Čilski pesnik Pablo Neruda je zapisal: „Machu Picchu je potovanje v čistost duše, v večno zlitje z vesoljem, tam smo čutili svojo šibkost. Je eden največjih čudežev Južne Amerike. Preostanek metuljev v žarišču velikega kroga življenja. Še en čudež več.“
Machu Picchu je turistično najbolj obiskana točka v Peruju. Dobro ohranjene predkolumbovske inkovske razvaline ležijo na visokem gorskem grebenu na nadmorski višini približno 2350 m. Od mesta Cusco je to oddaljeno okoli 70 km severozahodno. Kljub temu da so inkovsko naselbino domačini ves čas poznali, je Machu Picchu šele leta 1911 svetu predstavil ameriški zgodovinar Hiram Bingham. O znamenitem kraju je napisal uspešnico pod naslovom „Izgubljeno mesto Inkov“. Danes je kraj eno najbolj znanih inkovskih kraljestev in to predvsem zaradi svoje edinstvene lege. Od leta 1983 dalje je naselbina tudi zaščitena pod UNESCO-vo svetovno dediščino. Gmota turistov, ki dnevno obišče Machu Picchu, pa pri odgovornih vzbuja zaskrbljenost zaradi škode, ki jo tam povzroča turizem. Bližnje mesto Aquas Calientes, ki velja nekako za glavno izhodišče na Machu Picchu, je eno najdražjih mest Peruja. Vidi se, da mesto diha s turizmom.
Še vedno ostajajo neznanke
Predvideva se, da je dal mesto zgraditi inkovski vladar Pachacuti, in sicer okoli leta 1440. Mesto je bilo poseljeno do leta 1532. Domačini so se takrat odselili v deževni gozd, da so se obvarovali pred Španci, ki so napadli Peru. Bali so se, da jih bodo našli, to je bil tudi glavni razlog, da so mesto zapustili. A mesta zaradi svoje edinstvene lege sovražnik ni nikoli našel. Arheološki dokazi kažejo na to, da Machu Picchu ni bilo tipično mesto, ampak bolj podeželsko mesto z velikim dvoriščem na sredini. Okoli dvorišča stojijo velika palača, templji za inkovska božanstva ter ostale zgradbe. Seveda, gre danes tu samo še za ruševine, iz katerih pa se zaradi njihove dobre ohranjenosti lahko predvideva, kako je mesto dejansko izgledalo. Strokovnjaki so ocenili, da naj bi nekoč v mestu bivalo okoli 750 ljudi. Inki so mesto zgradili iz skal, ki so jih nalomili iz posameznih prodnikov. Uporabljen je bil klasičen inkovski arhitekturni slog, pod katerega spadajo gladke stene pravilnih oblik, ki so med seboj tako natančno spojene, da vmes ni možno vtakniti niti noževe konice. Kako so vse te skale prestavljali, se sprašujejo mnogi. Predvideva se, da je na stotine dela sposobnih ljudi skale potiskalo po pobočju. O gradnji seveda ne obstajajo nobeni zapisi, saj niso znali pisati. Celotna naselbina je sestavljena iz 140 zgradb, ki vsebujejo mnoge templje, parke in bivališča. Tam je tudi več kot 100 kamnitih teras, ki so jih uporabljali za pridelovanje hrane, na njih so sadili različne rastline.
Obraz Inka
Istoimenska gora Machu Picchu se dviga nad samo naselbino in se nadaljuje v greben, za katerega se govori, da predstavlja obraz Inka. Ob pogledu na goro si marsikdo zaželi na njen vrh, saj te premami že sama misel na izjemni razgled z vrha. A v Peruju je pač tako, da je potrebno za mnoge vrhove, sploh če gre za turizem, posebej plačati. Za ta vrh pred prihodom do naselbine sploh nisem vedela, saj je bistveno manj opevan kot Wayna Picchu. Seveda nisem pomislila, da pa je tam še en vrh, ki ga je možno obiskati. Gora Machu Picchu je težje dostopna in vzpon lahko traja, po oceni domačinov, tudi do dve uri iz istoimenske naselbine. Seveda pa imajo vse strogo varovano, tako z varnostniki kot ograjami in nihče naj ne bi mogel mimo njih na vrh, če za to ni plačal. Tako tudi mene niso pustili, četudi sem bila za to pripravljena plačati, a bi morala nazaj v dolino po karto. To se časovno nikakor ne bi izšlo, saj so na vrh spuščali samo v dopoldanskem času, da so se lahko nato do večera vsi vrnili. Moja želja, priti na sam vrh, je bila zelo velika, a sem tisti trenutek kar malo obupala in se raje podala prav tako na del grebena gore po urejeni poti, in sicer na sedlo s prav tako nekaj ostanki inkovske kulture. Razmišljanje o njihovi zgodovini, pogled naokoli po tem delčku grebena, kjer je bilo tudi nekaj zgodovinskih ostankov stavb ter pogled na znano naselbino in še celo misel, da je na vrhu gore tudi del naselbine, so me pripeljali tako daleč, da sem enostavno sama pri sebi dejala: „Pa saj so Inki najverjetneje imeli nekoč do vrha gore tudi pot po grebenu.“ Brez večjega oklevanja sem se podala v gosto zaraslo goščavo in kar kmalu našla ostanek poti. Vesela ob najdbi sem se podala po grebenu obraza Inka, še več volje, da osvojim vrh, pa mi je dalo to, da sem za pot ugotovila sama po logiki razposajenih razbitin. Glede na to, da je pot najverjetneje izjemno stara, bi lahko pričakovala, da le-ta ne bo udobna. In tako je tudi bilo. Greben ima tipične lastnosti večine grebenov v visokogorju, na vsako stran strma in nevarna pobočja, le da je ta bil precej poraščen. Pot je tako ali tako vsake toliko povsem izginila, pojavila se je le na bolj odprtih in skalnatih predelih, kjer jo rastlinje ni povsem zakrilo. Prebijanje skozi goščavo in premagovanje zahtevnih predelov je postajalo prava nočna mora. Vsakič, ko sem premagala kakšen zahtevni predel, sem bila vesela, da je za menoj in niti pomisliti nisem upala, da bi morala nazaj in še enkrat čez te zahtevne predele. Največji problem med potjo so mi predstavljala mnoga z goščavo dobro zakrita brezna, nad katerimi sem nekajkrat tudi obvisela. Adrenalin in strah sta bila močno prisotna, saj so poleg brezen, prostega plezanja, bodičastih rastlin tam še divje živali, ki jih, na srečo, nisem srečala. Po mučnem prebijanju po grebenu sem se vsa umazana, opraskana, izmučena tik pred vrhom pridružila urejeni poti, kjer so hodili turisti, ki so za to plačali. V trenutku, ko sem se pojavila direktno iz goščave, sem bila za njih atrakcija, saj si niso znali razložiti, kaj se mi je pripetilo. Kljub vsemu sem osvojila vrh in trud je bil kmalu poplačan z izjemnim razgledom na naselbino Machu Picchu ter še na mnoge preostale vrhove naokoli. Za povratek z gore pa sem, seveda, izbrala urejeno pot.
Vrste hiš brez streh, travnate terase, na katerih se pasejo lame in alpake, zadaj nepogrešljiva znamenita gora, spodaj v dolini divja reka, od koder se sliši zvok tradicionalnega vlaka, vse naokoli množica strmih in bujno poraslih gora, višje celo pobeljene s snegom …, to so lepote, ki se jih težko opiše z besedo. O samem enkratnem mestu pa še vedno ostaja cel kup neznank.
Mateja Mazgan
