkih drugačen kot ga igramo v živo. Skrbimo za to, da nismo ponavljajoči za nekoga, ki nas pride večkrat poslušati.
Kako ohranjate stik s svojimi oboževalci?
Andrej: Izključno prek Instagrama. Odločili smo se, da se fokusiramo na eno platformo, ker vse delamo sami. Založba nam le finančno pomaga pri snemanju albumov in prijavlja nas na razpise. Vodenje benda in imidža je le na nas. Najprej sva bila pri založbi ŠOP Records, ki je bila super za underground sceno, res smo se počutili kot velika družina. Ampak ni omogočala nekega preboja, zato smo zdaj pri založbi Kapa pod okriljem Gale Hale. Pri njih tudi lahko izdajamo vinilke in podobno. Stik ohranjamo predvsem prek glasbe, koncertov. Od nekdaj sva imela podpornike v alternativnih vodah, na Radiu Študent, zdaj pa se publika širi.
Kristina: Na koncertih vidiva tudi mlade, dijake in sploh več različnih ljudi. Prej so bili bolj kulturniki, humanisti, alternativci pa to. Vidimo, da mladi med koncerti veliko snemajo in tudi zato uporabljamo Instagram. Poskušamo jih tudi vključiti v to.
Andrej: Te posnetke potem še objavljamo na našem profilu. Da smo vsi del zgodbe. Pohvale pa dobivava bolj od starejših. Spomnim se, da je po najinem koncertu na Klubskem maratonu, ki ga organizira Radio študent, pristopila ena gospa in rekla: vi ste pa najboljša stvar po Otrocih socializma.
Novinar
