Zakintos je pravi lepotec, ki je vreden obiska. Da ne bo pomote, govorimo o grškem otoku, ki spada v skupino Jonskih otokov – otokov, ki se nahajajo na zahodu Grčije. Že Benečani, ki so tam vladali vrsto let, so bili očarani nad njegovimi lepotami.
Sam otok je glede na preostale otoke srednje velikosti, dolg je 40 km in širok 20 km. Je najjužnejši in po velikosti tretji največji otok Jonskega otočja. Kar se tiče kulturnih rastlin, tam prevladuje trojica – agrumi, vinska trta in oljke. Seveda pa je predvsem v zadnjih letih na prvem mestu v gospodarskem smislu turizem (zato Grke nekoliko žaljivo nekateri imenujejo narod natakarjev); najbolj zvesti turisti na otoku so Angleži, ki jih v turističnim centrih v sezoni lahko srečaš praktično na vsakem koraku.
Večja mesta
Glavno mesto otoka nosi isto ime – Zakintos. Mesto je bilo po katastrofalnem potresu leta 1953 postavljeno povsem na novo. Zanimivo je, da so v tem rušilnem potresu relativno nedotaknjene ostale le tri stavbe: katedrala sv. Dioniza, zgradba Nacionalne banke in cerkev sv. Nikolaja. Po potresu je bilo mesto obnovljeno – in sicer v bizantinskem in beneškem slogu – tako, da bi bilo mesto čim bolj podobno ‘staremu’ mestu, torej mestu pred rušilnim potresom.
Večja mesta na otoku so še Alykes, Arkadion, Artemisia, Eleatia, Katastari, Venato, Macherado, Volimes, Pantokrator in pa Laganas.
Turistično in nesporno žurersko središče otoka je mesto na južni strani otoka – Laganas. Glavna turistična ulica se začne pri cesti, ki vodi iz mesta Zakintos in se konča ob obali mesta Laganas, na njej pa je nepregledno število klubov, diskotek, restavracij, …; v celoti kar okoli 100 mest (v majhnem radiju), kjer je mogoče uživati opojne osvežilne napitke! To številko so prvič letos lahko potrdili tudi slovenski absolventi, s katerimi smo se v velikem številu odpravili raziskovat otok (poleg preostalih mičnosti in zanimivosti, ki se absolventu lahko pripetijo tam). V mestu Laganas je tudi letališče, ki je seveda edino na otoku.
Pomembneži na otoku
Otok Zakintos pa je bil dom tudi nekaterih, za Grčijo pomembnih ljudi, med katerimi izstopajo sv. Dioniz, Ugo Foscolo in Dionysios Solomos.
Sv. Dioniz je zavetnik otoka Zakintos, kateremu so poleg tega, da je bil zelo čislan pridigar, za časa življenja pripisovali mnogo čudežev, dejaven pa je ostal celo po smrti, saj naj bi bilo njegovo mrtvo telo še dolgo po smrti (nekoč so odprli njegov grob) neiztrohnjeno. Njegove ostanke še vedno hranijo v cerkvi sv. Nikolaja v mestu Zakintos.
Ugo Foscolo je bil neoklasicistični pesnik, predhodnik italijanskih romantikov. Rodil se je na Zakintosu, kasneje je živel v Benetkah, od koder je zaradi političnih razmer migriral v London. Med drugim je napisal ‘Odo Zakintosu’.
Dionisyos Solomos, zadnji izmed navedenih velikih mož, pa je v mnogočem paralela našemu Francetu Prešernu – oba sta bila (nepoboljšljiva) romantika, oba sta bila avtorja del, ki sta kasneje postali himni svobodnih držav (grška Himna svobode in naša Zdravljica), oba pa sta bila tudi privrženca in slavilca kapljice rujnega. Solomos je znan tudi po tem, da razen poznejše himne ni dokončal nobene svoje pesnitve, za časa življenja pa tudi ni ničesar objavil. Poleg tega je bil znan še po tem, da je prvi začel pesniti v ljudskem grškem jeziku, ki ga je uporabil tudi pri svoji Himni; s tem je hkrati postavil tudi smernice grškemu jeziku (da je bilo to revolucionarno, je vidno po tem, ko še 150 let pozneje, ko so ljudski jezik dokončno vpeljali, ljudstvo ni razumelo lastnih poslancev, ki so ga uporabljali v parlamentu, oni pa so jih spremljali po radiu ali televiziji).
Svet živali
Kar se tiče živalskega sveta, je na otoku največja znamenitost želva, ki sliši na ime caretta caretta. Poleg tega, da je zelo znana, pa je na žalost tudi zelo ogrožena, čeprav se stanje na tem področju zaradi skrbnega nadzorstva izboljšuje. V preteklosti so bile te želve ogrožene, ker so njihova gnezdišča zasedli ljudje, želve pa so vedno hodile odlagat svoja jajca na isto mesto. Za svoje gnezdišče si je caretta caretta izbrala predvsem otoček Marathonisi ob južni obali Zakintosa. Ta otoček ima obliko želve in ga imenujejo kar Želvji otok. Naenkrat izležejo želve kar več kot 100 jajc (!!!), vendar pa le iz nekaj odstotkov teh jajc čez nekaj let počasi razvijejo odrasle želve, ki v povprečju doživijo okoli 30 let. Za želve je značilno, da so zelo hitre v morju (dosežejo celo hitrost 30 km/h), na kopnem pa so povsem nebogljene in neokretne. V morju niso plašne in se celo ne upirajo nežnemu dotiku, lahko se celo zgodi, da plavajo ‘skupaj’ z ljudmi, vendar so znane po tem, da se tega kmalu naveličajo in same odbrzijo naprej.
V zvezi z rastjem na otoku je potrebno omeniti, da je Zakintos eden izmed najbolj ‘zelenih’ grških otokov. Na njem prevladujejo borovci, cedre, pa tudi že omenjene kulturne rastline – agrumi, oljke in vinska trta (ki pa ni takšna kot naša, ampak raste zelo nizko pri tleh, kar ji omogoča, da iz zemlje črpa veliko mineralnih snovi). Vino, ki ga pridelajo iz plodov slednje, ni pretirano okusno, je pa zelo močno, zato ga večinoma mešajo z vodo.
Ena največjih naravnih znamenitosti je najbolj znana plaža na otoku in hkrati ena najbolj znanih plaž v celotni Grčiji, ki se imenuje Shipwreck bay (tudi Navagio) ali Zaliv tihotapcev.
Slavna je postala po tem, ker je tam domnevno nasedla tihotapska ladja Panagiotis. Je resnično zelo lepa, saj se nad peščenimi plažami vzpenjajo mogočni apnenčasti klifi, voda v mamljivih svetlo modrih odtenkih pa vabi k plavanju in preostalim vodnim aktivnostim. V sam zaliv se da priti le s čolni, ki tja odrinejo večinoma iz Zakintosa.
Skratka, otok užitka in naslade, ki čaka na vas, da ga odkrijete.
Blaž Božnar
